Kjer se srečata človek in želva

Od dopisnika Prebudite se! iz Avstralije

KO MORSKA želva odlaga jajca v gnezdo, ki ga je izkopala v pesek, je najprimernejši čas za srečanje z njo. Pojdimo torej na Mon Repos, kilometer in pol dolgo peščeno obalo v sončni avstralski deželi Queenslandu. Ni se vam treba bati žgočega subtropskega sonca, kajti to bo nočni obisk. Za tak obetajoč izlet so najprimernejše ure zvečer med osmo in polnočjo.

Priporočljivo je iti z izkušenim vodnikom v manjši skupini, tako smo najbolj seznanjeni, kaj smemo narediti in kaj ne, če hočemo videti veliko želvjo mamo in se je dotakniti. Ko hodimo po peščini, ki jo obliva plima, nas vodička prosi, naj ugasnemo baterijske svetilke, ker svetloba plaši želve. In presenečeni smo, ko v pesku kljub temi vidimo kakšen meter široke želvje sledi.

Med potjo nam vodička naniza nekaj zanimivih podatkov o morskih želvah na tem področju. V avstralskih vodah jih živi šest vrst, vendar jih od teh lahko srečamo samo štiri tukaj na Mon Reposu, ki je glavno področje za gnezdišča na obali Bundaberga. Po številčnosti si vrste slede takole: glavate karete (Caretta caretta), vrsta s precej sploščenim oklepom (Natator depressa), orjaške črepahe (Chelonia mydas) in usnjače (Dermochelys coriacea).

Kaj smo najprej videli

Ko smo naleteli na veliko želvo, je napetost narasla. Bila je iz vrste, ki smo jo najprej omenili, glavata kareta. Tiho smo opazovali, kako se po pesku plazi h gornji bibavični meji. Ko smo se ji čisto približali, smo videli, da je začela kopati luknjo v pesek, z nogami odmetava pesek in tudi vse rastlinje. Tako prepreči, da bi trava prerasla gnezdo in onemogočila odhod želvicam, ki se bodo izlegle v sedmih do dvanajstih tednih. Hruškasto gnezdo končuje tako, da z zadnjimi tacami grabi in odmetava pesek, in sicer izmenično, zajame desno — odvrže levo, zajame levo — odvrže desno. To počne kakšnih 45 minut.

Dokler ne konča s kopanjem, bi se jo zlahka zmotilo in vrnila bi se v morje; toda ko začne odlagati jajca, se je smemo dotikati. Vodička jo osvetli, in želvo lahko fotografiramo. Želva odlaga jajca v gnezdo deset do dvajset minut, ovita pa so s prozorno sluzasto tekočino, ki jih ščiti pred plesnijo in mrčesom. Glavate karete odložijo v gnezdo povprečno kakšnih 120 jajc, ki so velike kot žogice za namizni tenis. V eni sezoni lahko zaležejo več gnezdišč, med odlaganji ponavadi preteče 14 dni, vendar pa lahko med sezonami pretečejo dve do štiri leta.

Ko se je dotaknemo, presenečeni ugotovimo, kako mehko kožo ima. To je razlog, zakaj je njena koža tako iskana in je celo ogrožen obstoj želv. Želvji oklep sestavljajo ploščice in je primerljiv s hrbtenico in rebri. Sedaj je začela jajca prekrivati. Ker jih je položila prav na bibavični meji, jih bo treba preseliti, da bi se lahko mladički izlegli. To bosta storila preučevalca želv, ki sta se pridružila naši skupini.

Označevanje želv

Zaradi lažjega preučevanja življenja morskih želv, bodo naši želvi na eno sprednjih okončin pritrdili označevalno ploščico. To pa sploh ni lahko, glede na to, kako pridno premetava pesek. Ploščica je narejena iz nerjaveče titanove zlitine. Na hrbtni strani je naslov. Za raziskovalni projekt pa je pomembno to, da v vseh poročilih o zapaženih želvah naredijo tudi številko, ki jo nosijo. Ko želva pogine, se ploščico sme odstraniti in vrniti skupaj s podatki o kraju, kjer se je to zgodilo. Na prednji strani ploščice je zapisana številka, ki jo želva dobi. Naša je dobila številko T54239, vendar smo se odločili da ji bo ime Tabitha.

