Maggyjin težavni preskus in moj blagoslov
V torek, 2. maja 1995, se mi je rodila hči in umrla žena. Maggy obraza svojega otroka na žalost ni nikoli videla. Upam pa, da bom Tamaro predstavil njeni materi, ko bo ta vstala.
Z MAGGY sva bila poročena 16 let, ko so ji povedali, da ima raka na dojki in da bo živela le še nekaj mesecev. To je bilo pred petimi leti. Na srečo je Maggy zadnja leta življenja lahko živela kar precej normalno. Le proti koncu je prenašala skoraj nevzdržne bolečine.
Ker se je rak tako razširil, so ji zdravniki dejali, da ima le malo možnosti za to, da zanosi. Zato si lahko predstavljate, kako sva bila šokirana, ko so pri rutinskem pregledu z ultrazvokom, s katerim so preverjali napredovanje rakastih tumorjev, v maternici zagledali otroka! Bila je deklica. Maggy je bila noseča že štiri mesece in pol. Zaradi možnosti, da prvič postane mati, je bila vsa radostna.
Storila je popolnoma vse, kar je mogla, da bi se otrok rodil zdrav. Pazila je na hrano in celo v zadnjih dveh tednih življenja, ko so bolečine postale mučne, je zdravila vzela le, ko res ni mogla več zdržati.
Blagoslovljena z zdravim otrokom
V soboto 29. aprila je Maggy imela srčne palpitacije in dejala je: »Mislim, da bom umrla.« Ob njej sem prebil ves konec tedna. V ponedeljek sem poklical zdravnika in jo nato nemudoma odpeljal v montrealsko bolnišnico v Kanadi. Ta je nedaleč od najinega doma v St-Jérômu.
Naslednje jutro je ob pol šestih mimo vrat Maggyjine sobe šla medicinska sestra in opazila, da je Maggy v stiski. Očitno je dobila srčni napad. Takoj so poklicali zdravnika, ki je bil v sosednji sobi. Maggy je umrla, a zdravniška ekipa je le uspela rešiti najinega otroka. Tamara se je rodila dva meseca in pol prezgodaj, zato je tehtala le 1,1 kilograma.
Ker je imela slabo krvno sliko, so ji zdravniki želeli predpisati krvno transfuzijo. A smo jih spodbudili, naj namesto nje uporabijo sintetični hormon eritropoetin. Tako so tudi storili. In ko so ugotovili, da se je to dobro obneslo, saj se je Tamarina krvna slika zboljšala, je neka medicinska sestra vprašala: »Zakaj tega ne uporabijo pri vseh otrocih?«
Tamara je imela še druge težave, povezane s prezgodnjim rojstvom, a so se vse rešile. Pravzaprav je dr. Watters, nevrolog, ki jo je kasneje pregledal, medicinski sestri celo dejal: »Mislim, da ste mi na pregled prinesli napačno deklico; meni se zdi ta popolnoma normalna.«
Srečanje s smrtjo in kasnejši boj
Mučno mi je bilo gledati, kako Maggy umira. Počutil sem se tako nemočnega. Težko mi je bilo govoriti o njeni smrti. Pa vendar sem to storil, ko so v bolnišnico prišli krščanski bratje in sestre. Tako je, več ko sem govoril o tem, bolečina počasi popuščala. Kadar koli v Stražnem stolpu ali Prebudite se! preberem kak članek, ki me še posebej gane, si ga dam na stran v majhen razdelek v knjižnici, ki ga imam čisto zase. Ko začutim potrebo, ga vzamem in preberem.
Naslednji izziv pa je bil priti domov v prazno hišo. Osamljenost je zelo težko prenašati. Ta občutek se še vedno tu in tam pojavi, čeprav mi zelo koristi krepilna krščanska družba. Z Maggy sva običajno vse počela skupaj. Pogovarjala sva se tudi o tem, kako težko mi bo biti sam. Želela je, da se ponovno poročim. A stvari vendarle niso tako preproste.
Podpora sokristjanov
Ne vem, kako bi zmogel, če me ne bi podpiral Bolnišničnoinformativni odbor (BIO) Jehovovih prič. Tistega jutra, ko je Maggy umrla, je bil v bolnišnici dobro obveščen Pričevalec iz tega odbora in mi priskrbel potrebno pomoč.
Na bolnišnično osebje je to, koliko mi je pomagala najina krščanska občina v St-Jérômu, pa tudi druge občine na tem področju, naredilo velik vtis. Tisti večer, ko so na krščanskem shodu objavili, da je Maggy umrla, se je več kot 20 dragih prijateljev ponudilo, da mi pomagajo. S podporo so me res kar preplavili.
Prijatelji so mi pripravili hrano; zamrzovalnik v mojem hladilniku je bil poln za več mesecev. Moja družina ter krščanski bratje in sestre so mi priskrbeli celo oblekice za hčerko. Prinesli so mi toliko reči, da jih nisem imel več kam dati.
Sedanje veselje in prihodnji obeti
Tamara mi pomaga, da ne mislim na izgubo. Popolnoma me je prevzela. Vsak dan, ko jo pozdravim z veselim »Dobro jutro«, mi vrne širok nasmešek, prične »klepetati« in vsa vznemirjena maha z rokicami in nogicami.
Ker sem astronom amater, se že veselim, ko bom lahko Tamaro vzel v naročje in si bo s teleskopom ogledovala nebesna čudesa našega Velikega izdelovalca, Jehova. V resnično tolažbo mi je to, da lahko pričakujem neskončno življenje v raju na zemlji. Še bolj radosten pa sem, ker vem, da ima takšno upanje tudi Tamara. (Psalm 37:9–11, 29)
Če se spomnim na dogodke zadnjih pet let, jih lahko najbolje opišem kot travmatične pa tudi radostne. Veliko sem se naučil o sebi in življenju samem. Željno čakam prihodnost, ko po biblijskem opisu »smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več«. (Razodetje 21:3, 4)
Potem, po vstajenju, bo Maggy lahko brez bolečin globoko zadihala. Predvsem pa imam trdno upanje in željo, da bi bil tam in Maggy predstavil Tamaro. Tako bo spoznala deklico, za katero je toliko storila. (Po pripovedi Lorna Wilkinsa.)
[Slika na strani 26]
Z ženo
[Slika na strani 26]
Najina hči Tamara