Biblijsko gledišče
Ali je asketizem ključ do modrosti?
»SAMOTARJI so nosili železne okove, verige, bodičaste pasove in zbadajoče ovratnike. [. . .] Drugi so se valjali po trnju in koprivah, namerno privabljali žuželke, da so jih opikale, se ožigali z ognjem in drezali v svoje rane, tako da so se jim trajno zagnojile. Povsem običajno je bilo, da so stradali, nekateri pa so se v tem še bolj naprezali, tako da so jedli le gnilo ali drugo gnusno hrano.« (The Saints, Edith Simon)
To so bili asketi. Zakaj so bili do sebe tako kruti? Avtorji knjige For the Sake of the World—The Spirit of Buddhist and Christian Monasticism so v njej pojasnili, da »so najmanj od Sokratovega obdobja (peto stoletje pr. n. š.) na splošno priznavali, da je popolnoma siromašno, čustveno in z gmotnim razkošjem neobremenjeno življenje predpogoj za pristno modrost«. Asketi so menili, da bodo s tem, ko bodo trpinčili svoje telo, povečali občutljivost za duhovnost in bodo tako resnično prosvetljeni.
Asketizem je težko natančno definirati. Nekaterim preprosto pomeni samodisciplino ali samozatajevanje. Zgodnji kristjani so cenili takšne vrline. (Galatom 5:22, 23; Kološanom 3:5) Sam Jezus Kristus je priporočal preprosto življenje, neobremenjeno z zaskrbljenostjo, ki jo lahko prinese materialističen način življenja. (Matevž 6:19–33) Pogosteje pa asketizem povezujejo s še strožjimi in pogosto skrajnejšimi ukrepi, kakršni so na primer opisani zgoraj. Ali so te asketske navade, še posebej v tako skrajnostnih oblikah, resnično ključ do modrosti?
Temelji na napačnih domnevah
V nekaterih filozofijah, pobudnicah asketizma, se kaže miselnost, da so gmotne dobrine in telesni užitki sami po sebi slabi in da ovirajo duhovni napredek. Naslednja zamisel, ki podpira asketizem, je splošno sprejemljivo prepričanje, da je človek iz telesa in duše. Asketi namreč verjamejo, da je snovno telo zapor za človeško dušo in da je meso njen sovražnik.
Kaj pa pravi Biblija? Pismo pokaže, da je Bog, ko je na zemlji končal ustvarjanje, objavil, da je bilo vse, kar je naredil, celotno telesno in snovno stvarstvo, »zelo dobro«. (1. Mojzesova 1:31, SSP) Moškemu in ženski v edenskem vrtu je namenil uživanje v gmotnih dobrinah. Osnovni pomen besede Eden je »ugodje« oziroma »veselje«. (1. Mojzesova 2:8, 9) Adam in Eva sta bila popolna in sta bila v dobrem odnosu s svojim Stvarnikom, vse dokler nista grešila. Od tedaj naprej pa je bila med Boga in človeka postavljena pregrada – nepopolnost. Vendar pa se zaradi zadovoljevanja upravičenih človekovih želja oziroma uživanja v od Boga danih telesnih užitkih, ko so ti v skladu z Božjimi moralnimi zakoni, ne bi nikoli mogla ustvariti komunikacijska pregrada med Bogom in njegovimi častilci! (Psalm 145:16)
Biblija poleg tega tudi jasno uči, da človek, narejen iz prahu in mesa, je duša. Pismo ne podpira ne nazora, da je duša nekakšno nesnovno in nesmrtno bistvo, omejena s fizičnim telesom, ne zamisli, da zaradi mesenega telesa kdo ne more imeti tesnega odnosa z Bogom. (1. Mojzesova 2:7)
Jasno je, da zamisel asketizma kaže popačeno sliko človekovega odnosa z Bogom. Apostol Pavel je posvaril, da bodo imeli nekateri, ki bodo trdili, da so kristjani, raje zmotne človeške filozofije, kakor pa temeljne biblijske resnice. (1. Timoteju 4:1–5) Neki religiozni zgodovinar prav o takih, ki tako razmišljajo, pravi: »Prepričanje, da je bila materija zlo [. . .] in da mora biti človekova duša osvobojena iz te omejitve, je sprožilo strog asketizem, ki prepoveduje jesti meso, imeti spolne odnose in tako naprej. Tako pa je uspelo živeti le izvoljencem ‚popolnim‘ oziroma perfectom, ki so prestali posebne sprejemne preskušnje.« Biblija takšnega razmišljanja ne podpira in v to tudi niso verjeli zgodnji kristjani. (Pregovori 5:15–19; 1. Korinčanom 7:4, 5; Hebrejcem 13:4)
Asketizem ni potreben
Jezus in njegovi učenci niso bili asketi. Prestajali so različne preskušnje in stiske, toda nikoli z namenom, da bi kaznovali sami sebe. Apostol Pavel je posvaril kristjane, naj ne pustijo, da bi jih zmotne človeške filozofije speljale od resnice Božje Besede in jih popeljale v nerazumne skrajnostne navade. Pavel je posebej omenil »neprizanesljivosti proti telesu«. Dejal je: »To ima sicer videz modrosti v svojevoljni službi Božji in ponižnosti in neprizanesljivosti proti telesu, a nima nič vrednosti [v boju proti zadovoljitvi, NW] mesa.« (Kološanom 2:8, 23) Asketizem ne vodi k posebni svetosti ali resnični prosvetlitvi.
Res je, da se je treba za to, da bi bili krščansko poslušni, krepko potruditi in se samodisciplinirati. (Lukež 13:24; 1. Korinčanom 9:27) Posameznik mora trdo delati, da si pridobi spoznanje o Bogu. (Pregovori 2:1–6) Poleg tega Biblija ostro svari pred sužnjevanjem »strastem in nasladam« ter pred tem, da bi ‚veselje bolj ljubili nego Boga‘. (Titu 3:3, Ekumenska izdaja; 2. Timoteju 3:4, 5) Vendar pa ti svetopisemski odlomki ne odobravajo asketskih navad. Popoln človek Jezus Kristus je užival ob zabavnih priložnostih, kjer so imeli hrano, pijačo, glasbo in ples. (Lukež 5:29; Janez 2:1–10)
Prava modrost je razumna, ne zahaja v skrajnosti. (Jakob 3:17) Bog Jehova je naša fizična telesa ustvaril z zmožnostjo, da bi užili mnoge življenjske užitke. Želi, da smo srečni. Njegova Beseda nam pravi: »Spoznal sem, da ni nič boljšega med njimi, nego da se veselé in delajo dobro v življenju svojem; pa tudi, ko človek jé in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem, da je to vsakemu dar Božji.« (Propovednik 3:12, 13)
[Navedba vira slike na strani 20]
Sveti Hieronim v votlini/The Complete Woodcuts of Albrecht Dürer/Dover Publications, Inc.