Vse več beguncev

VEČINO človeške zgodovine so kvarile vojne, lakote in preganjanje. Posledica tega pa je, da so vedno ljudje, ki potrebujejo zatočišče. Tega so v preteklosti narodi in ljudstva ljudem v potrebi dali.

Zakone o zatočišču so spoštovali stari Azteki, Asirci, Grki, Hebrejci, muslimani in drugi. Grški filozof Platon je pred več kot 23 stoletji napisal: »Tujca, odtrganega od svojih rojakov in družine, bi morali ljudje in bogovi bolj ljubiti. Zato bi morali narediti vse varnostne ukrepe, da se tujcu ne stori nobene krivice.«

V 20. stoletju je število beguncev strmo naraslo. Da bi poskrbeli za 1,5 milijona beguncev, ki so ostali po drugi svetovni vojni, so leta 1951 ustanovili Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR). Načrtovali so, da bo njegova življenjska doba tri leta, saj so menili, da bodo obstoječe begunce kmalu integrirali z družbami, v katerih so dobili zatočišče. Mislili so, da bodo potem organizacijo lahko razpustili.

Vendar pa je število beguncev skozi desetletja nepopustljivo raslo. Do leta 1975 jih je bilo 2,4 milijona, leta 1985 jih je bilo 10,5 milijona, do leta 1995 pa je število ljudi, ki jih ščiti in jim pomaga UNHCR, skočilo na 27,4 milijona!

Mnogi so upali, da se bo po hladni vojni odprla pot rešitvi vsesvetovnega problema beguncev; pa se ni. Namesto tega so se narodi razdelili po zgodovinskih in etničnih linijah, kar je vodilo v boje. Vojne so divjale, ljudje pa bežali, saj so vedeli, da jih njihove vlade ne bi mogle oziroma ne bi zaščitile. Leta 1991 se je na primer skoraj dva milijona Iračanov vlilo v njim sosednje države. Od takrat je, kot menijo, tudi iz nekdanje Jugoslavije zbežalo 735.000 ljudi. Državljanska vojna v Ruandi je nato leta 1994 prisilila bežati z domov več kot polovici od 7,3 milijona prebivalcev. Okoli 2,1 milijona Ruandčanov je iskalo zatočišče v bližnjih afriških državah.

Zakaj je problem vse hujši

Beguncev je vse več zaradi različnih dejavnikov. Ponekod, na primer v Afganistanu in Somaliji, so nacionalne vlade razpadle. Tako so zadeve padle v roke oboroženim skupinam, ki neovirano ropajo po pokrajini. Ljudje so zaradi tega panični in bežijo.

Drugod se bojujejo zaradi zapletenih etničnih oziroma verskih razlik. Prvenstveni cilj tam vojskujočih se strani je izgnati civilno prebivalstvo. Glede vojne v nekdanji Jugoslaviji je predstavnik ZN sredi leta 1995 tožil: »Mnogi ljudje precej težko razumejo vzroke za to vojno: kdo se bojuje in zakaj. Enkrat se množično izseljuje ena stran, čez tri tedne pa druga. To težko razumejo celo ljudje, ki bi to morali razumeti.«

Zaradi zelo uničevalnega sodobnega orožja – večcevnih raketometov, izstrelkov, topništva in podobnega – so pokoli še večji in prizorišča bojev še obsežnejša. Posledica: vse več beguncev. V zadnjem času je 80 odstotkov svetovnih beguncev zbežalo iz držav v razvoju v bližnje države, ki so tudi v razvoju in slabo opremljene, da skrbijo za iskalce zatočišča.

