Evropsko sodišče popravlja krivico

Od dopisnika Prebudite se! iz Grčije

VOJAŠKA služba je v Grčiji obvezna. Zato je tam zaradi odbijanja vojaščine ves čas zaprtih po kakih 300 Jehovovih prič. Za Amnesty International so to zaporniki zaradi vesti in zato so vsako naslednjo grško oblast velikokrat opomnili, naj jih izpusti in sprejme zakon, po katerem naj bi opravljali civilno službo, ki pa ne bi bila kazen.

Leta 1988 so glede vojaščine sprejeli nov zakon. Med drugim je določal, da »so vojaščine oproščeni naslednji: [. . .] Naborniki, ki so duhovniki (verski služabniki) ali menihi oziroma meniški pripravniki priznane vere, če sami tako želijo.« Tako duhovnike grške pravoslavne cerkve zmeraj čisto preprosto in brez težav oprostijo, njihovih človekovih pravic jim nihče niti najmanj ne krati. Ali pa je tako tudi z duhovniki manjšinske vere? Po preiskavi je odgovor bil kaj hitro na dlani.

Po krivem zaprta

Dimitrios Tsirlis in Timotheos Kouloumpas, ki ju je za verska služabnika postavil Glavni urad krščanskih Jehovovih prič v Grčiji, sta koncem 1989 in v začetku 1990 vsak pri svojem nabornem uradu vložila prošnji, naj ju oprostijo vojaščine. Prošnji sta priložila listinam, ki dokazujejo, da sta verska služabnika. Slutila sta, kako bo, in res so njuni prošnji zvito zavrnili, češ da Jehovove priče niso člani »priznane vere«.

Brata Tsirlisa in Kouloumpasa so, ko sta se javila vsak v svoji vojašnici, aretirali, obtožili nepokorščine in priprli. Medtem je Glavni urad za narodno obrambo zavrnil njuni pritožbi zoper odločitev nabornega urada. Vojaške oblasti so odločitev opravičile na temelju informacije, s katero jim je sveti sinod grške pravoslavne cerkve sporočil, da vera Jehovovih prič ni priznana vera! To pa je bilo navzkriž z odločbami številnih civilnih sodišč, ki so izjavila, da so Jehovove priče v resnici priznana vera.

Toda vojaški sodišči sta Tsirlisa in Kouloumpasa spoznali za kriva nepokorščine in ju obsodili na štiri leta zapora. Oba sta se potem pritožila na vojaško pritožbeno sodišče, ki pa je obravnavo zaradi različnih razlogov trikrat preložilo. Vsakokrat so tudi odbili možnost, ki jo imajo pritožniki, namreč, da se ju izpusti iz zapora, saj grški zakon to omogoča.

Medtem je vrhovno upravno sodišče v drugem postopku razveljavilo odločbo Glavnega urada za narodno obrambo in sicer na temelju tega, da so Jehovove priče v resnici priznana vera.

Petnajst mesecev, kolikor sta bila v avlonskem vojaškem zaporu, so z njima, kakor tudi z drugimi zaprtimi Pričami, ravnali precej nečloveško in poniževalno. Poročilo iz tistih časov govori »o bednih razmerah v zaporu, v katerem so bili [zaprti Jehovove priče], in omenja, da so tistim, ki so bili zaprti, velikokrat k obroku priložili usmrajeno meso in mišje repke; da jim je administracija muhasto krajšala obiskovalne ure; da so jih strpali v celice s preveč zaporniki, kjer niso imeli dovolj prostora, nasploh pa so bili z njimi, ki so bili zaprti zaradi ugovora vesti, veliko strožji«.

Nazadnje je vojaško pritožbeno sodišče brata Tsirlisa in Kouloumpasa oprostilo, obenem pa dosodilo, da se jima država za njuno pridrževanje ni dolžna oddolžiti, ker »sta pač bila zaprta zaradi hude malomarnosti«. Toda to je v pravnih krogih izzvalo utemeljena vprašanja: Kdo je za to hudo malomarnost kriv? Priči ali vojaška sodišča?

Brata so pri priči izpustili, in ju končno, ker sta verska služabnika, tudi odpustili iz oboroženih sil. Ko so Dimitriosa Tsirlisa in Timotheosa Kouloumpasa izpustili, so pri Amnesty International javno objavili, da to toplo pozdravljajo in upajo, da bodo Jehovove priče v prihodnje oproščeni vojaščine, saj jim to tudi zakon zagotavlja. Vendar se je tako upanje hitro razblinilo.

