Sneg, vir energije
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE
AVSTRALSKE Alpe, ki jim včasih rečejo streha Avstralije, se raztezajo čez državi Novi Južni Wales in Viktorijo. Del tega gorovja je Snežno gorovje, kjer izvira reka Snowy. Skalnata alpska tla in tamkajšnji zdržljivi pionirski poznavalci konj so navdihnili A. B. (Banjo) Patersona, da je napisal pesem »Mož s Snežne reke«, po kateri so kasneje posneli film.
Dandanes pa v zahrbtnih strminah legendarne ježe poznavalca konj domujejo kanali tehnološkega čuda – projekta hidroelektrarne Snežno gorovje. Leta 1967 je Ameriška inženirska družba ocenila, da je to omrežje vodovodov, predorov, nasipov in električnih central »eno sedmerih gradbenih čudes modernega sveta«. Ali si želite obiskati to alpsko »čudo«? No, najprej si oglejmo, zakaj so ga zgradili in kdo so bili delavci.
Žejna dežela
Presenetljivo je, da prvi tukajšnji prebivalci, ki so hrepeneli po oskrbi z vodo in zaradi katerih so ta projekt zgradili, nikoli niso niti pomislili na izkoriščanje vodne moči. Kmete porečja Murraye in Darlinga, najpomembnejšega kmetijskega področja v Avstraliji, je v 19. stoletju pestila suša in preprosto želeli so zanesljivejšo oskrbo z vodo.
Vedeli so, kje je voda – v reki Snowy. Toda Snowy se je spuščala po drugi, z rastjem bujnejši strani Alp v Tasmanovo morje. Videti je bila res prava izguba! Če bi se lahko visoko v Alpah preusmerilo to mrzlo, čisto vodo v glavna pritoka nestanovitnih rek Murray in Murrumbidgee, bi kmetje privarčevali na milijarde dolarjev pred sušo. Ta želja jih je nenehno mučila.
Leta 1908 so bile sanje že za korak bližje uresničitvi, ko je državni parlament izbral bližnje področje Canberre za glavno mesto Avstralije. Ali bo ta vodna moč ustrezala zahtevam tega še nezgrajenega mesta? Oči so se še enkrat obrnile k Snežnemu gorovju.
Predlagali in nato zavrnili so različne predloge. Nekateri so se zavzemali za vodno moč, drugi za namakanje. Nato pa so leta 1944 predstavili prvi hidroenergetski-namakalni projekt in kmalu je bil sprejet. Leta 1949 je državna vlada pooblastila Družbo hidroelektrarne Snežno gorovje ter ji zaupala nalogo oblikovanja in izgradnje dvojega projekta.
Toda kako naj bi se razmeroma mlad, pretežno kmetijski narod brez strokovnega znanja ali razpoložljive človeške sile lotil projekta, kakršnega glede velikosti in zapletenosti dotlej še ni bilo?
Od ruševin k snegu
Odgovor je bila priselitev. Evropa, še vedno opotekajoča se od druge svetovne vojne, je bila nočna mora ruševin, nezaposlenosti in brezdomja. Zato se je Avstralija povezala z Združenimi narodi in povabili so primerno usposobljene Evropejce, naj se prijavijo za delo na tem projektu.
Odzvalo se je na desettisoče delavcev iz kakih 33 držav. Zapustili so ruševine Evrope in se odpravili v Avstralijo. Dve tretjini celotne delovne sile na projektu so bili prav oni, za zmeraj pa so spremenili tudi etnično sliko Avstralije. Brad Collis v svoji knjigi Snowy pravi: »Dežela, ki je zrasla na [. . .] Britancih, je skoraj čez noč postala največja svetovna pankultura.« Collis dodaja: »[Ljudi], sovražnike in zaveznike, tlačitelje in žrtve, so poslali v gore, da bi delali skupaj.« Čeprav se niso povezali v skupino kar čez noč, pa so sčasoma to le storili.
