Premagovati frustracijo disleksije

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ BRITANIJE

»VAŠA telefonska številka?« sprašuje Julie. Klicalec jo pove. A števke, ki si jih na hitro zapiše Julie, so čisto nekaj drugega, kar ji je povedal klicalec.

,Učiteljica mi je strgala sliko, ki sem jo narisala,‘ toži Vanessa in dodaja: ,Nikoli si nisem mogla zapomniti, kar je govorila.‘

David se v svojih 70-ih bojuje s tem, da bere preproste besede, ki jih je obvladal že pred več kot šestimi desetletji.

Julie, Vanessa in David imajo težavo z učenjem, táko, ki povzroča frustracijo. Imenuje se disleksija. Kaj jo povzroča? Kako lahko ljudje z disleksijo premagajo frustracijo, ki ob njej nastopi?

Kaj je disleksija

Neki slovar jo definira kot »okvaro zmožnosti za branje«. Čeprav nanjo pogosto gledajo kot na bralno motnjo, pa lahko obsega veliko več.a

Korenine besede izvirajo iz grških dys, ki pomeni »težave z«, in lexis, »beseda«. Disleksija zajema težave z besedami oziroma jezikom, pa tudi s postavljanjem stvari v pravo zaporedje, na primer dneve v tednu in črke v besedi. Po mnenju dr. H. T. Chastyja z Britanskega inštituta za disleksijo je disleksija »motnja, povezana z organiziranjem, ki prizadane kratkoročni spomin, dojemanje in ročne spretnosti«. Ni čudno, da disleksija povzroči frustracijo!

Vzemimo Davidov primer. Kako se je lahko zgodilo, da je morala prej strastnemu in tekočemu bralcu njegova žena pomagati ponovno se naučiti brati? Zadela ga je kap in mu poškodovala tisti del možganov, ki je odgovoren za jezik, zato je bil njegov napredek pri branju mučno počasen. Vendar pa so mu daljše besede delale manj težav kakor krajše. Ker je imel pridobljeno disleksijo, niso bile prizadete njegove sposobnosti sporazumevanja, niti njegov bister um. Človekovi možgani so tako zamotani, da morajo raziskovalci šele doumeti vse, kar je zajeto pri pretvarjanju zvočnih in vidnih signalov, ki jih možgani dobivajo.

Julie in Vanessa pa sta imeli razvojno disleksijo, ki je postala očitna, ko sta odraščali. Raziskovalci so na splošno sprejeli mnenje, da utegnejo biti otroci, ki so do starosti sedem ali osem let normalno inteligentni, a imajo težave, ko se učijo brati, pisati in črkovati, dislektični. Pogosto dislektični mladi črke, ki jih skušajo prepisati, pišejo zrcalno. Zamislite si, v kakšno frustracijo so učitelji pahnili Julie in Vanesso, ko so ju zmotno označili za neumni, počasni in leni!

V Britaniji zaradi disleksije trpi vsak deseti. Ker drugi ne prepoznajo problema, s katerim se ti spoprijemajo, še pridenejo k njihovi frustraciji. (Glej okvir na 14. strani.)

Kaj povzroča disleksijo

Težave z učenjem pogosto nastopijo zaradi slabega vida. Skušajte odpraviti okvaro vida in disleksija utegne zginiti. Malo tistih, ki imajo težave z branjem, ugotavlja, da se dá na besede bolje osredotočiti, če se čez besedilo položi tanko barvno plastiko. Drugim pa to nič ne pomaga.

Nekateri so opazili, da se to stanje pojavlja v družini, in ga zato razlagajo z genetiko. Revija New Scientist je nedavno poročala o raziskavi, »ki sloni na védenju o povezanosti genov pri avtoimunskih boleznih, kot sta migrena in astma, z geni, odgovornimi za disleksijo«. Ker je za ljudi z disleksijo in njihove sorodnike verjetnejše, da bodo imeli avtoimunske bolezni, znanstveniki menijo, da se geni za disleksijo pojavljajo v predelu genoma, kjer so tudi geni teh bolezni. Toda behavioristični znanstvenik Robert Plomin navaja, da so raziskovalci »ugotovili le, v katerem delu kromosoma je gen, ki je odgovoren za bralno motnjo, ne pa samega gena«.

Predel možganov, ki nadzoruje položaj telesa, ravnotežje in usklajevanje gibov, se imenuje mali možgani. Nekateri znanstveniki trdijo, da imajo ti delno vlogo tudi pri našem razmišljanju in jeziku. Zanimivo je, da so raziskovalci s Sheffieldske univerze v Angliji naredili test za disleksijo, ki zajema ravnotežje in usklajevanje gibov. Sodijo, da napake v malih možganih nagnejo zdrave možganske predele k temu, da jih kompenzirajo. Če otroke prosimo, naj stojijo pri miru, z eno nogo pred drugo in odročenimi rokami, na splošno ravnotežje obdržijo le z malo težav. A zavežite jim oči in dislektični otroci se bodo veliko bolj opotekali, saj se pri lovljenju ravnotežja zelo opirajo na vid.

