Ko se o raku zamolči

NEKEGA dne v maju leta 1987 sem vzela v roke časopis Prebudite se! od 8. junija ter pričela brati rubriko ”Pisma bralcev“. Takoj sem opazila kratek članek iz Japonske, kjer sem prebrala:

”Želiva se vam zahvaliti za članke o raku, ki ste jih objavili. (8. oktober in 22. oktober 1986) Lani so najini hčerki, ki vseh 16 let ni bila niti en dan bolna, nepričakovano postavili diagnozo — tuberkuloza. Za šest mesecev je morala v bolnišnico. Bacila tuberkuloze niso ugotovili, zato so jo iz bolnice odpustili.“

’Čudno‘, sem pomislila, ’to dekle je doživljalo isto kot jaz.‘ Brala sem naprej:

”Toda naslednji mesec sva izvedela, da ima raka na ščitnici in da ima razrasle metastaze raka v pljučih. Takoj je morala na operacijo, da so ji odstranili ščitnico in bližnje limfne žleze. Prav tako so ji odstranili tudi del pljuč. Sedaj jo zdravijo še s pomočjo kobalta.“

Imela sem enako operacijo. Pričela sem sumiti. ’Ali bi se lahko tu govorilo o meni?‘ sem se spraševala. ’Toda jaz nimam raka, ali pač?‘ Srce mi je razbijalo, ko sem z očmi preletavala preostale vrstice članka:

”Njena operacija je bila uspešna in sedaj živi normalno. Toda kot starša sva bila stalno v skrbeh in razmišljala sva kako pomagati svoji hčerki. Po vaših člankih pa sva se čutila pomirjena. Članki so posredovali dobre smernice v tem, kako naj spodbujava svojo hčer za prihodnost. — H. K., Japonska“

Saj to so očetove začetnice! Torej sem to dekle jaz? Zdrvela sem k materi. ”Spoznala si, da govori o tebi, ali ne?“ je rekla in se smehljala. Trudila se je, da bi razbrala izraz na mojem obrazu. Tako sem torej izvedela, da imam raka.

Zakaj mi niso prej povedali

Na Japonskem ni navada, da bi pacientu razkrili diagnozo, ko ugotovijo, da gre za raka. Moji zdravniki so staršem dali vedeti, naj spoštujejo to navado. Mati me je sicer hotela seznaniti, toda oče se s tem ni strinjal. Skrbelo ga je, da me ne bi morda popadel obup in nejevolja. Tako sta bila v precepu, naj me seznanita z boleznijo ali ne.

Nato je izšla v časopisih Prebudite se!, 8. in 22. oktobra 1986 serija člankov o raku. Ko sta jih starša prebrala, sta se odločila, da mi bosta ob primernem času povedala resnico. Oče je najprej napisal pismo cenjenja za te članke podružnici Watch Tower Society na Japonskem. Ko je bilo pismo objavljeno v časopisu Prebudite se!, so starši smatrali, da je bila za takšnim potekom dogodkov roka Jehova, Boga Biblije. Tako sem na ljubezniv način zvedela resnico o svoji bolezni, saj so se takrat, ko sem ugotovila, da gre za očetovo pismo vsi moji občutki umaknili presenečenju.

Moja čustva ni prevladal strah, kajti iskreno verujem v biblijski nauk o stanju mrtvih. Ta pravi, da ”mrtvi ničesar ne vedo“. (Propovednik 9:5) Prav tako tudi zaupam biblijski obljubi, da bodo vsi, ’ki so v grobovih‘, vstali. (Janez 5:28, 29)

Po drugi strani pa me je potrla naslednja misel: ’Če umrem, kako osamljeni bodo starši, medtem ko bodo čakali na moje vstajenje.‘ Sem namreč njihov edini otrok. ’Jehova bo zagotovo podpiral moje starše v letih osamljenosti‘, sem sklepala in nato opustila to depresivno misel.

Zaprta v bolnici

Aprila 1985 — samo dve leti pred tem, ko sem brala časopis Prebudite se!, v katerem je bilo objavljeno očetovo pismo — sem se vpisala na srednjo šolo. Stara se bila ravno 15 let. Zatem ko sem bila na zdravniškem pregledu, sem v maju sprejela sporočilo z nasvetom: ”Bronhitis — potreben temeljit pregled.“

Čeprav sem čutila, da z menoj ni ničesar narobe, je ta velika beseda name resno vplivala. Nikoli poprej nisem imela neke resne bolezni in vsakdo je mislil, da sem zdravo dekle. Tako sem šla v krajevno bolnišnico na temeljit pregled. Tam so mi postavili diagnozo tuberkuloze in morala sem ostati v bolnišnici.