Življenje v Alpah
V prvih dneh Projekta je bila pot v Alpe precej vprašljiva. Zaradi ledu, blata in strmega naklona ter vijugaste poti so se vzpenjali počasi, pot pa je nažirala živce. Na nekaterih delih je bilo področje tako strmo in neizprosno, da niti kengurujev ni bilo videti! Ne preseneča torej, da je Družba projekta Snowy, kot poroča Collis, »zaslovela kot prva organizacija na svetu, ki je predpisala obvezno opremo z varnostnimi pasovi«.
Naselili so se v komaj kaj boljša bivališča od cest – v vojaške pomožne šotore, ki niso imeli prišitega dna! Sčasoma so visoko v pogorju kakor gobe po dežju zrasli tabori in šotorska mesta, ki jih je bilo več kot 100. Eno teh šotorskih mest, Cabramurra, ki sedaj ni več takšno, se ponaša s posebno znamenitostjo, je namreč najviše ležeče mesto v Avstraliji.
Lahko si mislite, kako je bilo delati in spati v teh neprijaznih, surovih razmerah, kjer je bil do konca preskušen človekov pogum. Snežni viharji so se zagrizli do kosti, poletje je izčrpavalo; vročina je oteževala vsak gib, pravcati oblaki neznosnih muh pa so obletavali poteče se obraze in hrbte. Kako so Evropejci sovražili muhe!
Toda večina je vse to zdržala. Od vojne utrjeni in žilavi so bili odločeni, da uspejo v svojem novem življenju. Mnogim se je celo priljubilo divje avstralsko goščavje s svojimi nenavadnimi živalmi in kačami ter pticami, ki ne žvižgajo in cvrčijo, ampak vreščijo in vpijejo. Sčasoma so šotore nadomestili skromni leseni domovi, pripotovale pa so tudi žene in otroci.
Toda kaj storiti ob vseh teh mnogih jezikih? Zamislite si ljudi, ki so upravljali težke stroje in vrtalno opremo ali pa so delali z eksplozivi, a se med seboj pravzaprav niso mogli jasno sporazumevati! To bi vodilo le še v polom. Zato je Projektna družba organizirala brezplačno poučevanje angleščine po delovnem času. Nemogoče je bilo, da bi bili delavci, ki niso imeli niti osnovnega znanja angleščine, lahko še nadalje zaposleni, zato ni bilo nič čudnega, da so bile učne ure dobro obiskane!
Kljub mnogim oviram so projekt po 25 letih (od 1949. do 1974.) končali pravočasno in v mejah proračuna. Cena 820 milijonov avstralskih dolarjev, ki je sicer po današnjih merilih precej omejena, takrat še malo ni bila, posebej za ljudstvo samo osmih milijonov ljudi, ki se je še vedno bojevalo, da bi se po vojni postavilo na noge.
Projektna družba za leto 1999 načrtuje proslavo 50. obletnice tega dosežka. Zbrali naj bi se vsi, ki so sodelovali pri tem projektu – če jih bodo seveda našli. »Ti ljudje so pomagali zgraditi enega od gradbenih čudes sveta in spremenili tok avstralske zgodovine,« pravi sedanji poslovodja. »Radi bi se jim zahvalili.«
Velikost in zmožnosti Projekta
V brošuri The Power of Water piše, da »k Projektu spada 3200 kvadratnih kilometrov področja, 80 kilometrov vodovodov, 140 kilometrov predorov in 16 velikih jezov«. V teh jezovih je 7000 gigalitrov vode – za 13 sydneyjskih pristanišč (v njem je okrog 530 gigalitrov vode). Glavno zajetje je jezero Eucumbene. Sedem elektrarn letno proizvede do 6400 gigavatov ur električne energije, s čimer je poskrbljeno za 17 odstotkov potreb po električni energiji kopnega na jugovzhodu Avstralije, kjer so tudi Sydney, Melbourne in Canberra.
Turbine navadno ne obratujejo 24 ur na dan, razen ob vrhuncih dnevne potrebe, ko termoelektrarne potrebujejo pomoč. Vodna moč je še posebej pripravna ob konici zaradi svojega hitrega odziva na nenadno povečano potrebo, saj posreduje električno energijo v dveh do treh minutah, v primerjavi z mnogimi urami sistema na premog.