Zdaj v zaporu, zdaj zunaj

Drugi postavljeni verski služabnik Jehovovih prič, Anastasios Georgiadis, pa je zaradi istega razloga moral skozi malce drugačno kalvarijo. Enajstega septembra 1991 je zaprosil, naj ga oprostijo vojaške službe. Naborni urad ga je po šestih dneh obvestil, da so njegovo prošnjo spet zavrnili, ker sveti sinod grške pravoslavne cerkve Jehovovih prič nima za priznano vero. In to kljub temu, da je vrhovno upravno sodišče v primerih Tsirlisa in Kouloumpasa izdalo izjemno jasno odločbo!

Iz Glavnega urada za narodno obrambo so mu pisno odgovorili: »Urad na [Georgiadisovo] prošnjo izdaja odklonilno odločbo in sicer na podlagi strokovnega mnenja svetega sinoda grške pravoslavne cerkve, ki Jehovovih prič nima za priznano vero.« (Poudarili mi.)

Georgiadis je torej 20. januarja odšel v vojašnico v Nafplionu, tam pa so ga nemudoma vtaknili v disciplinsko celico. Kasneje so ga premestili v avlonski vojaški zapor.

Na atenskem vojaškem sodišču so Georgiadisa 16. marca 1992 oprostili. Tedaj je prvič v Grčiji kakšno vojaško sodišče potrdilo, da so Jehovove priče res priznana vera. Upravnik avlonskega vojaškega zapora ga je takoj izpustil, vendar zapovedal, da se mora 4. aprila spet javiti v rekrutni center v Nafplionu. Tistega dne pa je Georgiadis ponovno zavrnil služenje vojaščine, spet so ga obtožili nepokorščine, ga že drugič priprli in predali sodišču.

Atensko vojaško sodišče je 8. maja 1992 Georgiadisa tega novega kazenskega dejanja oprostilo, toda dosodilo, da za odvzeto prostost ne dobi odškodnine. Nemudoma so ga izpustili iz avlonskega vojaškega zapora, toda tudi zapovedali, da se 22. maja 1992 mora, že tretjič, javiti v rekrutni center v Nafplionu! Spet je zavrnil služenje vojaščine in tako so ga že tretjič obtožili nepokorščine in zaprli.

Sedmega julija 1992 je vrhovno upravno sodišče razveljavilo odločbo (september 1991) Glavnega urada za narodno obrambo, z obrazložitvijo, da so Jehovove priče res člani priznane vere. Georgiadisa pa so 27. julija 1992 nazadnje le izpustili iz solunskega vojaškega zapora. Že 10. septembra 1992 ga je solunsko vojaško sodišče oprostilo, toda za čas prebit v zaporu mu niso priznali nobene odškodnine, ker je bil zaprt, kot so spet rekli, zaradi ‚svoje hude malomarnosti‘.

Daljnosežen preobrat

V Evropskem parlamentu so glede primera Georgiadis izjavili: »To je primer diskriminacije Jehovovih prič, verskih služabnikov, in sicer kršenje načel enakosti po zakonu in pravice do nepristranega ravnanja.«

Februarja 1992 pa so pri Amnesty International izjavili, da »verjamejo, da so [Anastasiosa Georgiadisa] zapirali samo zaradi pristranega ravnanja vojaških oblasti s služabniki Jehovovih prič; zato tudi zahtevajo takojšnjo in brezpogojno oprostitev vseh, ki so zaprti zaradi ugovora vesti«.

Na enem od Georgiadisovih sojenj je celo vojaški tožilec izjavil: »To, kako družba v določenih razmerah ravna s svojimi državljani, kaže, na kakšni kulturni stopnji smo. Če se tukaj v Grčiji želimo kulturno razvijati v sozvočju z evropskimi merili in če želimo napredovati, se moramo prilagoditi mednarodnim predpisom in se otresti predsodkov. To je še najbolj očitno, ko gre za spoštovanje državljanovih osebnih pravic. Toda dogodki in administrativna taktika jasno dokazujejo, da vladajo predsodki in verska nestrpnost do manjših verstev. V primeru Georgiadisa pa je že kar škandalozno.«

Ian White, član Evropskega parlamenta, doma v Bristolu v Angliji, je zapisal: »V državi se na trditev, da Jehovove priče niso ‚znana vera‘, premnogi nasmehnejo. Čeprav je Prič relativno malo, jih v tej državi dobro poznajo, saj pogosto delujejo od vrat do vrat.« V Grčiji oznanja prek 26.000 Prič, zatorej bi komajda lahko rekli, da je to ‚neznana vera‘!

Skupina desetih članov Evropskega parlamenta je pisno izrazila ogorčenost zaradi primera Georgiadis, izjavili so, da jih je tako kršenje človekovih pravic v Grčiji »izjemno presenetilo in užalostilo«.