Spet drugi raziskovalci opozarjajo, da so možgani dislektičnih otrok anatomsko drugačni. Normalno je zadnji predel leve strani možganov nekoliko večji kot desni, pri dislektikih pa sta videti leva in desna polovica enako razviti. Tretji trdijo, da so odkrili napako pri ureditvi živčnih celic v možganskih predelih, ki skrbijo za jezik.

Ne glede na to, kateri je fizični vzrok za disleksijo, kako se lahko tistim, ki imajo to težavo, najbolje pomaga?

Pomoč staršev

Nekateri starši dislektičnih otrok se čutijo krive in za stisko svojega potomca obtožujejo sebe. Če tudi vi čutite tako, potlačenost preženite, zavedajte se, da nihče od nas ni popoln in da smo različni. Začnite z zavestjo, da je pri vašem dislektičnem otroku podobno kakor pri barvno slepem otroku – potrebuje pomoč, da bo lahko živel s svojo okvaro. Kot starši imate pri vzgoji in izobraževanju svojega otroka ključno vlogo.

Čeprav se disleksije sedaj ne da preprečiti ali ozdraviti, se jo lahko omili. Kako? Profesor T. R. Miles, avtor knjige Understanding Dyslexia, staršem svetuje, naj pred vsem drugim odkrijejo, kaj točno je dislektičnemu otroku težko. Potem bodo lahko stvarno ocenili, katere omejitve ima in kaj lahko pričakujejo. »Otroku bi morali reči, naj naredi tako dobro, kot je to zmožen,« svetuje Reading and the Dyslexic Child, »ne pa bolje.« Če so starši sočutni in spodbudni, še zlasti tako, da poskrbijo za prikladen pouk, lahko zmanjšajo učinke disleksije in hkrati tudi pritisk, ki ga občuti dislektični otrok.

Pomoč učiteljev

Zapomnite si, disleksija je težava z učenjem. Učitelji morajo zato dislektičnim otrokom v svojih razredih posvečati čas in se jim truditi pomagati. Omejite njihovo frustracijo, tako da ste pri tem, kaj lahko od njih pričakujete, stvarni. Dislektični otrok namreč lahko zraste v človeka, ki še vedno težko glasno bere.

Ne postanite malodušni. Otroka raje pohvalite za vsak napredek in seveda za vsak trud. Ne hvalite pa kar tja v tri dni. Profesor Miles učiteljem priporoča, naj dislektičnemu učencu, ko opazijo, da je nekoliko napredoval, rečejo: »Strinjam se, da si naredil nekaj napak. A še vseeno pravim, da si naredil dobro. Je boljše kakor prejšnji teden in glede na tvojo motnjo, je rezultat zadovoljiv.« Če pa zboljšanja ni, svetuje, naj rečejo: »Da, to in to ti še vedno dela težave. Pa raziščimo, ali bi ti lahko pomagali kako drugače.«

Pazite, da o otrokovem branju ne govorite žaljivo. Trudite se, da bo imel knjige in branje rad. Kako? Starši in učitelji lahko otroku predlagajo, naj pod vrsto, ki jo bere, drži kazalni pripomoček ali manjše ravnilo, saj zelo počasnemu bralcu pozornost hitro uide drugam. Če črke besede bere v napačnem vrstnem redu, ga prijazno vprašajte, katera je prva črka v besedi.

Zamislite si, kako lahko dislektičnemu otroku vzame pogum, če mu učitelj matematike stalno govori, da so njegovi odgovori napačni. Koliko boljše je, če mu učitelj da nekoliko lažje naloge, tako da frustracijo, ki jo povzročajo napake, zamenja zadoščenje, ker je naloge rešil pravilno.

»Rešitev za dislektične ljudi je,« pravi neka specializirana učiteljica, »učiti se z vsemi čutili.« Da bi otroku pomagali besede pravilno brati in črkovati, združite vid, sluh in tip. »Učenec mora pazljivo gledati, pazljivo poslušati, biti pozoren na gibe roke, ko piše, in na gibe ustnic, ko govori,« pojasnjuje profesor Miles. S tem bo dislektični otrok izenačil pisano obliko črke z zvočno in z gibi rok, ki jih stori, ko piše to črko. Da bi otroku pomagali razlikovati med črkami, ki ga begajo, ga učite, naj vsako od teh črk začne pisati na drugem mestu črke. »Idealno je,« priporoča Reading and the Dyslexic Child, »da vsakega [dislektičnega] otroka eno uro na dan učitelj poučuje zasebno.« Žal okoliščine to le redko kdaj dopuščajo. Vendar pa si ljudje z disleksijo lahko pomagajo.

