Jehova nam je zgladil pot

RODIL sem se leta 1924 blizu Chama, mesta v švicarskem kantonu Zug. Starša sta imela 13 otrok, 10 fantov in 3 dekleta. Rodil sem se prvi. Dva fanta sta umrla, ko sta bila še zelo mlada. Drugi smo bili vzgojeni na kmetiji, v trdnem katoliškem duhu in to prav med veliko depresijo.

Oče, sicer pošten in prijazen, je včasih izbruhnil v divji jezi. Tu in tam je celo pretepel mater, ko mu je zaradi svojega ljubosumja kaj krivično očitala. Ni namreč mogla prenašati njegovega klepetanja z ženskami iz soseščine, čeprav za dvom o njegovi zvestobi ni imela razloga. Ta njun odnos me je zelo žalostil.

Mati je bila zelo praznoverna. Celo manjše pripetljaje je razlagala kot znamenja »ubogih duš iz vic«. Sovražil sem takšno lahkovernost. Toda duhovniki so spodbujali njena praznoverna verovanja s čtivom, ki je podpiralo njeno napačno versko mišljenje.

Moja vprašanja

Že od otroštva sem razmišljal o vprašanjih glede Boga in človekove usode. Skušal sem priti do logičnih sklepov, toda bilo je toliko nasprotij! Bral sem katoliške publikacije o svetnikih, čudežih in drugem, a mi to ni zadovoljilo občutka za razumnost. Počutil sem se, kakor bi taval v temi.

Krajevni duhovnik me je svaril, naj si ne belim glave s temi vprašanji. Dejal je, da je želja po tem, da bi vse razumel, znamenje ponosa in da Bog ne mara ošabnih. Še posebej nesprejemljiv mi je bil nauk o tem, da Bog večno muči v gorečem peklu vse, ki se pred smrtjo niso spovedali grehov. To bi torej pomenilo, da se bo večina zemljanov večno mučila, zato sem pogosto razmišljal: ‚Kako se lahko to sklada z Božjo ljubeznijo?‘

Dvomil pa sem tudi o katoliški navadi spovedovanja. Bil sem preplašen, ko so nam v katoliški šoli dejali, da so nečiste misli resen greh, ki ga je treba izpovedati duhovniku. Razmišljal sem: ‚Ali sem se spovedal o vsem? Ali pa sem kaj pozabil in bo moja spoved neveljavna in grehi neodpuščeni?‘ Tako so se mi v srce zasejali dvomi o Božjem usmiljenju in pripravljenosti odpuščanja.

Tri ali štiri leta sem se bojeval proti depresivnim mislim, ki so me povsem izčrpale. Mislil sem že vso vero v Boga opustiti, a sem ob takih trenutkih razmišljal: ‚Če bom vztrajal, bom skoraj gotovo odkril pravo pot.‘ Sčasoma sem si pridobil zaupanje v obstoj Boga, toda okužil sem se z negotovostjo glede svojih verskih prepričanj.

Že od malega so me poučevali o katoliških doktrinah, zato sem verjel, da je imel Jezus Kristus v mislih prav rimskokatoliško cerkev, ko je apostolu Petru dejal: »Na tej skali sezidam cerkev svojo.« (Matevž 16:18) Začel sem verjeti, da bodo sčasoma dobre prvine v cerkvi prevladale, in s tem v mislih sem želel z njo tudi sodelovati.

Poroka in družina

Kot najstarejši sin v družini sem z očetom delal na kmetiji, vse dokler ni bil mojega mesta sposoben prevzeti naslednji brat. Nato sem šel na katoliško kmetijsko šolo in tam magistriral. Zatem sem si začel iskati soprogo.

Po eni od svojih sestra sem spoznal Mario. Zvedel sem, da je v molitvah prosila za moža, s katerim bi si lahko prizadevala za dosego večnega življenja. Na poročno naznanilo sva napisala: »Srečo iščeva, v ljubezni združena, oči pa k Bogu sva usmerila. Najina pot je življenje, cilj pa večna sreča.« Poročila sva se 26. junija 1958 v samostanu Fahr blizu Züricha.

Z Mario sva imela podobno preteklost. Tudi ona je bila iz zelo verne družine in najstarejša od sedmih otrok. Vsi so bili zaposleni s kmečkimi opravili, šolo in z obiskovanjem cerkve, tako da je za igro ostalo le malo časa. Prva leta najinega zakona niso bila lahka. Zaradi mnogih vprašanj, ki sem jih imel glede religijskih zadev, je Maria začela dvomiti o tem, ali se je sploh poročila s pravim človekom. Ni želela dvomiti o cerkvenih naukih ali podpiranju vojn, križarskih pohodov in inkvizicije. Oba pa sva kljub temu zaupala Bogu. Prepričana sva bila, da naju ne bo nikoli zapustil, vse dokler se bova po najboljših močeh trudila spolnjevati njegovo voljo.

