Kdo uničuje deževne gozdove

ZA TO vprašanje se često smatra odgovorna svetovna revščina. Stoletja so kmetje v tropskih deželah pridobivali in širili obdelovalno zemljo tako, da so posekali in požgali kar je raslo. Podrli so del gozda, ga sežgali in bodisi pred ali po sežigu posejali žito. Gozdni pepel je služil žitu za hranilo.

Ta star način kmetovanja nam je razkril presenetljivo resnico o tropskih deževnih gozdovih. Okoli 95% jih raste na zelo revni zemlji. Gozd požene v tok hranilne snovi tako hitro, da se v večini obdržijo v drevesih in rastju daleč nad zemljo, varni pred dežjem, ki bi jih izpral iz zemlje. Deževni gozdovi so tako odlično prilagojeni svojemu okolju. To pa ni tako dobro za kmeta.

Stanje revnih

Vse prehitro dež odnaša hranljivi pepel požganega gozda. Počasi postaja kmetovanje mora. Nek reven bolivijski kmet je o tem povedal: ”Prvo leto sem posekal drevesa in jih sežgal. Žito je v pepelu raslo visoko in ugodno. Mislili smo, da nam je končno uspelo . . . Toda potem je šlo slabo. Zemlja se počasi izsuši in raste samo še plevel. . . In mrčes? Še nikoli ga nisem videl toliko vrst. . . Smo tik pred propadom.“

V preteklosti se bi kmet lotil novega dela gozda in pustil stari kos zemlje neobdelan. Ko je na njem zrasel gozd, ga je lahko ponovno posekal. Za takšen proces obdelavanja so morala biti očiščena področja obdana z izvirnimi gozdovi, tako da so lahko žuželke, ptice in živali raznašale semena in osemenjevale nova mlada drevesa. To zahteva čas.

Porast prebivalstva je prav tako spremenil stvari. Z večanjem števila kmetov se je krajšal čas ko so pustili zemljo neobdelano. Čestokrat so kmetje v nekaj letih izčrpali svojo zemljo, po tem pa se selili dalje v gozd in pri tem sežgali prostrane obronke gozdov.

Razmere pa so se poslabšale še zato ker nekako dve tretjini prebivalstva v manj razvitih deželah uporabljalo les za kuhanje in gretje. Več kot milijardo ljudi zadovolji potrebe po gorivu s sekanjem lesa. Ta se seka hitreje, kot pa se ga lahko nadomesti.

Globlji vzroki

Lahko je obsojati revne. To je, po izjavah ekologov Jamesa D. Nationsa in Daniela I. Komerja, enako kot bi ”krivdo za vojno pripisovali vojakom“. Dodajata: ”Oni so samo figure v generalevi igri. Da bi razumeli vlogo naseljencev v krčenju gozdov, se moramo vprašati, zakaj so se te družine sploh odločile za deževne gozdove. Odgovor je enostaven: ker ni za njih zemlje nikjer drugje.“

V eni tropskih dežel je kakšnih 72 odstotkov zemlje v lasti samo 2 odstotkov posestnikov. Medtem pa 83 odstotkov kmečkih družin nima dovolj zemlje za preživetje, ali pa je sploh nima. Ta primer se z določenimi spremembami pojavlja povsod po svetu. Razsežna privatna zemljišča se uporabljajo za pridobivanje izvoznih žit, ki se bodo prodala bogatim narodom v hladnejših področjih, in ne za pridelavo hrane za domače prebivalstvo.

Lesna industrija je naslednji znani krivec. Poleg neposredne škode, ki jo naredi gozdovom, povzroči, da so deževni gozdovi še bolj sprejemljivi za požare — in ljudi. Gozdne poti, ki so jih buldožerji utrli v neoskrunjene gozdove, olajšajo pot množicam potujočih kmetov.

Ko kmetija propade, kar se velikokrat zgodi, jo kupijo živinorejci in jo spremenijo v pašnike za govedo. Tako se dogaja še posebno v Južni in Srednji Ameriki. Večino govedi se goji za izvoz bogatim narodom. V povprečni hiši v Združenih državah Amerike poje mačka na leto več govedine kot povprečni prebivalec Srednje Amerike.

Navsezadnje so razviti narodi tisti, ki financirajo umiranje tropskih deževnih gozdov — za zadostitev svojih pohlepnih poželenj. Eksotični tropski les, pridelki, govedina, kar se tako vneto kupuje od tropskih narodov, vse to je krivo za propad gozda. Tudi ameriška in evropska sla po kokainu je bila vzrok za odstranitev na stotine hektarov deževnih gozdov v Peruju, kajti tam so nasadili donosno koko.

Grenke pridobitve

Mnoge oblasti živahno pospešujejo krčenje gozdov. Ukinili so takse živinorejcem, lesnim družbam in poljedelskim izvoznikom. Nekateri narodi dajo kmetom kos zemlje, če ga ”izboljšajo“ s tem, da ga očistijo gozda. Neka država v jugovzhodni Aziji je preselila milijone kmetov v oddaljene deževne gozdove.

V zagovor takšne politike navajajo, da uporabljajo gozd v korist ubogih in za izboljšanje slabega gospodarstva. Toda takšne kratkoročne pridobitve so varljive. Zemlja, ki ni gostoljubna za kmetovo žito, ne bo nič prijaznejša z živinorejčevim govedom. Živinorejske kmetije se na splošno po desetih letih opustijo.

Često tudi z lesno industrijo ni nič bolje. Ko v gozdu posekajo trd tropski les, ne mislijo na prihodnost, zato gozdovi hitro propadajo. Svetovna banka ocenjuje, da bo več kot 20 od 33 držav, ki redno izvažajo svoj tropski gozd, ob posel v desetih letih. V Tajski so tako drastično sekali gozd, da so morali prepovedati vsak posek. Ocenjujejo, da bodo na Filipinih do srede 1990. let gozdove popolnoma posekali.

Toda najbolj grenka ironija je tale: Študije so pokazale, da parcela deževnega gozda lahko zbere več dohodka, če se jo pusti nedotaknjeno in se pobira njene proizvode — na primer sadje in kavčuk. Da, več denarja kot s kmetovanjem, živinorejo ali spravilom lesa na isti zemlji. Vendar se uničevanje nadaljuje.

Vendar Zemlja ne more večno podpirati takšnega ravnanja. Knjiga Saving The Tropical Forest, (Reševanje tropskih gozdov) navaja: ”Če bomo nadaljevali s sedanjim uničevanjem ni vprašanje v tem ali bodo deževni gozdovi izginili, ampak kdaj bodo izginili.“ Toda, ali bo svet resnično trpel, če bodo uničeni vsi deževni gozdovi?

[Slika na strani 16]

Krivci za posek gozdov

Umetna jezera

Lesna industrija

Govedoreja

Posek in požig zaradi obdelovalne zemlje