Mladi vprašujejo

Zakaj vso pozornost namenjajo bratu?

»Moti me, da bratom in sestram, ko se ti ne vedejo primerno, namenjajo veliko pozornosti – pozitivne in negativne. Jaz pa še pazim, da bi bila poslušna, pa mi je ne posvečajo.« (18-letna Kaja)a

»Bratom in sestram posvečajo več pozornosti in z njimi bolje ravnajo. Večino pozornosti, ki sem je deležna jaz, pa so nasveti. Počutila bi se bolje, ko bi vedela, da tudi njim svetujejo.« (15-letna Ruth)

»Zdi se mi, da starejši bratje in sestre dobijo več prednosti in pozornosti.« (13-letni Bill)

VSI od rojstva potrebujemo pozornost naših staršev. In če meniš, da ne dobiš tistega, kar ti pripada, je razumljivo, da se lahko čutiš prizadetega in si jezen. Še posebej če je videti, da je tvoj brat oziroma sestra – najstarejši, najmlajši, tisti, ki se najprimerneje vede oziroma celo najneposlušnejši – nenehno v središču pozornosti. Počutiš se lahko celo kakor David, ko je pisal: »V pozabljenje me zagreba srce kakor mrtvega, postal sem kakor orodje potrto.« (Psalm 31:⁠12)

To, da vidiš, kako bratu ali sestri namenjajo pozornost, ki si jo želiš ti, lahko boli. Toda ali to že takoj pomeni, da nisi ljubljen? Nikakor. Včasih mladim namenjajo posebno pozornost zaradi njihovih nenavadnih sposobnosti ali komunikativnosti. Enajstletni Kenneth pravi: »Čeprav je moj mlajši brat Arthur šele v tretjem razredu, že igra v glasbeni skupini s petošolci. Dober je tudi v športu in matematiki. Pravzaprav dobiva petice pri vseh predmetih. Včasih se mi zdi, da imajo drugi rajši njega kakor mene, toda nanj nisem ljubosumen. No, mogoče malo.«

Potem so tu še mladi, za katere je videti, da dobijo levji delež starševskega časa preprosto zato, ker so najstarejši ali najmlajši. Biblija o mladeniču Jožefu pravi: »Izrael pa je bolj ljubil Jožefa nego vse svoje sinove, zato ker mu je bil v starosti rojen.« (1. Mojzesova 37:3, 4) Po drugi strani pa se je 18-letni Todd počutil, kakor da bi bil njegov brat bolj ljubljen, ker je najstarejši. Takole pravi: »Nekoč smo v šoli delali neko nalogo in prinesti smo morali najbolj priljubljeno sliko iz otroštva. Našel sem le nekaj svojih slik in zapazil, da je med fotografijami mnogo več slik starejšega brata. Začel sem razmišljati, zakaj.«

Bratu ali sestri se sicer pogosto posebej posvetijo zaradi težav, ki jih ima in za katere ti morda ne veš. »Ko sem bila stara okrog 16 let, je starejši brat preživljal težavne čase,« pojasnjuje zdaj 22-letna Cassandra. »Ni bil prepričan, ali res želi služiti Jehovu, in starši so skoraj vso pozornost usmerili nanj. Takrat nisem mogla razumeti, zakaj. Zdelo se mi je, kakor da jim sploh ni mar zame. Počutila sem se žalostno in prezrto ter tudi nekako jezno.«

Zakaj kažejo pristranost

Vendar pa so starši včasih krivi za resnično pristranost. Neka mati je priznala: »Vem, da se sin Paul boleče zaveda velike naklonjenosti, ki jo namenjava hčeri. Brez ovinkarjenja nama je dejal: ‚Ko Liz kaj reče, se ti in očka vedno spogledata.‘ Sprva nisva vedela, o čem govori. Nato pa sva se zavedala, da si vselej izmenjava tiste ‚ali-ni-čudovita‘ poglede. Ker naju je na to opozoril, sva se res trudila, da tega ne bi več počela.«

Toda zakaj starši sploh kažejo pristranost? Eden od dejavnikov je lahko že njihova vzgoja. Če je bila na primer tvoja mati najmlajši otrok v družini, se bo morda vidneje povezala z najmlajšim otrokom. Ne da bi se zavedala, se bo morda nagibala k temu, da bo na njegovi strani. Ali pa bo morda roditelj navezan na otroka, s katerim sta nagnjena k enakemu in se zanimata za podobno. Premisli o tem, kaj Biblija pravi o Izaku in Rebeki ter o njunih dvojčkih Jakobu in Ezavu: »Dečka sta odrasla, in Ezav je bil dober lovec, mož poljski, Jakob pa krotak mož, bival je v šatorih. Ljubil je pa Izak Ezava, ker je rad jedel od njegovega lova; a Rebeka je ljubila Jakoba.« (1. Mojzesova 25:27, 28)