Leta 1959 sva najela kmetijo blizu Homburga v vzhodni Švici. Tam smo živeli 31 let. Prvi sin Josef se nama je rodil 6. marca 1960. Za njim je prišlo na svet še šest bratov in sestrica Rachel. Maria se je dokazala kot pravična in nepristranska mati, zvesta globoko ukoreninjenim načelom. Bila je resničen blagoslov za družino.

Iskanje biblijske resnice

Postopoma je postajalo najino versko neznanje vse bolj neznosno. V poznih šestdesetih letih tega stoletja sva začela obiskovati učne ure na katoliški ljudski univerzi, toda domov sva se vračala bolj zmedena kot kdaj prej. Govorniki so razlagali lastne poglede, brez svetopisemskih dokazov. Zgodaj v sedemdesetih letih tega stoletja sem premišljeval o Jezusovih besedah: »Karkoli boste Očeta prosili, dá vam v imenu mojem. [. . .] Prosíte in prejmete.« (Janez 16:23, 24)

To zagotovilo iz Božje Besede me je navedlo, da sem velikokrat molil: »Oče, če je katoliška cerkev prava religija, mi prosim to nedvoumno pokaži. Če pa je napačna, mi prav tako jasno pokaži in to bom oznanil vsem.« Spet in spet sem prosil, kakor nas je napotil Jezus v pridigi na gori, naj ne nehamo ,prositi‘. (Matevž 7:7, 8)

Pogovori, ki sva jih imela z Mario, še posebej o spremembah katoliških naukov v šestdesetih letih glede čaščenja »svetnikov«, uživanja mesa ob petkih in drugega, so jo navsezadnje pripeljali do tega, da je začela dvomiti. Pomladi leta 1970 je med mašo molila: »O Bog, pokaži nam pot v večno življenje. Ne vemo več, katera je prava. Pokorila se bom vsemu, samo pokaži, katera je prava pot za vso našo družino.« Nisem vedel za to njeno molitev, ona pa ni vedela za mojo, vse dokler se nisva zavedela, da so bile najine molitve uslišane.

Našli smo biblijsko resnico

Ko smo se nekega nedeljskega jutra v začetku leta 1970 vrnili iz cerkve, je nekdo potrkal na vrata. Moški, ob katerem je stal desetletni sin, se je predstavil kot Jehovova priča. Privolil sem v biblijski pogovor. Menil sem, da mu bom zlahka dokazal, da se moti, saj glede na to, kar so mi povedali o Jehovovih pričah, nisem bil ravno prepričan, da so dovolj poučeni.

Pogovor je trajal dve uri, a ni bilo nikakršnih pozitivnih rezultatov. Tako je bilo tudi naslednjo nedeljo. Veselil sem se že tretjega razgovora, toda Priča se ni prikazal. Maria je dejala, da je gotovo sklenil, da vse skupaj nima smisla. Bil sem vesel, ko se je dva tedna kasneje ponovno oglasil. Nemudoma sem mu dejal: »Petintrideset let se že sprašujem glede pekla. Preprosto ne morem sprejeti, da bi Bog, ki je ljubezen, tako kruto mučil bitja.«

»Prav imate,« je odgovoril Priča. »Biblija ne uči, da je pekel kraj mučenja.« Pokazal mi je, da se hebrejska beseda za šeol in grška za had, ki ju v katoliški Bibliji pogosto prevajajo s »pekel«, nanašata preprosto na splošen grob. (1. Mojzesova 37:35; Job 14:13; Dejanja 2:31) Prebral je tudi svetopisemske stavke, ki so dokazovali, da je človeška duša umrljiva in da je kazen za greh smrt, ne mučenje. (Ezekiel 18:4; Rimljanom 6:23) Ob tem sem začel jasno doumevati, da me je celo življenje zaslepljevala verska hinavščina. Zdaj sem začel premišljevati, ali so napačne tudi druge cerkvene dogme.

Nisem več želel biti goljufan, zato sem kupil katoliški biblijski slovar in zgodovino papežev v petih zvezkih. Te publikacije so imele imprimatur, povedano drugače, njihovo tiskanje je odobrila rimskokatoliška škofovska oblast. Ob prebiranju papeške zgodovine sem se začel zavedati, da so bili nekateri med njimi eni najhujših svetovnih zločincev! In ko sem preverjal biblijski slovar, sem spoznal, da cerkveni nauki o trojici, peklenskem ognju, vicah in mnogi drugi ne temeljijo na Bibliji.

Sedaj sem bil zrel za biblijsko preučevanje s Pričami. Sprva je bila Maria navzoča le iz vljudnosti, kmalu pa je začela tisto, kar se je učila, sprejemati. Po štirih mesecih sem zapustil katoliško cerkev in duhovnika obvestil, da najini otroci ne bodo več obiskovali verouka. Naslednjo nedeljo je duhovnik župljane posvaril pred Jehovovimi pričami. Predlagal sem, da bi z Biblijo zagovarjal svoje prepričanje, toda duhovnik se ni bil pripravljen tako pogovarjati.

