Skrivnostni jezdeci na vetrovih neba

»Kdo, razen Boga, si še lahko zamisli takšne neskončne prizore slave? Kdo, razen Boga jih še lahko ustvari ter tako krasno obarva nebo?«

LE KAJ je v Charlesu F. Hallu, arktičnem raziskovalcu iz 19. stoletja, zbudilo občutek tako globokega spoštovanja? To je bil eden najbolj nenavadnih naravnih pojavov, ki ga človeške oči lahko vidijo: severni sij, ki je splošno znan tudi kot severna polarna svetloba.

Ta nebesna svetloba zelo dolgo omamlja ljudi, že vse od 4. stoletja pr. n. š., ko je grški filozof Aristotel spisal teorijo o tem pojavu. Šele leta 1621 je francoski učenjak in matematik Pierre Gassendi uvedel izraz severni sij (Aurora borealis tj. severna zora), ki ga še danes uporabljamo. V starorimski mitologiji je Avrora rožnoprsta boginja jutranje zore. Ona je tudi mati vseh vetrov, severni veter pa se imenuje Boreas.

Kaj pa povzroča nastanek sija? Ali lahko nastane zaradi odboja sončnih žarkov od majhnih ledenih kristalov v zraku? Kaj pa, če sončna svetloba odseva od ledenih gora? Ali pa gre za izbruhe, ki nastanejo, ko topli in mrzli zrak trčita skupaj? Nič od tega. Pospešene znanstvene raziskave ta pojav neposredno povezujejo z dejavnostjo sonca in zemeljskim magnetnim poljem.

Prečudovita predstava s sijem se začne v središču našega osončja, oddaljenim 150 milijonov kilometrov. Jedrske eksplozije, do katerih prihaja na sončevi površini in v njegovi notranjosti, bruhajo v vesolje ogromne količine plina; ocenjujejo, da pri tem plin dosega hitrosti tudi do 4 milijone kilometrov na uro. Ti sunkoviti sončni vetrovi, ki vsebujejo zelo naelektrene delce, lahko dosežejo najvišje plasti zemeljskega ozračja v 24 do 48 urah. Ko ti naelektreni delci prestopijo zunanje robove zemeljskega magnetnega polja, jih mnoge ujame in potegne proti tečajema. Delci kasneje trčijo ob molekule dušika in atome kisika, in s tem izzovejo reakcijo, ki jo vidimo kot svetlobo. Do podobne reakcije pride, ko prižgemo neonsko oziroma plinsko sijalko.

Včasih se zdi, da svetlobna zavesa sega vse do tal. V resnici pa do tega pojava prihaja samo na višini 100 do 1000 kilometrov. Če delci trčijo ob molekule dušika in atome kisika v nižjih plasteh ozračja, to ustvarja rumene in zelene odtenke, v višjih plasteh pa prihaja do žarčenja rdeče in modre barve. Sij je lahko res ogromen; debelina znaša 3 do 5 kilometrov, seže pa več kot 160 kilometrov v višino, tako da se razteza dobesedno več tisoč kilometrov.

Kje ga lahko vidimo in kakšen je njegov videz

Na žalost bo sij kdajkoli viden le majhnemu odstotku Zemljanov. Tisti, ki živijo v tropskih predelih zanj ne vedo. Če pa živite na jugu Grenlandije, na Islandiji, norveškem severu, ali na severu Aljaske, vam sij igra pred očmi vsaj 240 noči na leto. Severna Sibirija in osrednja Kanada ga vidita okoli 100 noči na leto, prebivalci na jugu Aljaske pa ga vidijo vsega 5 noči na leto. Osrednja Mehika bo temu dogodku priča enkrat na deset let. Na južni polobli pa svetlobni ples, ki se mu reče južni sij (Aurora australis), pleše večidel tjulenjem, kitom in pingvinom. Vendar pa Nova Zelandija, deli Avstralije in Argentine spadajo med redko poseljena področja, s katerih je moč opaziti sij in si ogledati ta nebesni prizor.

Jasno nočno nebo je enkratno ozadje za nenehno spreminjajoči se pogled na svetlobo v obliki zaves, obokov in slapov, ki valovi in se zvija čez nebo. Vse kaže, da je svetloba najmočnejša v nevidnem pasu, ki obkroža severni in južni geomagnetni tečaj, nekje med 55 in 75 stopinjami zemljepisne širine. Polarni raziskovalec William H. Hooper priznava: »Z besedami se pač ne da opisati nikoli enakih, prečudovitih stopenj; nobeno pero ne more tako slikovito orisati njihovih odtenkov, ki se tako nenadno spreminjajo, njihovega sijaja in veličastnosti.«

Ali ga res lahko slišimo

Čeprav znanstveniki možnost, da zvok nastane zaradi sija, ne izključujejo čisto, pa ni jasno, kako bi lahko sam prizor povzročil kakršnokoli razločno motnjo. Do pojava pride na znatni višini. Zvok prepotuje en kilometer v treh sekundah; od bliska pa do šuma bi tako minilo nekaj časa.