Kako Snowyjev projekt deluje
Ta projekt je po besedah Družbe Snowy »na glasu kot najzahtevnejši in večnamenski vodni projekt na svetu, z mnogimi zajetji«. K njemu spadata dve združeni sestavini: povezava Snowy–Murray in povezava Snowy–Tumut.
Povezava Snowy–Murray preusmeri vode reke Snowy iz jeza Island Bend skozi gorski predor v jez Geehi, ki dobi vodo tudi iz reke Geehi. Od tu voda pada 820 metrov k dvema Murrayevima elektrarnama. Sočasno elektrarna Guthega dobiva vodo iz glavnih vod reke Snowy blizu najvišje avstralske gore Kosciusko. Iz Guthega se voda zliva v glavni predorni sistem na Island Bendu. Da pa bi še povečali prilagodljivost tega projekta, je po številnih predorih, tudi po predoru Island Bend–jezero Eucumbene, mogoč pretok vode v obe smeri.
V povezavi Snowy–Tumut se vode iz jezera Eucumbene ter jezov Tooma, Happy Jack in Tumut Pond po kanalih in zaporedju štirih elektrarn spuščajo v reko Tumut, ki je pritok Murrumbidgeeja. V tem predelu je največja elektrarna, Tumut 3, ki ima šest kanalov. Vsak z odprtino, široko za dvonadstropni avtobus!
Kadar ni konice porabe električne energije, ta projekt črpa vodo tudi po hribu navzgor, iz jezera Jindabyne v jezero Eucumbene ter iz elektrarne Tumut 3, ki obratuje tudi kot črpalna postaja, v zajetje Talbingo. Ampak zakaj porabljati elektriko za črpanje vode po hribu navzgor? Presenetljivo, toda zaradi dobička. Črpalke obratujejo z minimalno porabo energije, ki jo takrat, ko ni konice, dobijo iz termoelektrarn. Nato pa, ob konici potreb po električni energiji, vodo ponovno spustijo iz zajetij in hidroelektrarna proizvede tok, ki ga prodajo električnemu omrežju in prinaša dobiček. Seveda glavnina vodá – več kot 2000 gigalitrov letno – steče neizkoriščena v zahodni rečni sistem.
Ali je to pridobivanje energije okolju prijazno?
Da, saj voda ne onesnažuje, poleg tega pa je tudi obnovljiv vir, ki nima stranskih produktov. Videza Alp ne kvarijo nikakršni za pogled neprijazni dimniki in hladilni stolpi. Tako se tisoči, ki se pozimi smučajo po teh alpskih pobočjih ali pešačijo po njih poleti, skorajda ne zavedajo vodnih žil in elektrarn pod njimi.
Poleg tega bi, če bi elektriko namesto tega projekta pridobivale termoelektrarne, vsako leto spustili v ozračje dodatnih pet milijonov ton ogljikovega dioksida.
Vendar pa okolje ni moglo uiti povsem nedotaknjeno, še posebej reka Snowy. Ker je ogromna količina njenih voda preusmerjenih, je v primerjavi s tem, kar je bila nekoč, danes le še potoček. Poleg tega so veliki jezovi projekta poplavili nekatere travnike, zaradi njihovih novih visokih višin vode pa so morali preseliti mesti Adaminaby in Jindabyne.
Po drugi strani pa je Snowyjev projekt posebej zanesljiv in potrjuje moder nasvet prvega poslovodja Projektne družbe: »Naklonjenost in spoštovanje se pridobita z dosežki, ne iz propagande.«
[Navedba vira slike na strani 16]
Vse fotografije na straneh 16–19: Snowy Mountains Hydro-electric Authority
[Slika na strani 16]
Pogled iz zraka na elektrarno Tumut 3, največjo v Snowyjevem projektu
[Slika na strani 18]
Delavci so morali živeti v neprijaznih življenjskih razmerah
[Slika na strani 18]
Da bi se delavci združili v skupino, so se morali naučiti angleščine
[Slika na strani 19]
K temu projektu je spadala tudi izgradnja predorov skozi gore