Življenje na tuberkuloznem oddelku je bilo vse prej kot prijetno. Šest mesecev me ni smel obiskati nihče drug razen mojih staršev. Pisma mojih krščanskih prijateljev in kasete s posnetimi krščanskimi sestanki so me krepile in mi pomagale premagovati potrtost. Prav tako mi je tudi branje izdaj Družbe Stražnega stolpa pomagalo, da nisem preveč razmišljala o sebi. Najbolj od vsega pa mi je osebni odnos z Bogom pomagal ohraniti pozitivno stališče.

Odločila sem se služiti Bogu

Veste, moji starši so pričeli preučevati Biblijo, ko sem bila stara štiri mesece in me vzgajali tako, da sem sprejela biblijske nauke kot resnico. Ko sem odraščala, sem zahvaljujoč vzgoji staršev, sama pričela skrbeti za svoj odnos z Jehovom in razvijati vero vanj. 4. decembra 1982, ko sem imela 13 let, sem se predala Jehovu in simbolizirala predanost s krstom v vodi.

Po skoraj šestih mesecih ležanja v bolnišnici, so me oktobra 1985 odpustili. To je bilo prvič v mojem življenju, da sem spoznala, kako sladek je zrak, ko se lahko svobodno giblješ. Da bi pokazala svoje cenjenje, sem se odločila, da bom začasno služila kot ponočasni služabnik ali pomožni pionir. Tako sem v novembru in decembru preživela po 60 ur v krščanskem prostovoljnem delu. Decembra pa so mi povedali, da bom morala ponovno v bolnišnico na operacijo ščitnice. Že sama misel na zaprt prostor me je spravila v jok.

Vprašanje krvi

Božja beseda uči kristjane, naj se ’vzdržujejo krvi‘ in kot predana služabnica Jehova sem želela storiti vse, da bi mu ugajala. (Apostolska dela 15:29) Ker so me morali operirati, sem govorila s svojim zdravnikom in mu razložila, zakaj ne bom mogla sprejeti transfuzije krvi. Spoštoval je moje stališče in mi rekel, naj glede tega nikar ne skrbim.

Dan pred operacijo pa so me prepeljali v bolniško sobo, kjer me je čakalo več kot ducat zdravnikov. Ti kirurgi, katerih še nikoli prej nisem videla, bi naj bili prisotni pri moji operaciji. Srce mi je pričelo hitreje biti, ko sem bila soočena s tolikimi strokovnjaki.

”S teboj bi se radi pogovorili o jutrišnji operaciji,“ je pričel glavni zdravnik. ”Odprli ti bomo pljuča, kakor tudi ščitnico. Ali je tvoje stališče glede transfuzije krvi enako tudi v primeru, če se pojavi kaka nepredvidena nevarnost?“

”Da, povsem sem prepričana,“ sem odgovorila, zdravniki pa so poslušali z napeto pozornostjo. ”Prosim vas, upoštevajte mojo željo.“

Nato so nekateri pričeli postavljati vprašanja, kot so: ”Zakaj nočeš sprejeti transfuzije krvi?“ ”Ali je to res tisto, kar ti čutiš?“ Vsi so spoštljivo poslušali, ko sem odgovarjala na njihova vprašanja. Moja prvotna napetost je postopoma izginjala in pojasnila sem, kako sem prišla do tega, da sem sprejela Božje stališče o krvi. Prav tako sem pojasnila, da je to odraz mojega lastnega stališča do Božjega zakona, ne pa odraz pritiska staršev, zaradi česar naj bi prosila za operacijo brez krvi. Zdravniki so prijazno upoštevali moje stališče in me hrabrili, naj nikar ne skrbim, saj se bodo zelo dobro pripravili za operacijo.

Operacija in zdravljenje s kobaltom

Med operacijo so mi odprli vrat in odstranili ščitnico, limfne žleze in del pljuč. Zdravniki so odkrili, da je bilo to, kar so prvotno diagnosticirali kot tuberkuloza, dejansko rak na ščitnici z metastazami v pljučih. Toda nikoli mi niso povedali, kako so pri operaciji ugotovili, da imam raka.

