Letni obisk orjaške usnjače

Od dopisnika Prebudite se! iz Malezije

SKORAJ je polnoč. Polna luna meče zlat sij na prijazno in mirno morje. Na obali Rantau Abanga se nahajajo skupine ljudi, od katerih nekateri stojijo, spet drugi čepijo ali pa sedijo na mrzlem, finem pesku. Kaj pa počnejo tukaj ob tej uri? Potrpežljivo čakajo na obisk velikanskega oklepa, opremljenega s štirimi plavutastimi nogami — orjaške usnjate želve ali usnjače.

Ti skrivnostni dvoživni obiskovalci so tej, sicer prezrti obali, prinesli mednarodni sloves. Rantau Abang se nahaja na vzhodni obali Polotoške Malezije, severno od Dunguna in okrog 400 kilometrov navzgor od Singapurja. To je eden izmed redkih krajev na svetu, ki ga usnjače letno obiščejo na svojem plemenitem poslanstvu.

Sezona odlaganja jajc tukaj traja približno od maja do septembra. V juniju, juliju in avgustu, na vrhuncu sezone, ni težko opazovati potek odlaganja jajc. Običajno začnejo želve prihajati iz vode po stemnitvi. Ali obiskovalci iz Malezije, Singapurja in Zahoda čakajo zaman?

Prihajajo iz morja!

Nenadoma je bilo opaziti, kako se nedaleč od obale nekaj gugajočega očrtuje na migljajoči vodi. Množica je vse bolj razburjena! Ko pride bliže obali, se iz vode začne dvigati kupolasta stvar. Na obalo prihaja želva! Nekaj navzočih vodnikov vse opozori, naj opazujejo kar se da tiho, da je ne bi preplašil hrup.

Najprej se prikaže glava, nato vrat, ki mu sledijo še sprednji del oklepa in sprednje plavutaste noge, dokler se na obali končno ne odkrije cela želva. Blago valovanje moči njen rep in zadnje plavutaste noge. Res, kakšna velikanka; od nosu pa do konice repa je dolga kakšna dva metra ali več! Negibno leži na obali.

Nepričakovano se želva s sprednjimi nogami dvigne, se s telesom vrže naprej in bobneče prileti na tla. Za trenutek nepremično obleži, kakor da bi zajemala zrak in zbirala moči za naslednji dvig in met. Tako se namreč premika na kopnem. Množico so z obeh strani želve zadrževali oddaljeno od nje. Vodniki so bili pri tem zelo strogi. Z vsakim želvinim premikom naprej se je premaknila tudi množica — vendar zelo tiho.

Ko usnjača prišepa na obalo, nagonsko ve, kam mora iti. Njeno programirano znanje ji omogoča najti kraj, kjer bodo njena jajca imela vse ugodnosti za uspešno valjenje. Tam nato začne kopati luknjo. Zadnje plavutaste noge postanejo lopate, s katerimi zajema pesek.

Po dozdevno dolgem času eden od vodnikov, ki ima dovoljenje za pobiranje jajc, stopi naprej in iztegne roko v luknjo, ki je tako globoka, da se mu v njej izgubi komolec. Ko iz luknje vleče roko, vsi od presenečenja in razburjenosti lovijo sapo. Vodnik izvleče jajce!

Usnjačino jajce je motno bele barve. Njegova velikost je različna, od žogice namiznega tenisa do teniške žoge. Zadnje v gnezdu so običajno velike kakor frnikola. Njihova lupina je v nasprotju z lupino jajc perutnine pravzaprav čvrsta koža, v katero se zlahka naredi vboklina, če se nanjo pritiska. Nenavadno je, da beljak (albumen) tudi po kuhanju ostane tekoč. Pravijo, da so kuhana jajca nekako trpkega okusa in imajo rahel okus po ribah. Povprečno želva naenkrat izleže okrog 85 jajc. Vendar so leta 1967 poročali o gnezdu z rekordnimi 140 jajci.

Sedaj se množica lahko svobodneje giblje. Nekateri se plašno dotikajo in raziskujejo želvo. Spet drugi splezajo nanjo ali se ob njo naslanjajo, da bi pozirali za hitre posnetke za družinske albume. Bližji ogled želve odkriva gosto prosojno sluz, posuto z zrni peska, ki se ji cedi iz oči. Pravijo, da to povzroči prehod iz vode na zrak. Tu in tam želva odpre usta, da bi s tulečim glasom vdihnila zrak.

