Mehika spreminja verske zakone

ŠESTNAJSTEGA JULIJA 1992 JE V MEHIKI ZAČEL VELJATI NOVI ZAKON O VERSKEM ZDRUŽEVANJU IN JAVNEM ČAŠČENJU. ZAKAJ JE BIL TA NOVI ZAKON POTREBEN IN KAJ PRINAŠA? POGLEJMO SI POBLIŽE TO ZADEVO, KI JE VZBUDILA PRECEJŠNJA PRIČAKOVANJA.

S ŠPANSKO zasedbo ozemlja današnje Mehike je bila ljudem vsiljena katoliška vera. Ko je prišel čas za uzakonjenje verskih zadev, je bil delno uporabljen španski zakon, Constitución de Cádiz (1812); dvanajsti člen pravi: »Vera španskega naroda je in bo večno katoliška, apostolska, rimska, ena in edina prava vera.« Kasneje, leta 1824, je bila za Mehiko izdana Ustava, ki je določala: »Vera mehiškega naroda je in bo večno katoliška, apostolska, rimska. Narod jo ščiti z modrimi in pravičnimi zakoni in prepoveduje izpovedovanje kakšne druge vere.« Čeprav je bilo kar nekaj popravkov tega državnega zakona, je bila ista zamisel, ki je katoliški veri zagotavljala prednost, dejansko pa izključevala katerokoli drugo vero, izražena še leta 1843.

Leta 1857 je Benito Juárez, mehiški državnik, pričel s ponovnim pregledom državnih zakonov in predstavil zakone, ki so jim rekli Zakoni reformacije. Do tega je prišlo zaradi »nacionalizacije cerkvenih nepremičnin« in zato, da bi »povečali politično in gospodarsko moč Države, zmanjšali pa moč [katoliške] Cerkve« (Historia de México, 10. zvezek, stran 2182). V tej skupini zakonov iz leta 1859 je bil razglašen Zakon o nacionalizaciji cerkvenih posesti kakor tudi zakon, ki je zahteval, da mora Država opraviti poroko, če naj bi bila le-ta zakonita. Leta 1860 je bil razglašen Zakon o verski svobodi.

Reformacijski zakoni so ljudem zagotavljali določeno stopnjo verske svobode in določali, da katoliška vera ne bo več edina, ki bo obstajala v državi. Vendar je bila ta svoboda precej omejena in odvisna. Zakoni so priznali, da v Mehiki obstajajo vere, vendar jih niso uzakonili ali jim dali zakonitih pravic. Reformacijski zakoni so bili napisani posebej zato, da bi omejili katoliško vero, vendar s tem nevede tudi vse druge vere v državi. Kakorkoli že, od katolicizma neodvisne vere so lahko od takrat naprej delovale bolj svobodno. Protestantske vere iz Združenih držav so začele z evangelizacijskim pohodom po Mehiki.

Reformacijski zakoni so bili v istem protiklerikalnem duhu leta 1917 okrepljeni, in so pripeljali do preganjanja duhovnikov in katoličanov. To pa je leta 1926 vodilo v vojno Cristeros, katoliško vojno proti vladi; ta vojna je bila poskus razveljavitve omejitvenih verskih zakonov. Končala se je 1929. leta z nekakšnim vladnim dogovorom o strpnosti, toda zakoni so brez kakršnih koli sprememb še naprej veljali.

Knjiga Una Ley Para la Libertad Religiosa (Zakon o verski svobodi) v svojem komentarju o teh zakonih omenja: »Zavedamo se, da so bili prvotno 24. ustavni člen v svojem drugem odstavku in drugi preoblikovani ustavni členi jasna kršitev verske svobode, ker so omejevali javno izpovedovanje vsake posamezne vere in ga podredili ureditvi, ki jo je narekovala vlada.

