Pouk iz lonca masti

Spomini na vojne grozote so eni prvih iz mojega otroštva, še posebej tisti proti koncu druge svetovne vojne, ko smo bežali, da bi si rešili življenje. Star sem bil komaj štiri leta. V družini nas je bilo sedem in živeli smo v Vzhodni Prusiji, ki je bila takrat del Nemčije.

ZRL sem v strah zbujajočo temo in poslušal, kako se približuje eskadrilja ruskih bombnikov. Nenadoma so se z zaslepljujočimi bliski in oglušujočimi eksplozijami vžgale cisterne z zalogo goriva, ki so bile nekaj sto metrov proč. Vlak, v katerem smo se vozili, se je na tirnicah zatresel in ljudje so začeli vpiti. Toda bombniki so kmalu odleteli, mi pa smo nadaljevali pot.

Ob neki drugi priložnosti sem se zbudil iz slabega spanja in zagledal vpijočo ženo, ki je skušala skočiti iz živinskega vagona, v katerem smo potovali. Oče jo je zaustavil in jo potegnil nazaj. Z otročičem na rokah je namreč zaspala blizu vrat. Ko se je prebudila, je odkrila, da je otrok zmrznil. Mož je vrgel trupelce v sneg, mater pa je premagala žalost in skušala je odpreti vrata ter skočiti, da bi tam umrla skupaj s svojim otrokom.

Močnemu mrazu smo se upirali s trebušasto pečko, ki so jo postavili na sredo živinskega vagona. Iz majhne zaloge lesa, ki smo jo imeli na enem koncu vagona, smo jemali le, kadar smo kuhali krompir. Na krompirju smo sicer tudi ležali, saj je bil rahla izolacija na zmrznjenih talnih deskah vagona.

Zakaj smo bežali, da bi si rešili življenje? Kako je naša družina preživela kar nekaj mesecev begunstva? Naj vam povem.

Judovsko nasledstvo

Rodil sem se 22. decembra 1940 v Lycku v Vzhodni Prusiji (zdaj Elk, Poljska), najmlajši med petimi otroki. Moji judovski predniki so bili zaradi verskega preganjanja prisiljeni pozno v 18. stoletju zapustiti Nemčijo. Preselili so se v Rusijo v enem največjih masovnih preseljevanj v zgodovini. Nato pa se je ded po očetovi strani, Jud, leta 1917 iz vasice ob Volgi preselil v Vzhodno Prusijo, da bi pobegnili pred takratnim antisemitskim preganjanjem v Rusiji.

Pridobil si je nemško državljanstvo in Vzhodna Prusija je bila videti kakor varno zavetišče. Tisti, ki so imeli judovska imena, so privzeli arijska. Tako so mojega očeta Friedricha Salomona preimenovali v Fritza. Mama je bila Prusinja. Z očetom, ki je bil glasbenik, sta se poročila leta 1929.

Življenje mojih staršev je bilo videti polno sreče in obetov. Babica Fredericke in prababica Wilhelmine (po materini strani) sta imeli precejšnjo kmetijo, ki je bila staršema in nam otrokom drugi dom. Glasba je imela v naši družini veliko vlogo. Mati je igrala na bobne v očetovem plesnem orkestru.

Nacistična okupacija

Leta 1939 so se nad političnim obzorjem začeli zgrinjati zlovešči oblaki. S tako imenovano Hitlerjevo končno rešitvijo judovskih problemov so se začele težave tudi za moje starše. Otroci se nismo zavedali, da smo potomci Judov, in tega tudi nismo vedeli vse do materine smrti leta 1978, devet let po tem, ko je umrl oče.

Oče se je, da nihče ne bi posumil njegovega judovskega porekla, pridružil nemški vojski. Najprej je služil v glasbenem korpusu. Vendar pa je nekdo, ki je očitno vedel za njegovo preteklost, rekel, da je Jud, zato so celotno našo družino zaslišali in fotografirali. Nacistični izvedenci so skušali določiti, ali imamo judovske značilnosti ali ne. Na srečo smo jim bili očitno videti dovolj arijski, tako da nas niso aretirali ali zaprli.

Ko je Nemčija 1. septembra leta 1939 napadla Poljsko, je naše nekoč mirno območje preplavil strah. Mati se je nemudoma želela preseliti na varnejše področje, vendar so nam nacistični uradniki to nasilno preprečili. Nato pa je poleti leta 1944 ruska vojska napredovala proti Vzhodni Prusiji in Nemci so se odločili, da bodo Lyck in okolno področje evakuirali. Nekega julijskega dne smo imeli na razpolago le šest ur, da smo zapustili dom.

Masovni panični beg

Mati je bila vsa iz sebe. Kaj vzeti? Kam gremo? Kako bomo potovali? Ali se bomo sploh še vrnili? Vsaki družini so natančno omejili prtljago, ki jo je lahko vzela s sabo. Mati je modro izbrala osnovne potrebščine, tudi velik lončen lonec goveje masti s kosi slanine, ki je bil ravno pravšnji, da smo ga lahko nosili. Druge družine so jemale s sabo svoje gmotne dragocenosti.