Zanimivo: nekemu moškemu so ob jasnem siju zavezali oči, in »vsakič, ko je polarna svetloba poblisnila, je vzkliknil: ,No, ali nič ne slišite?‘ « Neki amaterski astronom je povedal: »Sliši se, kot šuštenje celofana ali sikanje pare. To je bil eden najbolj skrivnostnih trenutkov v mojem življenju.« Eskima iz quebeške eskimske skupnosti Inuit, sicer iz Fort-Chimoja, Ungava, Kanada, so prosili, naj opiše, kaj je slišal, ko se je neke jasne noči s svojo pasjo vprego vračal domov. »Sij je delal: uuuuššš, uiššš, uuuuššš; nekaj podobnega. Pa to ni bil veter. Noč je bila zelo mirna. . . . Psi so bili prestrašeni. Tako prestrašeni, da so kar begali semintja.«

Ali so ti zvoki zgolj halucinacija, šumi pač, ki jih slišimo v glavi? Nekateri mislijo tako. Znanstvenik William Petrie pa v svoji knjigi Keoeeit—The Story of the Aurora Borealis ponuja možno razlago. Takole razmišlja: »Pri slabem stikalu se lahko sliši nejasno sikanje ali prasketanje, ko električni tok preskoči, namesto da bi stekel po normalni poti skozi stikalo. Do sija pride zato, ker naelektreni delci vstopijo v ozračje; morda bi kdo zato pričakoval, da se bodo električne razmere bližje zemeljskemu površju kaj spremenile. Pred kratkim pa so dognali, da se razmere zares bistveno spremenijo, kar povzroči, da električni tok ,odteče‘ od zemeljske površine, to pa po vsej verjetnosti ustvarja ta nejasen zvok.«

Kako močan pa je ta tok? Aurora Borealis—The Amazing Northern Lights, četrtletna izdaja družbe Alaska Geographic, izdana 1979, poroča, da je »električni tok, ki se sprosti ob siju ogromen; gre za okoli 1000 milijard vatov, kar letno znese 9000 milijard kilovatnih ur, to pa je več, kot je zdajšnja letna poraba elektrike v Združenih državah, ki znaša nekaj manj kot 1000 milijard kilovatnih ur!« Sij oddaja tudi valove, ki jim pravijo radijski šum in ki jih lahko ujamemo z radijskim sprejemnikom, vendar pa jih ljudje ne moremo slišati. Na srečo nas pred takšnimi šumi ščiti ionosfera, tako da lahko radio poslušamo nemoteno.

Silni viharji, ki jih povzroča sij, so že prekinili komunikacije. Nekoč se je zgodilo, da so se med lahko glasbo, ki jo je predvajala radijska postaja, vmešali prostaški telefonski klici. Čezaljaški cevovod je bil nekoč zaradi sija nabit s 100 amperskim tokom. Sij je obnoril celo radarske sisteme, tako da so ti poročali o napadu jedrskih raket. Pravijo, da je 1941 velikanski prizor nad Severno Ameriko prebudil galebe na obrežnem področju Toronta, Kanada.

Nepozabni vtisi

Edward Ellis, pustolovec in pisatelj iz 19. stoletja, je bil o severnem siju, prisiljen zapisati: »Pomilujem tistega, ki pravi: ,Ni Boga,‘ ali ki ga v dno duše ne gane takšen prikaz neskončne moči!« Ko smo prvič priče tem skrivnostnim jezdecem na vetrovih neba, izrazimo vse s presežniki: vsega spoštovanja vredno! sijajno! veličastno! Ta pojav je tako privlačen, da ljudje celo v tako oddaljenih državah, kot je Japonska, najemajo letala in letijo v kanadsko mesto Yellowknife, v Severozahodnih teritorijih, samo zato, da bi videli severno polarno svetlobo. Neki domačin je o eni takšnih skupin rekel: »Nekaterim med njimi se je vse zdelo tako čudovito, da so na koncu jokali.«

Resnično, naše občutke lahko tako čudovito gane edino delo mojstrskega Načrtovalca. Čisto tako, kot je bil psalmist gnan, da napiše: »Nebesa pripovedujejo o božji slavi, nebesni obok oznanja delo njegovih rok.« (Psalm 19:2, Jože Krašovec, v NW 19:1)

[Okvir na strani 26]

Legende in vraže o severnem siju

Severne kulture so že zelo dolgo prepričane, da je severni sij: »Plamenica v rokah duhov, ki vodijo duše nedavno umrlih v deželo sreče in obilja«

»Duhovi umrlih, ki se žogajo z mroževo glavo«

»Slabo znamenje, ki napoveduje vojno in kugo«

»Duhovi pobitih sovražnikov«

Namig, da »se bo vreme skazilo«

»Ognji, nad katerimi veliki vrači in bojevniki . . . v ogromnih loncih, počasi kuhajo svoje mrtve sovražnike«

»Žareča kača, ki pleše po nebu«

»Duhovi mrtvorojenih otrok«

»Pomoč pri zdravljenju srčnih bolezni«

[Navedba vira slike na strani 24, 25]

Slika: NASA