V mnogih bojih problem postaja vse hujši zaradi pomanjkanja hrane. Ko ljudje stradajo, morda zaradi tega, ker humanitarnim konvojem nekateri preprečujejo dostop, so se prisiljeni seliti. The New York Times navaja: »V krajih kot je Afriški rog, je kombinacija suše in vojne tako opustošila deželo, da ne more več dajati živeža. Ali so stotine tisoči, ki so odšli, zbežali zaradi stradanja ali zaradi vojne, niti ni pomembno.«

Nezaželjeni milijoni

Medtem ko se idejo o zatočišču teoretično spoštuje, pa zelo veliko beguncev narode plaši. Stanje je podobno tistemu v starem Egiptu. Ko je Jakob s svojo družino v Egiptu iskal zatočišče, da bi ušli pustošenju sedemletne lakote, so jih lepo sprejeli. Faraon jim je za prebivanje dal ,najboljši kraj dežele‘. (1. Mojzesova 47:1–6)

A čas je mineval in Izraelcev je bilo vse več, »napolnila se je zemlja [dežela, NW] ž njimi«. Egipčani so bili sedaj do njih trdi, a »čim bolj so jih [Egipčani] tlačili, tem bolj so se [Izraelci] razmnoževali, tem bolj so se razširjali: in Egipčane je bilo groza sinov Izraelovih«.​ (2. Mojzesova 1:7, 12)

Podobno je tudi danes narode »groza«, ker je beguncev vse več. Najbolj so zaskrbljeni zaradi gospodarstva. Nahraniti, obleči, dati stanovanje in ščititi milijone beguncev veliko stane. Stroški UNHCR-a so med letoma 1984 in 1993 s 444 milijonov ameriških dolarjev letno porasli na 1,3 milijarde. Večino denarja darujejo bogatejši narodi, od katerih se nekateri bojujejo z lastnimi gospodarskimi problemi. Narodi, ki darujejo, se včasih pritožujejo: ,Že brezdomcem na svojih ulicah komaj zmoremo pomagati. Kako smo torej lahko odgovorni za brezdomce vsega planeta, še zlasti ko je bolj verjetno, da bo problem vse večji in ne manjši?‘

Kaj zapleta zadevo

Begunci, ki jim uspe priti do bogatih narodov, pogosto odkrijejo, da jim položaj zapleta tisoče ljudi, ki so se priselili zaradi gospodarskih razlogov. Ti gospodarski migranti niso begunci, ki bežijo pred vojno, preganjanjem ali lakoto. Iščejo boljše življenje, življenje brez revščine. Ker se velikokrat pretvarjajo, da so begunci, oblegajo organizacije za zatočišče z lažnimi trditvami, to pa resničnim beguncem otežuje, da bi jih nepristransko poslušali.a

Pritok beguncev in priseljencev je podoben dvema tokovoma, ki drug poleg drugega že leta tečeta v bogate države. Vendar pa so vse strožji priseljenski zakoni zaustavili tok gospodarskih priseljencev. Tako so ti postali del toka beguncev in ta tok se je tako razširil, da poplavlja.

Gospodarski migranti menijo, da so v vsakem primeru zmagovalci. Vedo namreč, da utegne trajati več let, preden bodo obravnavali njihovo prošnjo za zatočišče. Če jo bodo ugodno rešili, so zmagali, ker lahko ostanejo v državi z bolj zdravim gospodarstvom. Če pa ne, so vseeno zmagali, saj so zaslužili nekaj denarja in se naučili nekaterih veščin, ki jih lahko odnesejo domov.

Ker se v druge države steka vse več pravih in lažnih beguncev, jim te odklanjajo dobrodošlico in zapirajo vrata. Nekatere države so ubežnikom zaprle meje. Druge so vpeljale zakone in postopke, ki beguncem enako učinkovito preprečujejo vstop. Spet tretje jih nasilno vračajo v dežele, iz katerih so pobegnili. UNHCR-ova publikacija opaža: »Nepopustljiv porast števila resničnih beguncev in gospodarskih migrantov močno pritiska na 3500 let staro tradicijo o zatočišču, pripeljal jo je skoraj do propada.«