Priziv na Evropsko sodišče za človekove pravice

Vse tri žrtve te verske diskriminacije so, ko so jih izpustili iz zapora, menili, da se že zaradi etičnosti morajo pritožiti na Evropsko sodišče za človekove pravice. Pritožili so se zaradi nezakonitega odvzema prostosti, kar je samo po sebi krivica, zaradi duševnega in telesnega trpljenja, pa tudi zaradi moralnih in socialnih posledic, povzročenih z večkratnim odvzemom prostosti za dlje časa. Zaradi tega so zahtevali razumno in primerno visoko odškodnino.

Evropska komisija za človekove pravice je enoglasno sklenila, da so v primerih Tsirlis in Kouloumpas kršili pravico do osebne svobode in varnosti, da so ju po krivici zaprli, da imata pravico do odškodnine in da so na zaslišanjih na sodišču z njima ravnali pristrano. Podobno je Komisija sklenila tudi v primeru Georgiadis.

Popravljena krivica

Zaslišanje je bilo 21. januarja 1997. V sodni dvorani se je zbralo veliko ljudi, tudi študenti s tamkajšnje univerze, novinarji ter Jehovove priče iz Grčije, Nemčije, Belgije in Francije.

Odvetnik Prič, gospod Panos Bitsaxis, je govoril »o tem, da grške oblasti vztrajno in trmasto zanikajo obstoj ene manjših verskih skupnosti«, Jehovove priče namreč. Ožigosal je ravnanje grških oblasti, ker so za uradno mišljenje o Jehovovih pričah privzele kar gledišče njihovih največjih nasprotnikov, grške pravoslavne cerkve! In nadaljeval: »Kako daleč bodo še šle? [. . .] In kako dolgo bo trajalo?« Govoril je o »zanikanju določene priznane verske skupnosti, ki pa je absurdno, saj se ve, da s tem neposredno in očitno ter brez vsakršnega razloga odrekajo zakonitost desetinam sklepov vrhovnega upravnega sodišča«.

Predstavnik grške vlade je potrdil pristrano gledišče oblasti: »Ne smemo pozabiti, da so skoraj vsi grški prebivalci že stoletja člani pravoslavne cerkve. Naravno je torej, da je organizacija te cerkve, družbeni položaj njenih duhovnikov in njihova cerkvena vloga, najbolj poznana. [. . .] Položaj služabnikov cerkve Jehovovih prič pa v družbi ni tako jasen.« Kako očitno priznanje, da se v Grčiji z manjšimi verami pristrano ravna!

Verska svoboda potrjena

Razsodili so 29. maja. Predsednik Komore, gospod Rolv Ryssdal, je prebral razsodbo. Sodišče, ki ga je sestavljalo devet sodnikov, je enoglasno odločilo, da je Grčija kršila 5. in 6. člen evropske konvencije. Dosodili so tudi, naj se pritožnikom izplača 72.000 ameriških dolarjev za odškodnino in stroške. Še pomembnejše pa je to, da je odločba vsebovala precej spoštovanja vrednih razlogov, ki podpirajo versko svobodo.

Sodišče je ugotovilo, da »so vojaške oblasti nesramno ignorirale« dejstvo, da so Jehovove priče v Grčiji »priznana vera«, kar je sicer že dosodilo vrhovno upravno sodišče. In še: »Pristojne oblasti še vedno nočejo priznati, da so Jehovove priče ‚priznana vera‘, in ne spoštujejo tožnikove pravice do svobode. V primerjavi z načinom ravnanja z duhovniki grške pravoslavne cerkve so bili pristrani, saj so le-te oproščali služenja.«

O sojenju so grška sredstva obveščanja obširno poročala. V Athens News so zapisali: ‚E[vropsko] sodišče Grčijo ostro kritizira zaradi te Jehovove zadeve.‘ Primer Tsirlis-Kouloumpas in Georgiadis proti Grčiji zbuja upanje, da bo Grčija svoj zakon uskladila z odločbo Evropskega sodišča, da bodo Jehovove priče lahko versko svobodne, da v to svobodo ne bodo več posegale administracija, vojska ali cerkev. Povrh vsega je Evropsko sodišče zaradi zadev povezanih z versko svobodo tokrat še enkrat razsodilo proti grškemu pravosodju.a

Jehovove priče cenijo svojo svobodo in se trudijo, da bi jo izkoristili za služenje Bogu in za pomoč bližnjim. Ti trije verski služabniki Jehovovih prič so svoje primere predali Evropskemu sodišču za človekove pravice zaradi moralnih in etičnih razlogov, ne zaradi gmotnega dobička. Vsi trije so se namreč odločili, da bo vsa dobljena odškodnina šla izključno za izobraževalno delo Jehovovih prič.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 20]

Esther in Dimitrios Tsirlis

[Slika na strani 21]

Timotheos in Nafsika Kouloumpas

[Slika na strani 22]

Anastasios in Koula Georgiadis