Samopomoč

Če imate disleksijo, berite največ takrat, ko ste najbolj sveži. Raziskovalci so opazili, da dislektični učenci dosegajo dobre rezultate, če berejo kako uro in pol, potem pa je njihovo delo vse slabše. »Če se učijo redno vsak dan in ne preveč, jim bo to verjetno bolj koristilo, kakor pa da se občasno intenzivno učijo,« navaja Dyslexia at College. Res je, trajalo bo dalj časa, da boste dobro brali in pravilno zapisovali besede, toda vztrajajte.

Uporabljajte prenosni pisalni stroj ali, kar je še boljše, urejevalnik besedila s programom, ki vam pomaga preveriti, ali ste besede pravilno zapisali. To združite še s tem, da se naučite, kako organizirati in vešče ravnati z informacijami. (Glej okvir na 13. strani.)

Veselite se knjig, tako da poslušate tiste, ki so posnete na avdiokasetah. To revijo in njeno spremljevalno Stražni stolp sedaj v mnogih jezikih lahko redno dobite posneti na kasetah; tako posneto pa lahko dobite tudi celo Biblijo.

Če potem ko preberete okvir, menite, da imate disleksijo, težave ne skrivajte. Sprejmite jo in jo upoštevajte. Morda se na primer pripravljate na pogovor za zaposlitev. Tako kot drugim se utegne tudi vam zdeti, da se je zaradi pritiska v takšnih položajih težko jasno in jedrnato izražati. Zakaj ne bi pred tem vadili z nekaj pogovori?

Težav, ki jih povzroča disleksija, ni lahko odpraviti. Toda možgani, čudoviti kot so, zadevo kompenzirajo. Ni torej verjetno, da bi bili zaradi nje trajno nesrečni. Julie, Vanessa in David so se zelo trudili premagati frustracijo. Enako lahko storite tudi vi. Zavedajte se, da ni nujno, da vas vaša specifična težava odvrne od učenja. Vztrajno se trudite brati in pravilno pisati. To vam bo pomagalo premagati frustracijo disleksije.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 13]

Nasveti za samoorganiziranje

Poskusite s čim od naslednjega:

• osebno oglasno desko

• planskim koledarjem

• plitvim zabojem za tekoče zadeve

• osebno kartoteko

• dnevnikom

• notesom za naslove

[Okvir na strani 14]

Kako prepoznati disleksijo pri otrocih

Če za otroka odgovorite pritrdilno na tri ali štiri vprašanja za določeno starostno skupino, potem je mogoče, da je do neke stopnje dislektičen.

Otroci stari osem let ali manj:

Ali so se govoriti naučili pozno?

Ali imajo še vedno precej težav z branjem ali pravilnim pisanjem črk? Ali vas to preseneča?

Ali imate vtis, da so v stvareh, ki niso povezane z branjem in pisanjem črk, urni in bistri?

Ali črke in števke pišejo narobe obrnjeno?

Ali si morajo pri računanju pomagati s kockami, prsti ali z zaznamki na papirju dlje časa kot njihovi vrstniki? Ali si nenavadno težko zapomnijo poštevanko?

Ali težko povedo, katera je leva ali desna stran?

Ali so neobičajno okorni? (Vsi dislektični otroci niso taki.)

Otroci stari od osem do dvanajst let:

Ali pri pisanju črk delajo nenavadne napake? Ali včasih iz besed izpustijo črke ali jih postavijo v napačni vrstni red?

Ali pri branju delajo navidez površne napake?

Ali počasneje dojamejo prebrano, kakor bi za otroke njihovih let pričakovali?

Ali v šoli težko prepisujejo s table?

Ali pri glasnem branju spuščajo besede ali cele vrstice, ali pa kakšno vrstico preberejo dvakrat? Ali ne marajo glasno brati?

Ali si poštevanko še vedno težko zapomnijo?

Ali imajo slab občutek za smer, zamenjujejo levo in desno?

Ali si premalo zaupajo in se le malo spoštujejo?

[Vir slike]

(Awareness Information, izdala British Dyslexia Association, ter Dyslexia, pripravila in predvajala Broadcasting Support Services, Channel 4 Television, London v Angliji.)

[Slika na strani 12]

Da bi se laže osredotočili na vrstico, ki jo želite prebrati, pod njo držite kazalni pripomoček