Sovraštvo in strah

Problem beguncev pa še povečuje ksenofobija – strah in sovraštvo do tujcev. V mnogih državah ljudje verjamejo, da tujci ogrožajo njihovo narodno identiteto, kulturo in delovna mesta. Takšni strahovi se včasih izrazijo v nasilju. Revija Refugees pravi: »Na evropskem kontinentu se en nacionalistični napad zgodi na vsake tri minute in vse prevečkrat so cilj sprejemni centri za prosilce zatočišča.«

Plakat v srednji Evropi kaže močno sovražnost, sovražnost, ki se vse bolj pojavlja v mnogih deželah po svetu. Njegovo zlonamerno sporočilo je usmerjeno na tujce: »So ogaben in boleč ognojek na telesu našega naroda. Etnična skupina brez kulture, nravstvenih in verskih idealov, nomadska drhal, ki zna samo ropati in krasti. Umazani, polni uši zasedajo ulice in železniške postaje. Naj spakirajo svoje umazane cape in za vedno odidejo!«

Seveda si večina beguncev ničesar drugega ne želi bolj, kot ravno to, ,za vedno oditi‘. Močno hrepenijo po tem, da bi lahko šli domov. Srce jim koprni po miru, normalnem življenju z družino in prijatelji. A kaj, ko nimajo doma, kamor bi lahko šli.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 6]

Beda beguncev

»Ali ste vedeli, da gre stotine tisočev begunskih otrok vsak večer lačnih spat? Ali pa da je samo vsak osmi begunski otrok kdaj v šoli? Večina teh otrok ni bila nikoli v kinu ali parku, še manj v muzeju. Mnogi odrastejo za bodečo žico ali v izoliranih taboriščih. Nikoli niso videli krave ali psa. Vse preveč begunskih otrok misli, da je zelena trava nekaj, kar se jé, ne nekaj, na čemer se lahko razposajeno igrajo in tekajo. So najbolj žalosten del moje službe.« (Sadako Ogata, visoka komisarka Združenih narodov za begunce)

[Vir slike]

U.S. Navy photo

[Okvir/slika na strani 8]

Jezus je bil begunec

Jožef in Marija sta s svojim sinom Jezusom prebivala v Betlehemu. Astrologi z Vzhoda so prišli z darili: zlatom, kadilom in miro. Potem ko so odšli, se je Jožefu prikazal angel in mu dejal: »Vstani in vzemi dete in mater njegovo, pa beži v Egipt in ostani tam, dokler ti ne povem, kajti Herod bo iskal deteta, da bi ga pogubil.« (Matevž 2:13)

Ti trije so torej hitro poiskali zatočišče v tuji deželi, postali so begunci. Herod je bil besen, ker mu astrologi niso poročali, kje je On, za katerega je bilo napovedano, da bo postal kralj Judov. V jalovem poskusu, da bi Jezusa ubil, je svojim možem naročil, naj pobijejo vse mlajše dečke v Betlehemu in okolici.

Jožef je z družino ostal v Egiptu, dokler se mu ni v sanjah zopet prikazal angel in rekel: »Vstani in vzemi dete in mater njegovo in pojdi v zemljo izraelsko, kajti pomrli so, ki so detetu stregli po življenju.« (Matevž 2:20)

Očitno se je Jožef nameraval naseliti v Judeji, kjer so živeli, še preden so zbežali v Egipt. Vendar pa je bil v sanjah opozorjen, da bi bilo to nevarno. Tako je nasilje še enkrat vplivalo na njihovo življenje. Jožef, Marija in Jezus so potovali na sever, v Galilejo, in se ustalili v Nazaretu.

[Slike na strani 7]

Da bi si rešili življenje, je v zadnjih letih milijone beguncev zbežalo v tuje države

[Viri slik]

Zgoraj levo: Albert Facelly/Sipa Press

Zgoraj desno: Charlie Brown/Sipa Press

Spodaj: Farnood/Sipa Press

[Navedba vira slike na strani 4]

Deček na levi: UN PHOTO 159243/J. Isaac