Zakopavanje jajc

Kar nekaj časa kasneje začne bitje premikati zadnje noge, da bi porinilo pesek nazaj v luknjo. Usnjača začne, kakor hitro je luknja zapolnjena, z zadnjimi plavutastimi nogami delati energične gibe, podobne gibom brisalcev vetrobranskega stekla. Pesek leti na vse strani! Množica se hitro umakne nazaj, da bi si zaščitila obraze in telesa. Nihajoče plavutaste noge nekaj časa še nadaljujejo z udarjanjem. Kakšna vztrajnost in moč se pri tem kažeta! Ko se plavutaste noge končno ustavijo, množica ne more videti niti sledu o luknji, ki jo je skopala usnjača. Zares, nagonska modrost! Vendar kako neskončno večja je modrost Stvarnika te želve!

Preden se usnjača vrne v morje, vodnik, ki ima dovoljenje za pobiranje jajc, z etiketo opremi eno izmed njenih sprednjih plavutastih nog. To stori zato, da se lahko nadzira njene nadaljne obiske na kopnem in gibanje na odprtem morju. Vsako sezono od šestkrat do devetkrat položi jajca, z vmesnimi obdobji, dolgimi od devet do štirinajst dni.

Nenadoma se usnjača dvigne in požene naprej. Obrne se in se začne šepajoče gibati proti morju, hitreje kakor pa ob prihodu. Ko doseže vodo, gre vanjo naprej glava, nato pa še oklep. Končno je ni več moč videti. Sčasoma, ko se na površju pokaže njena glava, je že daleč stran na morju. Urno odplava na odprto morje; od konice njenega nosu se odbija mesečina. Kako okretna in urna je v vodi! Daleč od okornosti in počasnega premikanja na kopnem.

Ohranitvena prizadevanja

Želve usnjače so, tako kakor rastoče število drugih živalskih vrst, ogrožene zaradi uničujočih učinkov onesnaženega okolja in človeške pohlepnosti. V sredini sedemdesetih let je bilo v sosednji zvezni državi Pahang na obalo naplavljenih na stotine še ne odraslih želv — mrtvih. Brezobzirno pobirajo želvja jajca, da bi zadovoljili svoje eksotične užitke.

Na srečo teh želv je v Maleziji leta 1951 velika zaskrbljenost zaradi manjšanja njihovega števila povzročila sprejetje Želvjega zakona. Privatno pobiranje jajc je bilo zakonsko prepovedano. Vendar pa se dobičkaželjni posamezniki upirajo temu zakonu, ker je za njih dobiček prevelika skušnjava. Kljub temu ohranitvena prizadevanja niso bila zaman.

Na obali Rantau Abanga je pravo veselje videti vrste majhnih plakatov, zataknjenih v pesek. Vsak označuje kraj, kjer je zakopan majhen kup usnjačinih jajc. Na plakatih je napisano število jajc, datum odlaganja le-teh in kodna številka, s katero se prepozna prvotno leglo. Približno 45 dni po odlaganju jajc postavijo okrog plakatov mrežo, da bi preprečili pobeg mladih želv. Valilna doba se giblje od 52 do 61 dni. Ko se pojavijo mlade želve, ponavadi zvečer po sončnem zahodu, se zapiše njihovo število iz vsake luknje. Nato jih dajo v zaboje in kasneje tik ob morju izpustijo.

Ohranitveni program je uspešno pomagal vzgojiti na tisoče mladih želv in jih vrniti v njihov vodni dom. Vendar je njihova nizka stopnja preživetja kakor tudi manjše število usnjač, ki prihajajo na Rantau Abang, še vedno vzrok za zaskrbljenost.

[Slika na strani 10]

Usnjača, od glave do repa dolga 1,8 m, odloži na ducate jajc. Kakšnih osem tednov kasneje se pojavijo mlade želve

[Viri slik]

C. Allen Morgan/ Peter Arnold

David Harvey/SUPERSTOCK

Usnjata želva. Lydekker

[Navedba vira slike na strani 9]

C. Allen Morgan/Peter Arnold