Tabitha ni bila označena, verjetno zato, ker še ni gnezdila, lahko pa bo ,priskrbela‘ nekaj pomembnih informacij, ki bodo prišle prav pri zaščiti želv in njihovih jajc na Južnem Pacifiku. V prid pridobivanja informacij smo sedaj tukaj na peščini priče manjšemu kirurškemu posegu. Želvi so naredili laparoskopíjo, sicer običajna preiskava na ljudeh. Tabitho so nežno obrnili in položili na voziček. Bilo nam je je žal, videti pa je bilo da jo umirja božanje po vratu. Tisto, kar smo videli v njenih očeh, niso bile solze, temveč slana tekočina, ki jo izloča zato, da z njo spira iz oči pesek in izloči odvečno sol, ki jo popije z morsko vodo. To ni posledica bolečin. Nad zadnjimi okončinami očistijo kožo in skozi majhen vrez potisnejo cev, skozi katero vpihnejo malo zraka. Raziskovalca pregledata njena rodila in ugotovita, da je to njena prva plodna sezona in da nosi še mnogo dozorevajočih jajc. Vse podatke zapišeta; nato pa izpustita zrak skozi šobo cevi in zašijeta vreznino.

Ko Tabitho obrnejo in položijo nazaj v pesek, jo instiktivno ubere proti vodi. Vodni val prelije olajšano Tabitho in jo potegne v morje.

Seljenje jajc

Ko se vrnemo vidimo, da v gnezdu ni več jajc. Po štirih urah se vsebina jajca veže na lupino in začno se oblikovati krvne žile. Če se jih premešča potem, bi jih to uničilo. Leglo zato preselijo prej kot v dveh urah, tedaj premeščanje najmanj škoduje. Preselijo pa jih zato, da bi gnezdo in jajca zaščitili pred vodo in erozijo. Temperatura peska določi spol zalege. Na večini otokov je pesek hladnejši, zato se izležejo samčki, tu v toplejšem pesku Mon Reposa pa se izležejo večinoma samičke.

Mladički se izležejo v času od januarja do marca. Predrejo peščeno streho nad gnezdom, pesek se vsuje vanj in tako lahko zlezejo iz gnezda. Če pesek ni prevroč kar takoj odkobacajo proti morju. Vendar se je njihova pot šele začela, menijo namreč, da so želve šele pri starosti petdesetih let sposobne zaleči nov zarod. Samo malo pa jih to starost tudi doživi.

Človek se mora osvestiti

Na žalost sta človeška nemarnost in nepremišljenost veliko krivi, da se številčnost teh šestih znanih vrst morskih želv zmanjšuje. Želve pogosto pogoltnejo plastične vrečke, ki jih mečemo v morje, ker mislijo, da so mehkužci. Te pa jim zamašijo prebavno pot in živali se izstradajo. Z ostalimi odpadki se morda želve zadušijo. Tudi ladijski vijaki so nevarni, če mornarji niso dovolj pazljivi. Poleg tega lahko zaradi oljnih madežev in strupenih odpadnih snovi poginejo vsi mladički, ki so se v sezoni izlegli na obali. Želva mora vsakih 15 minut izplavati in vdihniti zrak, mnoge pa se zapletejo v ribiške mreže in se zadušijo.

Ko se bo več ljudi zavedalo teh nevarnosti in spoznalo, da je treba za okolje bolj skrbeti, bosta imela človek in želva nedvomno še več možnosti za srečanje — človeški rod pa bo prevzet in navdušen nad še enim čudovitim reprodukcijskim ciklom stvarstva.

[Slika na strani 26]

Z leve zgoraj — v smeri urnega kazalca: majhen kirurški poseg, povratek v morje, premestitev jajc, pripenjanje označevalne ploščice na okončino