Biblijsko gledišče
Ali bo Zemlja zgorela
ZEMLJA bo zoglenela v jedrskem holokavstu, upepelilo jo bo povečano sonce ali pa jo bo sežgal jezni bog. Načini utegnejo biti različni, vendar mnogi so prepričani, da bo planet Zemlja, človeški dom, končal v požrešnem peklu, v kataklizmični apokalipsi.
Nekateri citirajo biblijske odlomke z napovedmi božanskega ognja, ki bo maščeval človekove pregreške zoper zemljo. Drugi ponavljajo Paula Daviesa, profesorja z Univerze v Adelaidi (Avstralija), ki piše o tem, kaj bo po njegovem Zemljo neogibno pognalo v ognjeno uničenje. V svoji knjigi The Last Three Minutes teoretizira: »Ko se bo Sonce razširilo, bo potegnilo [. . .] Zemljo v svoj ognjeni objem. Naš planet se bo spremenil v pepel.« Kakšna pa je resnica o Zemljini usodi? Kako naj bi razumeli biblijske odlomke, ki, tako se zdi, napovedujejo ognjeno uničenje?
Ali je Bogu kaj mar
V Jeremiju 10:10–12, EI, nam pove: »[Jehova, NW] je Bog v resnici [. . .] On je naredil zemljo s svojo močjo, utemeljil vesoljni svet s svojo modrostjo in s svojo razumnostjo razpel nebo.« Bog je ustvaril Zemljo in jo utrdil. Tako jo je modro, z ljubeznijo in razumevanjem, pripravil za večen in prekrasen dom človeštva.
Biblija o Božji ustvaritvi človeka takole poroča: »Moža in ženo ju je ustvaril. In blagoslovi ju Bog, in reče jima Bog: Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo.« sf (1. Mojzesova 1:27, 28) Ko je ustvarjanje končal, je nedvoumno lahko dejal, da ‚je bilo jako dobro‘. (1. Mojzesova 1:31) Želel je, da tako ostane. Enako kot bodoči starši za svojega pričakovanega dojenčka zasnujejo in naredijo otroško zibelko, je Bog zasadil prelep vrt in vanj nastanil človeka Adama, ta naj bi ga širil in skrbel zanj. (1. Mojzesova 2:15)
Adam je izgubil popolnost, pa tudi za dolžnost, naj skrbi za vrt, mu ni bilo mar. Toda ali je Bog opustil svoj namen? V Izaiju 45:18 piše, da ne: »Kajti tako pravi GOSPOD, stvarnik nebes [. . .], obrazovatelj zemlje [. . .], on jo je utrdil, ni je ustvaril puste, ampak upodobil jo je v prebivanje.« (Glej tudi Izaija 55:10, 11.) Četudi je človek zanemaril svojo skrbniško nalogo, se je Bog držal obljube glede Zemlje in življenja na njej. Postava, ki jo je dal starodavnemu narodu, Izraelcem, je vsebovala pripravo, ‚soboto prazničnega počitka za zemljo‘, to pa je bilo vsako sedmo leto. V Postavi so bili tudi humani zakoni, ki so v določeni meri ščitili živali. (3. Mojzesova 25:4; 2. Mojzesova 23:4, 5; 5. Mojzesova 22:1, 2, 6, 7, 10; 25:4; Lukež 14:5) To je le nekaj zgledov iz Biblije, ki jasno kažejo, da Bog še kako skrbi za človeštvo in za vse, kar je dal človeku v oskrbo.
»Prva zemlja«
Kako pa bi uskladili biblijska odlomka, ki si navidezno nasprotujeta? Eden takih je v Drugem Petrovem listu 3:7, EI, ki pravi: »Sedanje nebo in zemlja sta po isti besedi prihranjena za ogenj, ohranjena za dan sodbe in pogubljenja brezbožnih ljudi.« Drugi je iz Razodetja 21:1: »In videl sem novo nebo in zemljo novo; kajti prvo nebo in prva zemlja sta bila prešla.« sf
Če bi Petrove besede bile dobesedne in bi planet Zemlja v resnici zgorel, bi tudi dobesedno nebo – zvezde in druga nebesna telesa – uničil ogenj. Ta razlaga bi seveda nasprotovala zagotovilu, ki ga najdemo v Matevževem evangeliju 6:10: »Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji« sf in v Psalmu 37:29: »Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej«. sf Poleg tega pa, kaj bi lahko ogenj naredil že tako zelo vročemu soncu in zvezdam, na katerih so stalno nuklearne eksplozije?
Po drugi strani pa Biblija besedo »zemlja« velikokrat rabi figurativno. Tako denimo v Prvi Mojzesovi knjigi 11:1, EI, piše: »Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico.« Tukaj beseda »zemlja« pomeni obče človeštvo oziroma človeško skupnost. (Glej tudi 1. kraljev 2:1, 2; 1. letopisov 16:31.) Tudi sobesedilo v Drugem Petrovem listu 3:5, 6 namiguje na enako figurativno rabo besede »zemlja«. Govori o Noetovih dneh, ko je potop uničil sprijeno človeško skupnost, ostali pa so Noe in njegova družina in tudi sama Zemlja. (1. Mojzesova 9:11) Prav tako v Drugem Petrovem listu 3:7 omenjena poguba pomeni uničenje »brezbožnih ljudi«. Tako gledišče se sklada z drugim besedilom Biblije. Sprijena družba, označena za uničenje, je obenem »prva zemlja«, o kateri govori že prej citirano Razodetje 21:1.
Res, Bog Jehova je tako kot ljubeč zemeljski oče, ki, kolikor le more, poskrbi, da ne bi kaj škodovalo njegovemu domu, močno v skrbeh za svoje stvarstvo. Nekoč je iz rodovitne jordanske doline izgnal nemoralne in hudemu vdane ljudi in zemlji omogočil nove skrbnike. S temi pa je sklenil zavezo: če se bodo ravnali po njegovih zakonih, jih ‚dežela ne bo izbljuvala zaradi oskrunjenja, kakor je izbljuvala narod, ki je bil pred njimi‘. (3. Mojzesova 18:24–28)
,Nova zemlja‘
Danes zemljo onesnažuje skupnost spolno sprijenih, silno surovih in politično pokvarjenih ljudi. Le Bog jo lahko reši. In prav to bo naredil. Po Razodetju 11:18, EI, obljublja, da ‚pokonča tiste, ki uničujejo zemljo‘. V prvotno stanje obnovljena zemlja bo poseljena z ljudmi, ki se bojijo Boga in svoje bližnje iskreno ljubijo. (Hebrejcem 2:5; primerjaj Lukež 10:25–28.) Spremembe, do katerih bo prišlo pod Božjim nebeškim kraljestvom, bodo tako temeljite, da Biblija govori o ,novi zemlji‘, novi človeški skupnosti.
Ko torej beremo svetopisemske odlomke, kot je Psalm 37:29, in ko doumemo Kristusovo izjavo iz Matevževega evangelija 6:10, smo prepričani, da nobena slepa naravna sila, niti človek z vso svojo uničevalno močjo, ne bo pokončal našega planeta. Ne bodo preprečili Božje nakane. (Psalm 119:90; Izaija 40:15, 26) Zvesto človeštvo bo živelo na zemlji v neznansko lepih in brezmejno veselih razmerah. Taka je resnica o usodi Zemlje, takšen je bil, in še vedno je, namen človekovega ljubečega Stvarnika. (1. Mojzesova 2:7–9, 15; Razodetje 21:1–5)