Biblijsko gledišče
Ali je važno, kaj verujete
»ČLOVEK RAJE VERJAME V TO, KAR SI SAM ŽELI.« (FRANCIS BACON, 1561–1626, ANGLEŠKI ESEJIST IN DRŽAVNIK)
OB VPRAŠANJU verskih naukov mnogi menijo, da če človek iskreno verjame, da ,je Nekdo tam zgoraj‘, in ljubi svojega bližnjega, njegovo verovanje navsezadnje niti ni važno. Nekateri morda vidijo, kako verske skupine zagovarjajo nasprotujoče si nazore o Bogu, njegovem namenu in načinu čaščenja, ter sklepajo, da gre samo za površinske razlike, tako kot tudi en sam človek nosi oblačila različnih stilov. O tistih, ki iz takšnih razlik delajo velika sporna vprašanja, morda celo menijo, da so popolnoma zgrešili duh pravega krščanstva.
Sveto pismo potrjuje, da niso vse razprave o verskih naukih vredne truda. V svojih navdihnjenih pismih Timoteju je apostol Pavel opozoril na ljudi, ki netijo ,prerekanja [o nepomembnostih, NW]‘. Pavel jih je opisal kot take, ki ,bolehajo za prepiri in praznim besedičenjem‘. (1. Timoteju 6:4, 5, EI) Timoteja je poučil, naj ,se ogiba nespametnih in nesmiselnih razprav, ker ve, da rodijo prepire‘, ter da pouči občine, »naj se ne prepirajo za besede, kar nič ne koristi«. (2. Timoteju 2:14, EI, 23) Temu opisu ustreza večina sodobnih verskih polemik in izkazale so se za nesmiselno zapravljanje časa.
Ali potemtakem to pomeni, da so vse razprave o verskih verovanjih nesmiselne? No, mi se enostavno ne bi popolnoma odpovedali oblačenju samo zato, ker so nekatere obleke neprimerne za nošnjo, kajne? Zakaj bi torej zavrnili cel predmet verskih verjetij kot nepomemben samo zaradi nekaterih doktrinalnih vprašanj, ki se jih ne splača premlevati? Sobesedilo zgoraj navedenih Pavlovih besed kaže, da je Pavel obravnaval doktrinalno temo kot eno bistvenih. Vedno znova je opozarjal, da krivi nauki lahko nekoga odvedejo od vere, in poučil Timoteja, da ,zapove nekaterim, naj ne uče drugačnega nauka‘. (1. Timoteju 1:3-7; 4:1; 6:3-5; 2. Timoteju 2:14-18, 23-26; 4:3, 4) Tega zagotovo ne bi tako poudarjal, če to, kar so kristjani prvega stoletja verjeli, ne bi bilo pomembno.
Zakaj torej nasvet, da zavrnemo doktrinalna vprašanja? Zato, ker so v Pavlovih dneh določeni možje - opisal jih je kot ,popačene na umu in brez resnice‘ - načenjali doktrinalna sporna vprašanja le z namenom, da bi omajali vero drugih. (1. Timoteju 6:5) Nasvet nam je bil dan samo zaradi vprašanj, ki so jih načenjali tisti pokvarjeni možje, o katerih je Pavel svetoval Timoteju, da se ogiba razprav o verskih verjetjih.
Ali verjetja vplivajo na vedenje
Nekateri se morda kljub temu sprašujejo, ali imajo verska verjetja velik vpliv na to, kakšni ljudje postanemo - na naše osebnostne lastnosti in vedenje. Na verjetja in vedenje morda gledajo kot na dve ločeni in nepovezani stvari, kot na suknjič in hlače, ki ju nosilec lahko kombinira in prilagaja po svoji izbiri. Toda v Bibliji so verjetja in vedenje veliko bolj podobna dvodelni obleki, ki je skladna samo kot ujemajoč se par.
Biblija razodeva neposredno povezavo med tem, kaj verjamemo ter kakšne osebe postanemo. Primer zgrešenih verjetij, ki so vplivala na vedenje, so bili samopravični farizeji Jezusovih dni. (Matevž 23:1-33; Lukež 18:9-14) Po drugi strani nas List Kološanom 3:10 spominja: ,Oblekli ste novega človeka [novo osebnost, NW], ki se obnavlja v [točno, NW] spoznanje po podobi njega, ki ga je ustvaril.‘ Upoštevajte, da je sposobnost živeti pobožno življenje povezana s posedovanjem točnega spoznanja Boga.
Grška beseda, prevedena s »točno spoznanje«, ki se v Krščanskih grških spisih pojavi 20-krat, se nanaša na natančno, točno ali popolno znanje. Grecist Nathanael Culverwel jo opiše kot postati »bolje seznanjen s stvarjo, znano že od prej; natančneje gledati na predmet, ki sem ga prej videl od daleč«. Tako kot torej draguljar preiskuje žlahtni kamen, da bi ocenil njegovo kakovost in vrednost, mora kristjan preiskovati Božjo Besedo, da bi dosegel natančno, točno in popolno znanje o Bogu, kateremu služi. To zajema spoznati Božjo osebnost, njegove namene, merila in vse nauke, ki sestavljajo ,vzor zdravih besed‘ - kar je daleč od tega, da bi samo verjeli, da »je Nekdo tam zgoraj«. (2. Timoteju 1:13)
Primer za to, kakšni sadovi so posledica poznavanja Boga samo od daleč, je zapisan v prvem poglavju navdihnjenega pisma Rimljanom. Tam omenja določene može, ki, »čeprav so namreč Boga spoznali, [. . .] se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim [točnim, NW] spoznanjem«. O posledicah zmotnih verjetij poroča apostol Pavel: »Bog [jih je] prepustil njihovi blodni pameti, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja.« (Rimljanom 1:21, 28-31, EI)
Verjetja teh mož so nedvomno neposredno vplivala na njihovo sposobnost živeti krščansko življenje. Enako lahko danes primerjamo verjetja in vedenje z neločljivo stkano obleko brez šivov. Za vse, ki si želijo doseči Božjo naklonjenost, se je potemtakem nujno prepričati, ali so njihova verska verjetja resnično prava, ali docela temeljijo na Božji Besedi. Kajti »[Bog] hoče, da se rešijo vsi ljudje in pridejo do [točnega, NW] spoznanja resnice«. (1. Timoteju 2:4)
[Slika na strani 28]
Samopravičnost farizejev je bila odraz njihovih verovanj