Tam, kjer je aids pandemičen

SENCA aidsa je v manj kot 15 letih legla na vsako celino zemlje. Ta biološka bomba se je v samo nekaj letih razletela do pandemičnih razsežnosti. SZO (Svetovna zdravstvena organizacija) sodi, da se po vsem svetu vsak dan okuži 5000 ljudi. To je več kot trije na minuto! Najbolj prizadete so revnejše države tako imenovanega sveta v razvoju. SZO je napovedala, da bodo do leta 2000 te države predstavljale 90 odstotkov vseh okužb s HIV-om ter končno 90 odstotkov vseh primerov aidsa.

Najbolj prizadeti

Rose je bila stara 27 let, poročena in s tremi otroki, ko ji je mož nenadoma zbolel. Po nekaj mesecih je umrl. Takrat še niso bili povsem prepričani o vzroku njegove smrti. Diagnoza zdravnikov je bila tuberkuloza. V rodbini so govorili, da je bil začaran. Moževi sorodniki so pričeli grabiti Rosino imetje. Ko je ni bilo doma, sta ji tast in tašča nasilno vzela otroke. Rose je bila prisiljena, da se vrne v svojo vas. Dve leti pozneje so se zanjo pričela obdobja bruhanja in driske. Takrat je spoznala, da ji je mož umrl zaradi aidsa ter da je tudi sama okužena. Čez tri leta je umrla, stara 32 let.

Pretresljive zgodbe, kakršna je tale, so danes običajne. Z nekaterih področij so bile izbrisane cele družine in celo vasi.

»Največji zdravstveni problem našega časa«

Vlade držav v razvoju so pri premagovanju tega problema resno ovirane. Ker primanjkuje denarnih virov in ker imajo prednost druge nujne in drage stvari, se aids kaže kot kaplja, ki sili že čez rob kozarca. Svetovna recesija, pomanjkanja hrane, naravne katastrofe, vojne, krajevne navade ter praznoverja problem samo še povečujejo. Zagotavljanje posebne oskrbe, ki obsega opremo in zdravila proti pogostnim okužbam bolnikov z aidsom, je drago. Mnoge večje bolnišnice so sedaj prenapolnjene, propadajo in primanjkuje jim osebja. Večino bolnikov z aidsom so sedaj poslali domov, da umrejo tam, in s tem naredijo prostor za vedno več drugih bolnikov, ki potrebujejo pomoč. Z aidsom je povezan vznemirljiv porast sekundarnih okužb, kot je tuberkuloza. Nekatere države poročajo, da se je v zadnjih treh letih smrt zaradi tuberkuloze podvojila in da ima do 80 odstotkov bolnikov z aidsom v bolnišnicah tuberkulozo.

Vpliv aidsa na družbo

Aids ne vpliva pandemično le na sistem zdravstvene oskrbe, temveč tudi na vsa področja gospodarstva in družbe. Gotovo je, da je do 80 odstotkov okuženih starih od 16 do 40 let in ti sestavljajo najbolj produktivno starostno skupino družbe. Večina tistih, ki v družini služijo denar, je znotraj teh starostnih mej. Od njih je odvisna večina družin, toda ko ti zbolijo in na koncu umrejo, ostanejo zelo mladi in ostareli brez podpore. V vsaki afriški družbi je običajno, da otroka po smrti staršev posvoji in usvoji širša rodbinska skupnost. Toda ko starši umrejo danes, so stari starši ali drugi živeči sorodniki pogosto prestari ali že preobremenjeni s tem, da skušajo preskrbeti svoje lastne otroke. Te razmere so vodile v težak položaj sirot ter v povečanje števila pouličnih otrok. SZO napoveduje, da bo samo v subsaharski Afriki do konca tega stoletja osirotelo preko 10 milijonov otrok.

Za žene je nadloga aidsa še enkrat bolj mučna in obremenjujoča. Večinoma so one tiste, ki jih največkrat kličejo, da 24 ur na dan strežejo potrebnim bolnim in umirajočim; in to poleg vseh drugih gospodinjskih del, ki jih morajo opraviti.

Kaj se dela danes

Ker je v zgodnjih 1980-ih mnogo vladnih uradnikov imelo predsodke zaradi sramote, ki je povezana z aidsom, ter se niso zavedali, s kakšno hitrostjo se bo razširil, so bili brezbrižni in samozadovoljni. Toda leta 1986 je ugandska vlada napovedala aidsu vojno. Zadnjih devet let se na Ugando gleda kot na državo, ki je »razvila do danes najbolj inovativna sredstva za boj proti aidsu«.

Danes ima Uganda več kot 600 državnih in mednarodnih organizacij ter zastopstev, ki skušajo nadzorovati širjenje aidsa. Te humanitarne agencije vzpostavljajo mrežo aidsovih izobraževalnih centrov po vsej deželi. Da bi se javnost zavedla nadloge aidsa, opozarjajo ljudi po dramah, plesih, pesmih, radijskih in televizijskih programih, časopisih in telefonu. Bolnikom z aidsom, pa tudi vdovam in sirotam, so skupaj z domačo oskrbo in gmotno podporo priskrbeli svetovanje.

Jehovove priče imajo skrb za sirote in vdove za del krščanskega čaščenja. (Jakob 1:27; 2:15-17; 1. Janezov 3:17, 18) Občina ne prevzame odgovornosti, ki jo imajo družinski člani, da skrbijo drug za drugega. Toda če ni nobenih ožjih družinskih članov ali če se sirote in vdove preprosto niso sposobne denarno oskrbeti, jim občina ljubeče priskoči na pomoč.

Joyce je bila na primer Jehovova priča, ki je živela v Kampali, glavnem mestu Ugande. Bila je žrtev aidsa in umrla avgusta 1993. Pred smrtjo pa je napisala naslednjo pripoved: »Zrasla sem kot protestantka in se pozneje poročila s katolikom. Toda v svoji cerkvi sem videla mnoge, ki so se nemoralno vedli, zato sem tja prenehala hoditi. Najstarejša sestra je z Jehovovimi pričami preučevala Biblijo, in ko je prišla na obisk, mi je govorila o stvareh, ki se jih je iz Biblije naučila.

Mož je zelo nasprotoval temu, da preučujem Biblijo. Celo moji starši so pričeli nasprotovati, še posebno oče. To se je nadaljevalo dve leti, vendar mi ni vzelo poguma, ker sem bila prepričana, da je tisto, kar se učim, resnica. Ko sem možu povedala, da se želim krstiti, je bil besen. Fizično se me je polotil in mi zapovedal, naj zapustim hišo. Tako sem odšla in živela sama v najeti sobici.

Čez nekaj časa me je zaprosil, naj se vrnem. Nedolgo po vrnitvi pa je pričel šibeti in bolehati. Bila sem presenečena, saj je bil vedno tako zdrav. Nazadnje sva uvidela, da ima aids. Leta 1987 je umrl. Takrat sem bila redna pionirka [polnočasna oznanjevalka], in čeprav sem bila sedaj vdova s petimi otroki, sem s pionirsko službo nadaljevala.

Štiri leta pozneje, 1991., sem spoznala, da sem se od moža nalezla aidsa. Pričela sem telesno propadati in trpeti za kožnimi izpuščaji, naglo izgubo teže ter nenehnimi obdobji gripe. S pioniranjem sem še vedno nadaljevala ter preučevala Biblijo z 20-imi ljudmi; toda ko mi je moč opešala, sem morala število poukov zmanjšati na 16. Sedem od teh preučevalcev se je sčasoma krstilo.

Nikoli se nisem počutila osamljeno ali depresivno, saj je bila občina zame prava podpora. Na koncu pa sem morala zaradi telesne šibkosti nekaj shodov izpustiti. Bratje so jih zame posneli na avdiokaseto in duhovno sem se ves čas hranila. Občinski starešine so sestavili seznam, da so se duhovne sestre lahko izmenjavale pri skrbi za moje potrebe in mi bile ob strani celo ponoči. Nekaj pa me je le vznemirjalo - moji otroci. Spraševala sem se: Kaj se bo z njimi zgodilo, ko me ne bo več?

V Afriki sorodniki pogosto prevzamejo imetje mrtvega, zato sem o tem neprestano molila k Jehovu. Odločila sem se, da hišo prodam in zgradim manjše najemne prostore, tako da bi otroci vedno imeli kraj za prebivanje in nekaj rednega prihodka. Bratje v občini so hišo zame prodali in uspeli kupiti drugi kos zemlje ter mi te prostore tudi zgradili. Živela sem v enem od njih ter uživala duševni mir, ker sem vedela, da bo za otroke poskrbljeno.

Moji sorodniki so bili zelo jezni, da sem prodala hišo in so proti meni sprožili pravdo. Bratje so mi ponovno priskočili na pomoč in zame to stvar reševali. Pravdo smo dobili. Čeprav se sedaj čutim veliko šibkejša, pa mi Jehovova ljubeča organizacija in kraljestveno upanje pomagata, da vztrajam. Zaradi mojega stanja so me sedaj sprejeli v bolnišnico. Ob strani so mi še vedno duhovne sestre, ki podnevi in ponoči skrbijo za moje potrebe, ker bolnišnica ne more priskrbeti primerne hrane in posteljnine.«

Po šestih mesecih, ki jih je Joyce preživela v bolnišnici, so jo poslali domov. Dva dni zatem je umrla. Za njenih pet otrok sedaj skrbi sestra iz občine, pionirka, ki ima tudi sama tri otroke.

Rešitev

V Ugandi, kjer je aids že pandemičen, je predsednik Yoweri Kaguta Museveni izjavil: »Prepričan sem, da je najboljši odgovor na nevarnost aidsa in drugih spolno prenosljivih bolezni javno in odkrito ponovno zagotoviti čast, spoštovanje in odgovornost, ki jih vsakdo dolguje svojemu bližnjemu ali bližnji.« Skratka, treba se je vrniti k monogamni morali znotraj zakonske ureditve. Vsakdo se strinja, da je to edini način, da se zavarujemo, in edini način, s katerim se lahko aids obvladuje. Toda le malo jih verjame, da je takšen moralni nazor dosegljiv.

Jehovove priče so med tistimi, ki ne le verjamejo, da je takšna morala mogoča, temveč tako tudi ravnajo. Poleg tega verjamejo, kot je verjela Joyce, v Božjo obljubo o novih nebesih in novi zemlji, v katerih prebiva pravičnost. (2. Petrov 3:13) Jehova bo v svetu, ki bo popolnoma očiščen vsake hudobije, izpolnil svojo obljubo, zapisano v Razodetju 21:4: »In obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.«

[Slika na strani 27]

Oče pelje pokopat svojega sina, ki je umrl zaradi aidsa

[Vir slike]

SZO/E. Hooper