Po tem smo hitro napredovali. Navsezadnje sva z ženo 13. decembra 1970 simbolizirala posvetitev Jehovu s krstom v vodi. Zaradi krščanske nevtralnosti sem moral, eno leto kasneje, dva meseca preživeti v zaporu. (Izaija 2:4) Ni mi bilo lahko pustiti žene z osmimi otroki, pa čeprav le za kratek čas. Otroci so bili stari od komaj 4 mesecev do 12 let. Poleg tega je bilo treba skrbeti tudi za kmetijo in živino. Toda z Jehovovo pomočjo so uspeli brez mene.

Delo v prid Kraljestva na prvem mestu

Nihče iz naše družine ni nikoli manjkal na občinskem shodu, razen zaradi bolezni. Delo, ki ga je bilo treba opraviti, smo si organizirali tako, da nikoli nismo spustili velikih zborovanj. Kmalu so se otroci na podstrešju igrali predvsem to, kar so videli na krščanskih shodih. Drug drugemu so si na primer določali govore in vadili predstavitve. Srečna sva, da so se vsi odzvali na najino duhovno vodstvo. V spominu mi je ostal dogodek, ko so naju z ženo intervjuvali na okrajnem zboru, osem najinih otrok, od najstarejšega do najmlajšega, pa je sedelo v vrsti in pozorno poslušalo.

Najbolj sva se osredotočila na vzgojo otrok v »Jehovovi disciplini in umski uravnavi«. (Efežanom 6:⁠4, NW) Odločili smo se, da se znebimo televizije, pogosto pa smo v goste povabili goreče sokristjane, tako da so lahko otrokom koristila njihova doživetja in navdušenje. Skrbno smo se ogibali nepremišljenih pogovorov in kritiziranja drugih. Če je kdo kaj zagrešil, smo se o tem pogovorili in poiskali olajševalne okoliščine. Otrokom sva skušala pomagati, da bi okoliščino ocenili razumno in pravično. Skrbno sva se ogibala primerjanja z drugimi mladimi ter spoznala tudi pomembnost tega, da starši ne razvajajo otrok ali jih ščitijo pred posledicami njihovih dejanj. (Pregovori 29:⁠21)

Pa vendar vzgoja najinih otrok ni bila kar brez problemov. Nekoč so jih na primer sošolci pregovorili, da so iz trgovine vzeli bombone, ne da bi jih plačali. Ko sva zvedela, kaj se je zgodilo, so se morali vrniti v trgovino, bombone plačati ter prositi za odpuščanje. Bilo jim je nerodno, toda naučili so se nekaj o poštenosti.

Otrok nisva silila, naj se nama pridružijo pri oznanjevanju. Raje sva jim dala zgled, tako da sva to dejavnost postavila na prvo mesto. Otroci so videli, da sva shodom in terenski službi dala prednost pred delom, ki ga je bilo treba postoriti na kmetiji. Trud, da bi osem otrok vzgojila po Jehovovo, je bil vsekakor blagoslovljen.

Najin najstarejši sin Josef je krščanski starešina, prej pa je s svojo ženo več let služil v švicarskem podružničnem uradu Jehovovih prič. Thomas je starešina in z ženo sta pionirja, kakor se imenujejo polnočasni strežniki. Daniel, ki se je odrekel karieri poklicnega kolesarja, je starešina in z ženo služita kot pionirja v drugi občini. Benno in njegova žena sta dejavna strežnika v osrednji Švici. Najin peti sin, Christian, služi kot starešina v občini, ki jo obiskujeva tudi midva. Je poročen in ima dva otroka. Franz je pionir in starešina v bernski občini, Urs, ki je nekaj časa služil v švicarskem podružničnem uradu, pa se je poročil in služi kot pionir. Tudi najina edina hči Rachel in njen mož sta pionirala več let.

Zgledoval sem se po otrocih in po upokojitvi junija leta 1990 še sam postal pionir. Ko se ozrem na svoje življenje in življenje moje družine, lahko z gotovostjo rečem, da je Jehova zgladil našo pot in nas blagoslovil »do preobilice«. (Malahija 3:⁠10)

Ženi je najbolj pri srcu biblijska vrstica, ki se glasi: »Vrzi na GOSPODA breme svoje, in on te bo podpiral; nikdar ne pripusti, da omahne pravičnik.« (Psalm 55:22) Moja pa je: »Razveseljuj se v GOSPODU, in on ti dá, česar želi srce tvoje.« (Psalm 37:⁠4) Oba sva doživela resničnost teh čudovitih besed. Najin cilj je, da bi skupaj z otroki in njihovimi družinami hvalila našega Boga Jehova vso večnost. (Pripovedoval je Josef Heggli.)