Ruske čete so 22. oktobra 1944 vkorakale v Vzhodno Prusijo. Neki pisec je pojasnil: »Nič presenetljivega ni bilo, da so ruski vojaki, ki so videli, kako so njihove družine poklali ter domove in pridelke požgali, želeli poravnati račune.« Opustošenje je povzročilo preplah po Vzhodni Prusiji in ljudje so se pognali v panični beg.

Od tedaj smo bili begunci. Živeli smo nekoliko dlje, proti zahodu Vzhodne Prusije. Edina pot pobega je bila sedaj, kot je bilo videti, ob Baltskem morju. Tako so se ljudje stekali v pristaniško mesto Danzig (današnji Gdansk, Poljska). Tam so rekvirirali ladje za nujne reševalne operacije. Naša družina je zamudila vlak, ki naj bi nas odpeljal do vkrcališča na nemško potniško ladjo Wilhelm Gustloff, ki je 30. januarja leta 1945 odplula iz Gdynia blizu Danziga. Kasneje smo slišali, da so to ladjo potopili ruski torpedi ter da je v ledenih vodah utonilo kakih 8000 potnikov.

Ker po morju nismo več mogli pobegniti, smo se usmerili proti zahodu. Oče je imel začasni vojaški dopust in se nam del poti z vlakom pridružil, kakor je opisano v uvodu. Kmalu se je moral vrniti v vojsko in dolgo ter nevarno potovanje smo nadaljevali sami. Mati je čuvala lonec masti in iz njega odvzemala le majhne porcije. Z njimi je bogatila ostanke hrane, ki smo jih nabirali po poti. Tako smo preživeli dolgo mrzlo zimo. Izkazalo se je, da je ta lonec masti vrednejši od vsakršnega zlata ali srebra!

Končno smo prispeli v Stargard, mesto, v katerem so nemški vojaki in Rdeči križ organizirali brezplačno ljudsko kuhinjo in jo postavili ob železniški postaji. Sestradanemu otroku je bila juha tam rajska. Sčasoma smo lačni in izčrpani, toda hvaležni, da smo živi, prispeli v nemški Hamburg. Z ruskimi in poljskimi vojnimi ujetniki so nas namestili na kmetijo ob reki Elbi. V Evropi se je 8. maja 1945 končala vojna, naš položaj pa je bil zelo negotov.

Begunsko življenje

Očeta so zajeli Američani in zanj lepo poskrbeli, še posebej ko so zvedeli, da je glasbenik. Na proslavi dneva neodvisnosti so izkoristili njegove glasbene spretnosti. Kmalu zatem je uspel pobegniti in priti do Hamburga. Tam smo se, srečni, ponovno združili. Nastanili smo se v majhni koči. Kmalu sta varno prispeli tudi obe babici in se nam pridružili.

Vendar pa so sčasoma krajani, tudi naša luteranska cerkev, začeli premnoge begunce prezirati. Nekega večera nas je obiskal duhovnik. Videti je bilo, da nas je hotel užaliti, s tem ko je izrekel žaljivo opazko glede našega statusa beguncev. Očeta, krepkega moža, je to razjezilo in ga je napadel. Mati in babici so očeta zadržale. Nato pa je duhovnika dvignil, ga prenesel do vrat in ga porinil skoznje. Od tedaj se pod našo streho nismo več smeli pogovarjati o religiji.

Kmalu zatem se je oče zaposlil pri nemških železnicah in preselili smo se na obrobje Hamburga. Tam smo živeli v neuporabnem železniškem vagonu. Kasneje nam je oče zgradil skromen dom. Toda sovraštvo do beguncev se je nadaljevalo. Ker sem bil otrok, sem bil mnogim krajevnim vrstnikom tarča marsikakšnega fizičnega in čustvenega pritiska.

Družinska izbira religije

Kot otrok sem spal v sobi skupaj s babicama. Kljub očetovi prepovedi sta se, kadar njega ni bilo doma, z menoj pogosto pogovarjali o Bogu, peli pobožne pesmi in brali svoji bibliji. Prebudili sta mi zanimanje za duhovnost. Tako sem pri desetih letih začel vsako nedeljo obiskovati cerkev, ki je bila dobrih deset kilometrov stran. Vendar moram priznati, da sem bil razočaran, ker na mnoga postavljena vprašanja nisem dobil zadovoljivih odgovorov.

Potem pa je poleti leta 1951 lepo oblečen moški potrkal na naša vrata in materi ponudil izvod revije Stražni stolp. »V Stražnem stolpu imate vpogled v Božje kraljestvo,« je dejal. Srce mi je začelo močno biti: to je bilo namreč tisto, kar sem si želel. Mati je vljudno odklonila, nedvomno zaradi očetovega nasprotovanja religiji. Vendar pa sem jo toliko prosil, da je popustila in vzela izvod zame. Čez nekaj časa se je Ernest Hibbing vrnil in nam pustil knjigo “Let God Be True”.

