Starodavna tehnologija, ki je uporabna še danes

»Mesto [Turplan] leži na enem najbolj vročih in negostoljubnih predelov na svetu, vendar je zahvaljujoč 2000 letni tehnologiji, vseskozi zelena oaza,« je zapisal The Globe and Mail iz Toronta v Kanadi.

Turpan ni znan le kot najbolj vroče mesto v Kitajski, temveč tudi kot najbolj vroč in suh kraj na svetu. Tamkajšnji prebivalci, okrog 180.000 jih je, živijo na severnem obrobju Turfanske depresije, ki je podaljšek Takla Makanske puščave. Dežja pravzaprav ne poznajo; če pa že dežuje, se vodne kapljice, ker je temperatura zelo visoka, spremene v paro preden padejo na tla. V poletnih mesecih celo v senci ponavadi namerijo po 54° Celzija.

Toda okoli Turpana rasejo drevesa in grmovje, obraslih je kakšnih 3200 hektarov zemlje. To zelenje prebivalstvo ščiti pred peščenimi viharji, ki tam okrog redno divjajo. Viharji se rojevajo v Takla Makanski puščavi in prenašajo tako ogromne količine peska, da bi ta popolnoma prekril zgradbe in rodovitna polja. Drevesa in grmovje pa mesto ščitijo pred uničevalnimi puščavskimi silami.

Kljub neprijaznosti silovitih peščenih viharjev in velike vročine, je Turpan cvetoče poljedelsko središče. V mestu je na voljo pravcato obilje južnega sadja in zelenjave, od puščavskih datljev, grozdja, melon, granatnih jabolk, breskev, marelic, jabolk, jajčevcev, čebule do pšenice in ostalih žit, da ne govorimo o kakovostnem kitajskem bombažu. Turpan je že od nekdaj znan po kakovostnih in raznovrstnih poljedelskih pridelkih. Že tisočletja ljudje v tej rodovitni oazi dobro živijo.

Kako pa je s to 2000 let staro tehnologijo, ki omogoča tak čudežen uspeh v sicer neugodnih razmerah? The Globe and Mail trdi, da mesto za svoj uspeh dolguje hvaležnost »starodavnemu namakalnemu sistemu, enemu najboljših in najtrajnejših človekovih gradbenih del«. V časopisu še piše: »Skrivnost preživetja [Turpana] leži v neverjetno speljani mreži namakalnih kanalov in vodnjakov, ki jih v krajevnem, urgujskem narečju imenujejo karez. Voda Tjanšan vanje priteka izpod zasneženega gorovja, kakšnih 80 kilometrov severozahodno od mesta.« Ta voda bi verjetno izhlapela, če se ne bi ,ujela‘ v mreže kanalov dovršenega mestnega namakalnega sistema, v zemlji je položenih na stotine zbiralnih cevi.

Starodavni Perzijci so že veliko prej, preden so Ujguri razvili svoj namakalni sistem, gradili podobne mreže namakalnih kanalov. V Encyclopædii Britannici piše: »Perzijci so znali ,loviti‘ vodo v podzemne kanale ali kanate, ki so jih skopali v hrib često več sto čevljev pod površjem in dolge tudi po 12 milj (19 kilometrov).« Tak staroveški namakalni sistem je celo še danes presenetljivo uporaben, kajti iz enega najbolj vročih in suhih predelov na zemlji ustvarja oazo.

Danes sicer spremenijo kakšno puščavo v prelep vrt, naj bo po starodavni ali moderni tehnologiji, vendar pa bo Jehova v bližnji prihodnosti po vladavini Božjega kraljestva storil, da bodo na zemlji zacvetele vse puščave. Koristi pa bo lahko uživala cela človeška družina. Jehovov prerok je dejal: »Veselila se bosta puščava in samotni kraj, in radovala se bo pustinja in cvela kakor roža. Prekrasno bo cvela in se radovala v samem radovanju in petju; slava libanonska ji bo dana, lepota Karmela in Sarona. Gledali bodo slavo GOSPODOVO, lepoto našega Boga.« (Izaija 35:​1, 2)