Nadalje so bile te ustavne odredbe nedvomno nezdružljive s tem, kar sta uveljavili Deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah (19. člen) in Ameriška konvencija o človekovih pravicah (12. člen), katerih mednarodne listine je potrdila tudi mehiška Država.«

Leta 1988, ko je s šestletnim predsednikovanjem pričel novi mehiški predsednik, je bila na slovesno ustoličenje povabljena tudi katoliška vladajoča duhovščina. Predsednik Carlos Salinas de Gortarie je v svojem sporočilu naznanil potrebo po prenovitvi odnosov med Cerkvijo in Državo. To novo zbliževanje je vodilo do sklepa, da je treba ponovno pregledati in popraviti verske zakone. Poleg tega se je država razvijala v bolj demokratično družbo; pričela pa so se tudi pogajanja o svobodnotrgovinskem sporazumu z Združenimi državami in Kanado. Torej sta bila ponovni pregled in poprava zakona bistvenega pomena, da bi bil le-ta združljiv z versko svobodo.

Novi zakon

Novi zakon je, kot pravi v prvem členu, »osnovan na zgodovinskem načelu ločitve Cerkve in Države kakor tudi na svobodi verskega prepričanja [. . .]«. Drugi člen zagotavlja posamezniku svobodo, »da ima ali sprejme versko prepričanje, ki mu je bolj naklonjen, in opravlja, skupinsko ali individualno, dejanja čaščenja ali obrede po svoji izbiri [. . .], da javno ne izpoveduje nikakršnega verskega prepričanja [. . .], da ni predmet diskriminacije, nasilja ali sovražnosti zaradi svojega verskega prepričanja [. . .], da se mirno druži in shaja v verske namene«. S tem zakonom »bodo imele cerkve in verske skupine zakonit status kot verske ustanove, kakor hitro pridobijo ustrezno zahtevano registracijo od vladnega ministrstva«. Poleg tega »imajo lahko verske ustanove, organizirane po sedanjem zakonu, tudi cerkveno premoženje, ki jim omogoča izpolniti njihov namen«.

Jehovove priče so zakonito registrirane

Jehovove priče v Mehiki so v skladu s tem novim zakonom 13. aprila 1993 vložili prošnjo na Urad za verske zadeve, da bi bili registrirani kot vera. Pred tem so Jehovove priče kakor tudi vse druge vere v državi de facto obstajale, vendar niso imele zakonite podlage. Jehovove priče so v državi prisotni že od začetka 20. stoletja. Čeprav ni bilo zakonitega priznanja, je mehiška vlada 2. junija 1930 dala dovoljenje Mednarodnemu združenju preučevalcev Biblije. Dvajsetega decembra 1932 je bilo to ime spremenjeno v La Torre del Vigia (Stražni stolp). Toda leta 1943 so bili Jehovove priče zaradi zakonov, ki so omejevali verske dejavnosti v državi, na novo registrirani kot civilno združenje. Tako je Jehova blagoslovil delo, ki so ga vsa ta leta opravljali. Danes so Jehovove priče v skladu z dokumentom od 7. maja 1993, ki jim je bil dostavljen 31. maja 1993, registrirani kot La Torre del Vigía, A. R. in Los Testigos de Jehová en México, A. R.; imeni sta vpisani kot verski združenji.

Pod temi novimi predpisi Jehovove priče v Mehiki, kakor tudi v drugih 230 državah po svetu, nadaljujejo s prizadevnim delom oznanjevanja Božjega kraljestva. V Mehiki imajo obsežen program za razširitev, ki vključuje gradnjo novih kraljestvenih in zbornih dvoran. Dela je še veliko, saj je več kot 380.000 oznanjevalcev in okrog 30.000 novih, ki se vsako leto krstijo. To se vidi tudi po 530.000 biblijskih preučevanjih na domu, ki se vodijo danes.

To pa ne pomeni, da so za Jehovove priče v Mehiki vse težave rešene. Njihovi otroci se morajo zaradi nevtralnosti še vedno spopadati s pritiski v šoli. Oblasti pa si vendar prizadevajo, da bi pri ravnanju z različnimi verami v državi nepristransko izvrševale novi zakon. Mehika je z novim verskim zakonom vsekakor storila velik korak k obrambi človekovih pravic in verske svobode.

[Slika na strani 23]

Dokumenti o registraciji Jehovovih prič v Mehiki

[Slika na strani 24]

Novo središče za biblijsko izobraževanje, ki so ga v Mehiki zgradili Jehovove priče