Pogled v svet

Papež se zavzema za delo od vrat do vrat

Nekaj privržencev katoliškega novo–katehumenskega gibanja se je odzvalo na spodbudo Janeza Pavla II. in privolilo, da bodo oznanjevali od vrat do vrat po ulicah Rima in njegovi okolici. Kot je poročal časopis La Repubblica, bodo ti »zgovorni tekmeci Jehovovih prič pripovedovali življenjsko zgodbo Jezusa«. Prvo skupino sestavlja samo petnajst družin, toda papež upa, da bo projekt »lahko povsod prinašal bogate sadove«. Čemu ta nova pobuda? Katoliška vladajoča duhovščina spoznava, da »je izgubila zmožnost pridobivanja in svojo versko privlačnost«, pravi sociologinja Maria Macioti, in papež spodbuja takšna gibanja, »da bi pridobil spreobrnjence s pomočjo apeliranja na močna čustva«. Katoliški pisec Sergio Quinzio dodaja: »Načrtno noče spregledati nobene priložnosti, v upanju ali iluziji, da je lahko vsaka stvar koristna.«

Zapiranje vrat beguncem

Sadako Ogata, visoka komisarka Združenih narodov za begunce, pravi, da se je v zadnjih dveh desetletjih število beguncev povečalo za osemkrat in posledica tega je »zastrašujoč izbruh sovraštva in sovražnega vedenja do tujcev«. Do konca prejšnjega leta je 19,7 milijonov beguncev živelo zunaj njihovih domačih držav, nadaljnjih 24 milijonov pa jih je bilo premeščenih znotraj državnih mej. Po vsem svetu je vsaka 125. oseba odgnana od normalnega domačega življenja zaradi nasilja, državljanske vojne ali preganjanja. To je preseglo »svetovne zmožnosti za odziv« in »človeško tradicijo v dajanju azila«, poroča The Washington Post, ko razlaga to prvo globalno raziskavo o beguncih. Veliko držav, ki so že tako obremenjene z recesijo in utrujene od navidez nerešljivih sporov, so storile potrebne ukrepe za zaprtje svojih vrat beguncem. »Pravzaprav so vsi spori na svetu v [. . .] letu 1993, ki so povzročili, da so mnogi postali begunci, bili znotraj držav, ne pa med državami,« poroča raziskava ter poziva mednarodno državništvo, naj ustavijo državljanske vojne. Medtem pa se begunci spoprijemajo z »manj gostoljubnim ozračjem«.

Spanje z dojenčkom

»Ne bi le zmanjšali (pojava) SNSD–ja (Sindroma nenadne smrti dojenčka), temveč bi tudi vzgojili bolj zdrave in srečnejše dojenčke, če bi mame storile samo eno stvar: Vzele svoje dojenčke v prvem letu k sebi v posteljo, ne pa jih ločile v njihove otroške posteljice,« pravi James McKenna, profesor na Pomonskem kolidžu v Kaliforniji. Spati v dotiku s staršem »pomaga uravnavati dojenčkovo fiziologijo ponoči«, poroča The Dallas Morning News. Preizkusi so potrdili, da se, ko dojenček spi poleg mame, njegov »vzorec dihanja, hitrost bitja srca in razdobja spanja prilagajajo maminim«. Ker sta mama in otrok pogosto obrnjena drug proti drugemu, se dojenček lahko brez težav hrani, kadarkoli hoče. »Dojenčki, ki so sami v otroških posteljicah, trpijo zaradi čutne prikrajšanosti,« pravi gospod McKenna. »Menimo, da to lahko vodi do pomanjkljivega odločilnega umskega razvoja in morda ustvarja okoliščine, v katerih je večja nevarnost, da pride do SNSD–ja.« Statistike kažejo, da je odstotek SNSD–ja v državah, kjer dojenčki običajno spijo pri mamah, veliko manjši.

Otroci v vojni

Po The State of the World’s Children 1994, poročilu Sklada Združenih narodov za otroke, je bilo v preteklih desetih letih ubitih okrog milijon in pol otrok. Nadaljnji štirje milijoni so bili poškodovani, pohabljeni, oslepljeni ali pa so dobili možganske poškodbe. Sodijo, da je število tistih, ki so postali begunci, najmanj pet milijonov. Otroci so celo rekrutirani v vojsko. V mnogih državh so mučeni in prisiljeni gledati ali sodelovati v okrutnostih. Na nekem področju je posiljevanje deklet postalo »sistematično orožje vojne«. Poročilo pravi: »Lahko sklenemo, da prevleka s civilizacijo ni bila nikoli tako tanka, kot je sedaj.«

Dolga življenjska doba zvezdoslovcev

Ali živijo zvezdoslovci dlje kot drugi ljudje? Nemška naravoznanstvena revija Naturwissenschaftliche Rundschau poroča o raziskavi dolžine življenja ljudi, ki so bili rojeni med letoma 1715 in 1825. V teh letih je 67 ljudi, ki so pri 25-ih letih postali zvezdoslovci, doseglo povprečno življenjsko dobo 71,6 let. Približno polovica teh je bila Nemcev, čeprav so 25-letni Nemci v tem obdobju imeli povprečno pričakovano dolžino življenja samo 60,7 let. Zakaj zvezdoslovci živijo toliko dlje? »Možno je, da je visoka pričakovana dolžina življenja zvezdoslovcev nekako v zvezi z mirnostjo in spokojnostjo, ki sta povezani z njihovim delom,« poroča revija. Ali, razmišlja, »morda biti povezan in zatopljen v vesoljske čudeže preprosto pozitivno vpliva na zdravje nekoga«.