Katoliška cerkev in evolucija
Od Dopisnika Prebudite se! Iz Italije
V WESTMINSTRSKI opatiji v Londonu je bil 26. aprila 1882 pogreb Charlesa Darwina. Morda se nekaterim zdi cerkev najbolj neprimerno mesto za pokop človeka, ki so ga zaradi njegove evolucijske teorije o naravnem izboru obsodili, da ,Bogu odvzema prestol‘. A Darwinov grob je tam že več kot eno stoletje.
Po izidu Darwinovega dela Nastanek vrst leta 1859 so se teologi postopoma obračali k evoluciji. Teolog Carlo Molari je pisal, kako je faza »odprtega ognja« prešla v »ustavitev ognja« na začetku tega stoletja. Nato je, pravi, sredi našega stoletja stopila v fazo »premirja«, in nazadnje v današnji »mir«.
Že pred Darwinom
Začetnik ideje o evoluciji pa seveda ni Darwin. Že stari filozofi so teoretizirali o spreminjanju iz ene oblike življenja v drugo. Prve sodobne evolucijske teze pa izhajajo od precejšnjega števila naturalistov 18. stoletja.
V 18. in 19. stoletju so mnogi učenjaki razvili različne evolucijske teorije, čeprav se je sama beseda evolucija takrat redko pojavljala. Erasmus Darwin (1731–1802), Darwinov stari oče, je v enem od svojih del predstavil precej evolucijskih zamisli. To delo je bilo na katoliškem seznamu prepovedanih knjig.
Zakaj je prišlo do »odprtega ognja«
Nekateri iz neverskega sveta so v Darwinovi teoriji videli koristno sredstvo za oslabitev moči duhovščine. In tako se je vnel oster boj. Leta 1860 so nemški škofje potrdili: »Naša prednika je Bog ustvaril neposredno. Zato razglašamo, da je sodba tistih, ki si drznejo trditi, da je človek, kar zadeva njegovo telo, s spontanim spreminjanjem izšel iz nepopolne narave, povsem v nasprotju s Svetim pismom in vero.«
Papež Pij IX. je podobno maja 1877 hvalil francoskega zdravnika Constantina Jamesa, ki je napisal publikacijo proti evoluciji in v podporo poročilu Prve Mojzesove knjige o ustvaritvi. Prva faza boja je dosegla vrhunec s sklopom pisem, ki jih je med letoma 1905 in 1909 izdala pontifikalna biblična komisija. V enem od teh je komisija razglasila, da so prva tri poglavja Prve Mojzesove knjige zgodovinska in bi bilo treba nanje gledati kot na »zgodovinsko dejstvo«.
»Ustavitev ognja« in »premirje«
A s tem ko je Darwinova teorija v akademskih krogih dobivala vse večjo veljavo, so se katoliški teologi, na primer francoski jezuit Teilhard de Chardin, začeli obračati k evolucionizmu. Čeprav so se Teilhardove ideje razlikovale od idej ortodoksnih evolucionistov, je od leta 1921 menil, da je »biološka evolucija [. . .] vse bolj zagotovo resnična«. Preobrat k spravi med katoliško vero in evolucionizmom je postajal vse bolj izrazit.
Leta 1948 je neki drug jezuit izjavil: »Več kot 20 let zelo narašča število teologov, sicer zavezanih ortodoksnosti, ki razglašajo, da je sprava [med evolucijo in katoliško vero], če je znotraj določenih meja, mogoča.« Približno v istem času je pontifikalna biblična komisija preklicala mnogo tistega, kar je leta 1909 napisala v podporo poročilu Prve Mojzesove knjige o ustvaritvi.
Nato je leta 1950 Pij XII. v okrožnici Humani generis pisal, da bi morali katoliški učenjaki na evolucijsko teorijo gledati kakor na verjetno hipotezo. Vendar pa je papež rekel: »Katoliška vera nas zavezuje, da ostajamo pri stališču, da je duše neposredno ustvaril Bog.«
Zakaj tako imenovani mir?
Teolog Carlo Molari opaža, da so od drugega vatikanskega koncila o ekumenizmu, razen nekaj izjem, »glede evolucijske teorije odločilno prevladovali pridržki«. Pomenljivo pa je to, kar je oktobra 1996 razglasil papež Janez Pavel II.: »Danes, skoraj pol stoletja po okrožnici [Pija XII.], nas je novo znanje pripeljalo do spoznanja, da je evolucijska teorija več kot zgolj hipoteza. V resnici je vredno upoštevati, da to teorijo raziskovalci vse bolj sprejemajo.«
Zgodovinar Lucio Villari tej papeževi izjavi pravi »odločilno priznanje«. Na naslovnici italijanskega konzervativnega časopisa Il Giornale je pisalo: »Papež pravi, da smo morda izšli iz opic.« Revija Time pa sklepa, da papeževo priznanje »odseva, da cerkev sprejema evolucijo«.
Kaj je razlog za to, čemur pravijo »ta bolj ali manj popustljiva naravnanost do evolucionizma« s strani katoliških voditeljev? Zakaj je rimska katoliška cerkev sklenila mir z evolucijskimi nauki?
Jasno je, da imajo mnogi katoliški teologi Biblijo za »besedo človeško« in ne za »besedo Božjo«. (1. Tesaloničanom 2:13; 2. Timoteju 3:16, 17) Katoliška cerkev daje večjo težo besedam sodobnih evolucionistov kakor besedam Božjega sina, Jezusa Kristusa. On pa je potrdil, da je poročilo Prve Mojzesove knjige o ustvaritvi točno, saj je dejal: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik od začetka ustvaril kot moža in ženo?« (Matevž 19:4) Kaj menite, čigavo mnenje bi morali bolj upoštevati?
[Okvir na strani 13]
Jehovove priče in evolucija
Jehovove priče stalno zagovarjajo Kristusov nauk, da je Bog ustvaril prvi človeški par neposredno »kot moža in ženo«. (Matevž 19:4; 1. Mojzesova 1:27; 2:24) Leta 1886 je bil v prvem zvezku Millennial Dawn (kasneje imenovanem Studies in the Scriptures) darvinizem označen kot »teorija, ki ne zdrži«, leta 1898 pa je brošura The Bible Versus the Evolution Theory zagovarjala biblijsko poročilo o ustvaritvi. Temu poročilu v prid sta govorili tudi knjigi The New Creation (1904) in Creation (1927), pa tudi že prvi članki, izdani v revijah The Watch Tower in The Golden Age.
V času ko je papež Pij XII. razglasil svojo okrožnico Humani generis, in sicer leta 1950, so Jehovove priče izdale Evolution Versus the New World (Evolucija proti novemu svetu). V tej brošuri so znanstveni in zgodovinski dokazi v prid biblijskemu poročilu o ustvaritvi, poleg tega pa tudi žigosa poskuse nekaterih duhovnikov, da bi »evolucijo in Biblijo nekako povezali«. Biblijsko poročilo o ustvarjanju zagovarjata tudi knjigi Se je človek razvil, ali je bil ustvarjen? (v angleščini izdana 1967, v slovenščini 1985) in Življenje – kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem? (v angleščini izdana 1985, v slovenščini 1989), pa tudi številni članki, izdani v revijah Stražni stolp in Prebudite se!.
Tako so Jehovove priče mnogim pomagali seznaniti se z močnimi dokazi, da je Bog tisti, ki »nas je ustvaril, ne pa mi sebe«. (Psalm 100:3)