Nekako takrat je imel oče nesrečo pri delu in si zlomil nogo. To je pomenilo, da je bil vezan na hišo, kar pa mu ni bilo ravno pogodu. Dobil je sicer mavčni povoj, toda vseeno je lahko šepal naokoli. Presenečalo nas je, da je čez dan izginil in se prikazal le ob obrokih. To je trajalo cel teden. Opazil sem, da je vedno, ko je izginil oče, izginila tudi moja knjiga. Potem pa mi je ob nekem obroku dejal: »Če bo ta človek še prišel, ga želim videti!«

Ko se je brat Hibbing ponovno oglasil, je na naše presenečenje oče tresknil s knjigo po mizi in dejal: »Ta knjiga je resnica!« Nemudoma se je pričel biblijski pouk in sčasoma so se preučevanju pridružili še drugi družinski člani. Brat Hibbing mi je postal zanesljiv svetovalec in resnični prijatelj. Ker sem skušal novonajdeno prepričanje posredovati drugim, so mi prepovedali obiskovati verouk. Torej sem zapustil luteransko cerkev.

Julija leta 1952 sem se pridružil dragemu prijatelju pri pohišnem oznanjevanju dobre novice o Božjem kraljestvu. Vsako nedeljo me je brat Hibbing opomnil, naj ga pozorno poslušam, kako bo ljudem po domovih predstavil sporočilo. Po nekaj tednih je pokazal na veliko naseljeno četrt in dejal: »Vse to delo čaka nate.« Sčasoma sem se otresel napetosti in se uspešno pogovarjal z ljudmi ter jim oddajal biblijsko literaturo.

Kmalu sem bil pripravljen za krst v znak posvečenosti Jehovu. Z očetom sva se krstila 29. marca 1953, kasneje istega leta pa je to storila tudi mati. Sčasoma so se krstili vsi člani naše družine: sestra Erika in bratje Heinz, Herbert in Werner ter naši ljubi babici, ki sta bili takrat že krepko v osemdesetih. Nato sem januarja leta 1959 postal pionir, kar je naziv za polnočasnega služabnika.

Strežba v novi deželi

Oče me je stalno spodbujal, naj zapustim Nemčijo, in če se zdaj ozrem nazaj, menim, da je to delal zaradi nenehnega strahu pred antisemitizmom. Zaprosil sem za emigracijo v Avstralijo, upajoč, da bo to odskočnica za misijonarjenje na Papui Novi Gvineji ali na katerem od tihomorskih otokov. Z bratom Wernerjem sva skupaj pripotovala v avstralski Melbourne 21. julija 1959.

Že po nekaj tednih sem spoznal Melvo Peters, ki je služila kot polnočasna služabnica v footscrayski občini in leta 1960 sva se poročila. Blagoslovljena sva bila z dvema hčerama, ki sta prav tako vzljubili Boga Jehova in se mu posvetili. Zelo smo se trudili, da bi življenje ohranjali preprosto, tako da bi se kot družina lahko celoviteje predajali duhovnim ciljem. Melva je mnogo let, dokler ji je to dopuščalo zdravje, služila kot pionirka, jaz pa sem zdaj starešina in pionir v belconnenski občini v mestu Canberra.

Iz zgodnjeotroških doživetij sem se naučil biti vesel in zadovoljen z Jehovovimi pripravami. Kakor je kazal že materin lonec masti, sem cenil to, da preživetje ni odvisno od zlata ali srebra, temveč od osnovnih gmotnih potreb, in kar je še pomembnejše, od preučevanja Božje Besede, Biblije, in udejanjanja tega, kar uči. (Matevž 4:⁠4)

Jezusova mati Marija je izrekla globoke in resnične besede: ‚[Jehova] je lačne nasitil z dobrimi rečmi in bogate je odpravil prazne.‘ (Lukež 1:53) Vesel sem, ko lahko naštejem 47 družinskih članov, med njimi je tudi sedem vnukov, ki hodijo po poti biblijske resnice. (3. Janezov 4) Z vsemi temi, pa tudi z mnogimi najinimi duhovnimi otroki in vnuki, se z Melvo veseliva čudovite prihodnosti, ko bomo varni pod Jehovovo nežno skrbjo in na veliko združeni z drugimi ljubljenimi, ko bodo vstali. (Po pripovedi Kurta Hahna.)

[Slika na strani 21]

Ruske sile so leta 1944 napredovale proti Vzhodni Prusiji

[Vir slike]

Sovfoto

[Slika na strani 23]

Brat Heinz, sestra Erika, mati, brata Herbert in Werner ter jaz v ospredju

[Slika na strani 24]

Z ženo Melvo

[Slika na strani 24]

Preživeli smo zaradi takega lonca, napolnjenega z mastjo