Kaj storiti, če je videti, da imajo starši rajši enega od tvojih bratov ali sester?b S staršema se lahko skušaš o tem mirno in neobtožujoče pogovoriti. (Pregovori 15:22) Če ju boš spoštljivo poslušal, boš lahko spoznal, kakšen je njun pogled na takšno dogajanje. Morda ti bo to pomagalo pomiriti tvojo razočaranje. (Pregovori 19:11) Neka najstnica je dejala: »Res me je motilo, da je bila mati bolj navezana na brata kakor name. Ko sem jo glede tega vprašala, mi je dejala, da je nanj navezana zato, ker je zelo podoben očku. In ker sem jaz zelo podobna njej, je očka navezan name. Druga z drugo pa ne shajava, ker sva si v marsičem enaki. In ker imata oče in brat veliko skupnega, drug drugega spravljata ob živce. Ko mi je to enkrat tako razložila, čeprav zaradi tega nisem skakala od veselja, pa sem stališče lahko sprejela.«

Različno ravnanje – nepravično?

Zakaj pa starši ne morejo preprosto z vsemi otroki enako ravnati? Beth je zdaj stara 18 let in pravi: »Ko mi je bilo 13, sem mislila, da morajo z bratom in z mano ravnati enako – popolnoma enako. Toda jaz sem bila tista, na katero je vse letelo, nanj pa nič. Pa še več časa je preživel z očkom ob popravljanju avtomobilov. Videti je bilo tako krivično!«

Toda različno ravnanje ni nujno tudi nepravično. Upoštevaj, kako je Jezus Kristus ravnal z apostoli. Nedvomno je ljubil vseh dvanajst učencev, toda le tri je povabil, da so bili priče ob določenih dogodkih, tudi ob obujenju Jairove hčere in spremenjenju. (Matevž 17:1; Marko 5:37) Poleg tega je gojil tudi tesno prijateljstvo z apostolom Janezom. (Janez 13:23; 19:26; 20:2; 21:7, 20) Ali je bilo to ravnanje različno? Vsekakor. Je bilo nepravično? Nikakor. Ker tudi ko je bil morda nekaterim apostolom posebej blizu, potreb drugih ni zanemarjal. (Marko 6:31–34)

Tako se morda tudi kateremu od tvojih bratov ali sester namenja posebna pozornost zaradi njegove oziroma njene nadarjenosti, osebnosti ali potreb. Seveda je to morda boleče opazovati, toda postavlja se vprašanje, ali tvoje potrebe res zanemarjajo. Ali ti starši takrat, ko potrebuješ njihov nasvet, pomoč ali podporo, stojijo ob strani? Če je tako, ali res lahko rečeš, da si žrtev nepravice? Biblija nas spodbuja, naj z drugimi ravnamo »po njihovih potrebah«. (Rimljanom 12:13, NW) Ker imate kot posamezniki različne potrebe, je povsem nemogoče, da bi starši z vsemi hkrati enako ravnali.

Beth, ki smo jo navajali že prej, je tako spoznala, da enako ravnanje ni vedno pravično in da pravično ravnanje ni vedno enako. »Začela sem ceniti,« pravi, »da sva si z bratom različna in da potrebujeva različno ravnanje. Ko se ozrem nazaj, ne morem verjeti, da tega nisem videla, ko sem bila mlajša. Mislim, da je to povezano le z načinom gledanja na stvari v tisti starosti.«

Naučiti se sprevidevnosti

Da, od ‚načina gledanja na stvari‘ je precej odvisno, kako se boš odzval na svojo okoliščino. Kakor ti obarvano steklo očal lahko spremeni barvo tistega, kar gledaš, tako na tvoj pogled na stvari lahko vplivajo čustva. Močna pa je tudi čustvena potreba po starševski pozornosti in odobravanju. Raziskovalca Stephen Bank in Michael Kahn opažata: »Četudi bi bila starša sposobna doseči neuresničljive sanje, namreč da bi bila do vsakega od tako različnih otrok nepristrana, bi se vsak od mladih počutil, kakor da imata starša tistega drugega otroka rajši.«

Poglejmo na primer še enkrat, kaj so dejali trije mladi, ki smo jih navedli na začetku. Njihov položaj je res videti težaven, če seveda ne upoštevamo dejstva, da so si med seboj bratje in sestre! Da, vsak od njih si predstavlja, da so drugi deležni večje naklonjenosti ter da je on ali ona prezrt(a)! Pogosto je torej naš pogled na stvari nekoliko izkrivljen. »[Sprevideven, NW] je hladnega duha,« pravi v Pregovorih 17:27. Da bi bili sprevidevni, moramo gledati stvarno in objektivno, ne čustveno. Sprevidevnost ti lahko pomaga doumeti, da čeprav starši z vsemi vami morda ne ravnajo enako, pa se v srcu kar najbolj zanimajo za vse vas! Zavedanje tega ti lahko pomaga, da se ogneš jeze in zagrenjenosti.

Kaj pa če je res videti, da ti ne naklanjajo pozornosti, ki ti v resnici pripada? Kaj lahko storiš? O tem bomo razpravljali v prihodnji izdaji revije Prebudite se!.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Različno ravnanje je morda videti nepravično