Ker so se v nadaljnjem poteku operacije dotaknili mojih glasilk, so zdravniki opozorili moje starše, da bo morda potrebna še ena operacija, da bi lahko govorila. Tako so bili zdravniki kot tudi moji starši nadvse veseli, ko sem se po operaciji zavedla in vprašala: ”Saj niste uporabili krvi, kajne?“

Zahvaljujoč iskrenim naporom zdravnikov je operacija uspela in jaz sem ohranila čisto krščansko vest. Vendar so zdravniki rekli mojim staršem: ’Morda bo živela samo še štiri leta. Umre lahko celo v teku enega leta. Sčasoma bo imela težave z dihanjem in umrla bo v trpljenju. Izgubljala bo na teži, neglede na to, koliko bo jedla. Prosimo, bodite pripravljeni na te posledice.‘ Seveda o vseh teh zastrašujočih napovedih nisem vedela ničesar. Toda starši so bili pretreseni in strašno žalostni.

Po operaciji januarja leta 1986 sem morala februarja v bolnico na kobaltovo zdravljenje in nato ponovno novembra istega leta. Zdravnik, ki je prišel v prostor za postopek s kobaltom, je bil zaščiten s posebnim predpasnikom in rokavicami. Iz majhne okrogle kovinske posode je vzel dve kapsuli in mi jih dal naj jih pogoltnem. Pojedla sem radioaktivno snov, ki naj bi delovala v notranjosti. Tako sem izžarevala radioaktivnost in zato sem bila zaprta v posebni sobi, tokrat za teden dni. Razen z medicinskimi sestrami, ki so mi prinašale hrano, nisem imela nobenih stikov z zunanjim svetom.

Reči moram, da sem bila presenečena, ko sem videla vse natančne priprave in ganjena zaradi vestnosti zdravljenja. Toda, kot je navada na Japonskem, je bilo dejstvo, da imam raka, skrbno čuvano in pred menoj zamolčano.

Ker je bila polovica sobe v zemlji in je bila postavljena zaščita, ki je preprečevala uhajanje radioaktivnosti, skozi okna nisi mogel veliko videti. Zato me je še bolj ganilo, ko so me obiskali krščanski prijatelji in mi mahali! Čutila sem njihovo ljubezen, ki me je krepila v času moje samote.

Uresničiti življenjski cilj

Ko sem bila na kobaltovem zdravljenju, me je medicinska sestra vprašala, kaj mi pomaga, da sem tako živahna. Povedala sem ji, da mi je preučevanje Biblije dalo duševni mir. (Psalm 41:3) To jo je zanimalo in pričela je preučevati Biblijo.

Vedno me je osrečevalo govoriti z drugimi o svojem Bogu. Tako sem od svojih ranih let imela cilj, da kot Jehovova priča postanem polnočasna služabnica. Da bi dosegla ta cilj, sem morala uravnovesiti svoje šolsko delo in oznanjevanje z bojem proti raku. Kako srečna sem bila, ko sem bila imenovana za polnočasno služabnico kot splošni pionir takoj, ko sem marca 1988 končala šolo!

Seveda moja bolezen ni bila popolnoma ozdravljena. Čeprav se sedaj ne počutim posebej slabo, pa moram od časa do časa na kontrolo v bolnišnico. Toda celo tam lahko govorim zdravnikom, sestram in bolnikom o upanju na večno življenje v novem svetu, ki ga ponuja Bog. (Razodetje 21:3, 4)

Nekoč je nek zdravstveni delavec rekel mojim staršem: ”S tako prizadetimi pljuči bi morala loviti sapo in sopihati, se mučiti pri dihanju in samo sedeti, ne da bi karkoli delala; Rie pa teka naokoli. Tega ne morem razumeti. Ali je njena vera tista, ki jo dela tako aktivno in živahno?“

Da, zares. Imam skrivnost, ki me ohranja, da ne obupam. To je moj odnos z Bogom Jehovom. Daje mi moč, tako da ne popuščam v svoji bolezni. (Filipljanom 4:13) Zaradi tega sem kljub svoji prizadetosti z rakom mirna in ne izgubljam upanja. Seveda bi rada preživela prav do novega sveta, ki ga bo vzpostavil Jehova in kjer ”noben prebivalec ne poreče: Bolan sem“. (Izaija 33:24) Toda, naj se zgodi karkoli, tudi če me doleti smrt, sem prepričana, da me Jehova ne bo pozabil, če mu bom še nadalje ugajala. (Po pripovedi Rie Kinošita.)

[Slika na strani 23]

Vse od marca 1988 služim kot polnočasna oznanjevalka