Amazonski deževni gozd odet v mit

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

INDIJANCI Irimarai, ki so živeli vzdolž perujske reke Napo, niso mogli verjeti svojim očem! Proti vasi sta pluli ladji s križnimi jadri, niti malo podobni njihovim vitkim kanujem. Na krovu so opazili bradate bojevnike, drugačne od pripadnikov katerega koli plemena, ki so jih kdaj videli. Indijanci so bili zmedeni. Hitro so se poskrili in opazovali, kako so belopolti tujci skočili na breg, požrli vso hrano v vasi in nato odpluli naprej – podžgani z mislijo, da kot prva odprava, ki se prebija skozi celoten deževni gozd od Andov do Atlantika, ustvarjajo zgodovino.

V tem letu, letu 1542, je podoben šok doživljalo eno indijansko pleme za drugim. Tisti evropski raziskovalci, kažoči svoje samostrele in kremenjače, so namreč prodirali vse globlje v južnoameriški tropski gozd.

Francisco de Orellana, španski kapitan in vodja konkvistadorjev, je kmalu odkril, da novica o njegovi četi, ki pleni in strelja, potuje hitreje od njihovih dveh dvojambornic. Indijanska plemena navzdol ob reki (blizu današnjega brazilskega mesta Manausa) so imela puščice pripravljene in čakala na nekaj več kot 50 vdiralcev.

In tisti Indijanci so bili dobri strelci, je priznal član posadke Gaspar de Carvajal. Govoril je iz izkušenj, saj mu je nekoč indijanska puščica pristala med rebri. »Če ne bi bila moja kuta tako debela,« je načečkal ranjeni redovnik, »bi bil to moj konec.«

,Ženske se bojujejo kakor deset moških‘

Carvajal je nato opisal gonilno silo, ki je stala za tistimi pogumnimi Indijanci. ,Videli smo, da so ženske v boju stale pred možmi in poveljevale. Te ženske so bele in visoke, z dolgimi prepletenimi lasmi, ovitimi okrog glave. So krepke, z lokom in puščicami v rokah se vsaka bojuje kakor deset moških.‘

Ali so raziskovalci bojevnice res videli ali pa je bila to, po besedah nekega vira, »zgolj podoba, ki jo je rodila džungelska mrzlica«, se ne ve. A kar nekaj virov poroča, da sta Orellana in Carvajal takrat, ko sta dosegla ustje reke Napo in zaplula v Atlantik, verjela, da so bili za hip uzrli verzijo Amazonk Novega sveta, Amazonk, ki jih grška mitologija opisuje kot divje bojevnice.a

Redovnik Carvajal je zgodbo o ameriških Amazonkah včlenil v svoje poročilo očividca Orellanove osemmesečne odprave in jo s tem ohranil za naslednike. Kapitan Orellana pa je odplul v Španijo in tam živo poročal o svojem potovanju vzdolž Ríe de las Amazonas oziroma Reke Amazonk, kakor jo je sam romantično poimenoval. Ni bilo dolgo in že so kartografi 16. stoletja čez nastajajoči zemljevid Južne Amerike vpisali novo ime – Amazonka. Tako je amazonski gozd postal odet v mit. Sedaj pa ta isti gozd tepe resničnost.

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 3]

Ozadje zgoraj: The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck