Družina, ki me je zares ljubila

ZA OTROKA, vsakega otroka, je družina zelo pomembna. Topla, ljubeča družina pomaga zadovoljiti otrokove telesne in čustvene potrebe. Življenjsko pomembno vlogo ima pri vzgoji, izobraževanju in razvoju. Zaradi nje se otrok počuti varnega. Kakšen udarec je, če te lastna družina zavrže, tako kakor je mene!

Rodil sem se v veliki družini v vzhodni Nigeriji. Moj oče je bil poglavar s sedmimi ženami. Bil je oče 30-im otrokom, jaz pa sem bil 29-i.

Nekega dne leta 1965, ko sem imel deset let, sem se vrnil iz šole in očka je sedel na verandi. V ogrado sta pristopila moža, ki sta nosila aktovki, in se po veselem pozdravu predstavila kot Jehovovi priči. Moj oče ju je pozorno poslušal. Ko sta mu ponudila reviji, me je pogledal in vprašal, ali ju želim. Pokimal sem, zato jih je vzel zame.

Priči sta obljubila, da se bosta vrnila, in tako je bilo. Naslednji dve leti sta prihajala, da sta z menoj razpravljala o Bibliji. Toda njuni obiski niso bili redni, saj je bilo 10 kilometrov hoda iz moje vasi do kraja, kjer sta živela.

Družina me zavrne

Pri 12-ih mi je oče zbolel in umrl. Osem dni po pokopu je najstarejši brat zbral družino na sestanek. Prisotnih je bilo približno 20 ljudi. Vsi smo menili, da namerava govoriti o stroških pogreba. Toda na moje presenečenje je dejal, da je sklical sestanek, da bi razpravljali o njegovem mlajšem bratu - o meni! Rekel jim je, da si želim hoditi okoli »prosjačit« za štiri penije, kakor da družina nima denarja, da bi me hranili. Dodal je, da hoditi okoli prodajat revije za štiri penije pomeni, da bo družinsko ime oblateno. Dejal je, da se moram odločiti, komu hočem pripadati - Pričam ali svoji družini.

Mati mi je umrla, toda ena od mačeh je zaihtela in se zavzela zame. Rotila jih je, naj ne uporabijo tega za izgovor, da me prikrajšajo za moj delež pri posestvu. Toda njim je mnenje ene ženske kaj malo pomenilo. Družina se je postavila na bratovo stran in od mene zahtevala odločitev.

Zaprosil sem jih, naj mi dajo čas za premislek. Strinjali so se, da ga imam do naslednjega večera. Ko sem bil sam v sobi, sem zajokal. Počutil sem se šibkega, zavrnjenega in prestrašenega. Spraševal sem se, kaj me čaka.

Do takrat nisem bil še nikoli v kraljestveni dvorani in še nikoli nisem sodeloval pri oznanjevanju s Pričami. Imel sem samo pomanjkljivo znanje biblijskih naukov in v moji vasi ni bilo nobenega Pričevalca, s katerim bi se pogovoril.

Molil sem k Jehovu in ga prvič v svojem življenju klical po imenu. Rekel sem mu, da šele spoznavam, da je on pravi Bog. Rotil sem ga, naj bo z menoj in mi pomaga, da se prav odločim, tako da ga ne razžalim.

Naslednji večer se je družina ponovno zbrala in zahtevala mojo odločitev. Razložil sem, da je bil oče, ki mi je dal življenje, tisti, ki je vpeljal moje preučevanje s Pričami. On je plačal moje revije in Biblijo. Ker ga to, da sem preučeval s Pričami, ni žalilo, ne morem razumeti, zakaj uporablja starejši brat to proti meni. Zatem sem rekel, da mi ni mar za to, kaj bodo z mano storili, jaz moram služiti Jehovu.

Nad tem govorom niso bili zadovoljni. Eden od njih je dejal: »Kdo je ta majhna podgana, da lahko tako govori z nami?« Brat je takoj planil v mojo sobo, zagrabil moja oblačila, knjige in mali kartonski kovček in vse skupaj zalučal ven na tla.

Zatekel sem se k sošolcu, ki je živel v vasi, in pri njegovi družini ostal kakšnih pet mesecev. Medtem sem pisal mojemu stricu v Lagos in povabil me je, naj pridem in ostanem pri njem.

Nekaj mesecev sem varčeval, tako da sem nabiral in prodajal palmova semena. Tudi mačeha, ki se je zame zavzela, mi je izročila nekaj denarja. Ko sem ga imel dovolj, sem krenil v Lagos. Del poti sem se vozil na tovornjaku s peskom.

Drugič napoden

Ko sem prispel v Lagos, sem se veselil, ko sem izvedel, da stric preučuje s Pričami. Takoj sem pričel obiskovati občinske shode v kraljestveni dvorani. Toda stričevo zanimanje za služenje Jehovu je hitro splahnelo, ko ga je obiskal starejši brat. Stricu je povedal, da se je družina odločila, da se me ne sme niti podpirati niti dovoliti, da hodim v šolo, ker se še vedno družim z Jehovovimi pričami. Zagrozil mu je, nato pa se vrnil domov.

Teden dni po bratovem odhodu me je stric zbudil opolnoči in mi pomolil list z rokopisom. V roko mi je dal pero in zahteval, da se podpišem. Ko sem opazil mrk izraz na njegovem obrazu, sem vedel, da gre za nekaj resnega. Dejal sem: »Stric, zakaj mi ne dovoliš, da bi ga podpisal zjutraj?«

Odvrnil je, naj ga ne kličem stric, temveč naj takoj podpišem papir. Odgovoril sem, da ima celo morilec pravico vedeti, kakšne so obtožbe proti njemu. Gotovo imam pravico, da list preberem, preden ga podpišem.

Potem se je nejevoljno strinjal, da mi ga dovoli prebrati. Pričelo se je nekako takole: »Jaz, U. U. Udoh, prisegam, da ne bom Jehovova priča. Strinjam se, da bom zažgal torbe in knjige, ter obljubljam, da ne bom nikoli imel nobene zveze z Jehovovimi pričami . . .« Ko sem prebral prvih nekaj vrstic, sem bruhnil v smeh. Hitro sem razložil, da ne želim biti do njega nespoštljiv, toda takšne listine nikakor ne morem podpisati.

Stric je bil zelo jezen in mi ukazal, naj odidem. V kovček sem potiho spravil obleke in knjige, stopil iz njegovega stanovanja v vežo in se ulegel na tla, da bi zaspal. Ko me je stric tam zagledal, je rekel, da je v najemnino, ki jo je plačal, všteta tudi veža, zato sem moral zapustiti zgradbo.

Mikavna ponudba

V Lagosu sem bil komaj dva tedna in nisem vedel, kam naj grem. Nisem vedel, kje živi brat, ki je prihajal, da me je peljal v kraljestveno dvorano. Tako sem, ko se je zasvitalo, pričel hoditi in tavati, medtem pa molil k Jehovu, da bi mi pomagal.

Pred koncem dneva sem se znašel pri bencinski črpalki. Pristopil sem k lastniku in ga zaprosil, naj zaklene moj kovček čez noč v pisarno, da mi ga tatovi ne bi ukradli. Ob tej prošnji je postal dovolj radoveden, da je vprašal, zakaj ne grem domov. Povedal sem mu svojo zgodbo.

Mož je bil sočuten in mi ponudil, da me zaposli za hišnega slugo. Dejal je celo, da me bo poslal v šolo, če mu pri hiši pomagam. To je bila mikavna ponudba, toda vedel sem, da biti hišni sluga pomeni delati vsak dan, od ranega jutra do pozne noči. Poleg tega hišne sluge odvračajo od druženja z ljudmi zunaj gospodinjstva zaradi strahu, da se s tatovi ne zarotijo in oplenijo hišo. V najboljšem primeru bi imel prosto najbrž le eno nedeljo v mesecu. Zato sem se mu za pozornost iskreno zahvalil, vendar ponudbo odklonil. Pojasnil sem mu, da bi, če bi delal pri njem kot hišni sluga, težko obiskoval shode v kraljestveni dvorani.

Mož pa je rekel: »Kako lahko govoriš o shodih, ko nimaš niti strehe nad glavo?« Odgovoril sem mu, da bi, če bi bil pripravljen odreči se shodom, lahko živel v očetovem domu. Izgnali so me prav zaradi moje vere. Vse, kar sem potreboval od njega, je bilo, da mi spravi kovček. Tedaj se je strinjal, da mi ga bo varno shranil.

Našel sem drugo družino

Tri dni sem spal pred bencinsko črpalko. Za nakup hrane nisem imel denarja, zato tisti čas nisem imel prav nič za pod zob. Ko sem četrti dan taval okoli, sem zagledal mladeniča, ki je po ulici ponujal reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Radostno sem stekel k njemu in ga vprašal, ali pozna brata Godwin Ideha. Želel je vedeti, zakaj sprašujem, zato sem mu razložil vse, kar se mi je zgodilo.

Ko sem končal, je takoj spravil svoje revije v torbo in vprašal: »Zakaj bi moral tako trpeti, ko pa je tukaj v Lagosu na tisoče Jehovovih prič?« Mahajoč je ustavil taksi in odpeljala sva se po kovček na bencinsko črpalko. Zatem me je odpeljal v svoje stanovanje in mi pripravil obrok. Nato pa je poslal po brata Ideha, ki je živel v bližini.

Ko je brat Ideh prišel, sta se prepirala, pri kom naj ostanem. Oba sta me želela! Na koncu sta se sporazumela, da si me razdelita - nekaj časa bom ostal pri enem in nekaj pri drugem.

Kmalu zatem sem se zaposlil kot kurir. Ko sem prejel prvo plačo, sem se pogovoril z obema bratoma in ju vprašal, koliko želita, da prispevam za hrano in stanarino. Smejala sta se in dejala, da mi ni treba plačati nič.

Kmalu sem se prijavil v večerno šolo in na zasebne tečaje ter končno končal osnovnošolsko izobraževanje. Finančne razmere so se popravile. Dobil sem boljšo službo, kot tajnik, ter si sčasoma priskrbel svoje stanovanje.

Aprila 1972 sem se krstil. Imel sem 17 let. Da bi Jehovu pokazal cenjenje za vse, kar je naredil zame, še posebej v tistem težkem času, sem želel stopiti v pionirsko službo. Ko sem lahko, sem se prijavljal za občasnega pionirja, toda potreboval sem leta, da sem se v to vpeljal. Končno sem se 1983. prijavil za rednega pionirja.

Takrat sem svojo duhovno družino že močno cenil. Te Jezusove besede so se pri meni gotovo uresničile: »Resnično vam pravim, da ni nikogar, ki je zapustil dom, ali ženo, ali brate, ali roditelje, ali otroke zavoljo kraljestva Božjega, ki ne bi prejel mnogokrat več v tem času, a v prihodnjem svetu večnega življenja.« (Lukež 18:29, 30)

Priče so mi resnično kazali ljubezen in zame skrbeli. Sprejeli so me, ko sem bil brez beliča. Z njihovo pomočjo in s pomočjo mojega nebeškega Očeta sem duhovno napredoval. Nisem bil deležen le posvetne izobrazbe, temveč sem spoznal tudi Jehovove poti.

To so bili ljudje, za katere me je naravna družina silila, da jih zavrnem. Ko sem odklonil, me je odklonila lastna družina. Ali so me duhovni bratje in sestre spodbujali, da to družino zavrnem? Nikakor ne! Biblija uči: »In kakor hočete, da bi ljudje vam storili, prav tako storite tudi vi njim.« (Lukež 6:31)

Pomoč družini, ki me je zavrnila

Kmalu potem, ko sem zapustil dom, je izbruhnila državljanska vojna. Moja vas je bila opustošena. Veliko mojih prijateljev je izgubilo življenje, tudi mačeha, ki se je zame zavzela. Gospodarstvo je bilo v ruševinah.

Ko se je vojna končala, sem odpotoval domov in obiskal enega od svojih bratov, ki me je, ko sem bil še deček, skupaj z drugimi spodil. Njegova žena in hčeri so bile bolne in v bolnišnici. Zato sem z njim sočustvoval in vprašal, kako lahko pomagam.

Ker ga je verjetno pekla vest, mi je odgovoril, da ne potrebuje ničesar. Razložil sem mu, naj si ne misli, da se morda skušam maščevati za to, kar mi je družina storila. Rekel sem mu, da vem, da so ravnali v nevednosti, in da mu resnično želim pomagati.

Zatem je zajokal in priznal, da nima denarja in da njegovi otroci trpijo. Dal sem mu v protivrednosti 300 ameriških dolarjev in ga vprašal, ali si želi delati v Lagosu. Po vrnitvi v Lagos sem mu poiskal službo in ga povabil, naj pride in živi z menoj. Dve leti je ostal z menoj ter služil denar, da ga je pošiljal domov svoji ženi in otrokoma. Bil sem vesel, da sem mu plačeval stanovanje in hrano.

Dejal je, da ve, da Jehovove priče živijo po pravi veri. Pripomnil je tudi, da bi tudi sam postal Priča, če ne bi zašel tako daleč v svet. Toda obljubil je, da bo uredil, da bodo žena in otroka preučevali Biblijo.

Leta 1987 so me povabili, naj stopim v okrajno službo. Aprila 1991 sem se poročil s Sarah Ukpong. Leta 1993 so naju povabili, naj zapustiva okrajno delo in služiva v nigerijski podružnici. Povabilo sva sprejela in tam služila, dokler moja žena ni zanosila.

Čeprav me je v mladosti družina napodila, me je duhovna družina - starši, bratje, sestre in otroci - ljubeče sprejela. Kakšna radost je pripadati tej edinstveni svetovni družini, tisti, ki jo zares ljubim in ki me zares ljubi! (Pripovedoval Udom Udoh)

[Slika na strani 25]

Udom in Sarah Udoh