Krščanstvo hodi po poti Kanaancev

KANAANCI so imeli vero, v katero je spadalo nečistovanje, prešuštvo, homoseksualnost in morjenje otrok. Zaradi vsega tega jih je zemlja izbljuvala. Izraelci so posnemali to vero in spojili te razvratnosti s čaščenjem Jehove in dežela jih je izbljuvala. Dandanes obstajajo ljudje in verstva, ki trdijo, da so krščanska, navzlic temu pa posnemajo takšno starodavno spolno nemoralo. Nečistovanje in prešuštvo sta postali nekaj vsakdanjega. Homoseksualnost in uničevanje življenja v maternici sta zelo razširjena. V Kanaanu je bilo na stotine nezaželjenih otrok darovanih. Danes se jih (s splavom) odvrže na milijone — 55 milijonov letno. (Primerjaj 2. Mojzesovo knjigo 21:22, 23.)

Mnoge cerkve tako imenovanega krščanstva niso hotele biti označene kot staromodne ali pretirano sramežljive, zato so pohitele med večino, ki pravi, da je »vse dovoljeno.« Nekateri so celo poskrbeli za »varen« spolni greh, tako kot duhovnik unitarističnih univerzalistov, ki je prekinil pridigo, da bi svojim faranom razdelil kondome.

Časnikar, ki je sam episkopalec, je rekel: »Episkopalna cerkev 1980-tih let je podobna teološki trgovini z nagačenimi živalmi. Lahko se zanaša na blago in da v izložbo katerokoli družbeno smer, za katero meni, da je po zadnji modi. Nekaj let je to bila politika. Letos je to spolnost.« Opozarja tudi na nov učni načrt spolne vzgoje, ki odkriva, da so »kristjani starokopitni, ker nočejo opravičevati homoseksualnosti ... in ne privoščijo sreče neporočenim parom«. Episkopalni škof iz New Yorka verjame, da bodo »odgovorni homoseksualni odnosi nekega dne sprejeti kot Božja volja«.

Roy Howard Beck, ki sodeluje z verskim tednikom United Methodist Reporter, je napisal v svoji knjigi On Thin Ice (Na tankem ledu): »Pri dejanju [nemorali] so bili ujeti TV evangelisti, bahavi vodilni pridigarji, škofje, znani karizmatični voditelji, vidni laični voditelji, cenjeni pastorji malih cerkva, duhovniki, binkoštniki, liberalci, konzervativci — in še bi lahko naštevali. Kakšen komentar o vlogi cerkvenih oblasti pri moralnem izboljšanju družbe!« (214. stran)

Anglikanska cerkev

Parlament anglikanske cerkve, generalna sinoda, ki je zasedala novembra 1987. leta, je preučila predlog, po katerem naj bi se potrdilo, da »so nečistovanje, prešuštvo in homoseksualnost greh.« Generalni tajnik Krščanskega gibanja lezbijk in homoseksualcev je izjavil: »Če bi ta predlog sprejeli, bi to razbilo cerkev in canterburyski nadškof to ve. Prepričani smo, da je na splošno od 30 do 40 odstotkov duhovnikov anglikanske cerkve homoseksualcev.«

Novinarka Philippa Kennedy je v članku angleškega Daily Expressa 19. oktobra 1987 zapisala: »Napad Margaret Thatcher na cerkvene voditelje, ker niso poskrbeli za ustrezno moralno vodstvo naroda, bo dodal grenak priokus temu, kar naj bi postalo eden največjih uspehov duhovništva v tem desetletju. Ni samo ministrska predsednica ta, ki misli, da so škofje na splošno, posebno pa canterburyski nadškof, čreda plitkih blebetačev.«

11. novembra 1987 so razpravljali o tem predlogu in ugotovili, da gre za prevelik zalogaj. Izognili so se mu s slabšo verzijo, ki je bila za vse sprejemljiva. To torej ni »bil eden največjih uspehov duhovščine v tem desetletju«. Izjalovil se je. Škofje so se borili z namišljenim nasprotnikom, hitro sklonili glavo, se zapletli, navidezno napadli in se umaknili.

Generalna sinoda je razsodila: Idealno je spolno občevanje v trajni zakonski skupnosti; nečistovanje in prešuštvo sta greha zoper ta ideal; homoseksualni odnos pomeni odklon od tega ideala; in vsi kristjani naj bi bili zgledni na vseh področjih morale, tudi na področju spolne morale. Homoseksualna dejanja so bila ocenjena kot manj resna od nečistovanja in prešuštva — slednja dva sta greha zoper ta ideal, medtem ko homoseksualnost pomeni le odklon od idealnega. Nobene izključitve nečistnikov. Nobene odslovitve prešuštnikov. Homoseksualni duhovniki in vikarji so si rešili čast.

Trobenta sinode je dala nerazločen glas in prvoten predlog Tonya Higtona je utonil v pozabo. (1. Kor. 14:8) Čeprav se zdi čudno, pa je Higton glasoval za predelano verzijo in bil »zelo, zelo zadovoljen« z izidom. To je kar težko verjeti, če pomislimo na njegove prejšnje izjave. »Če cerkev te hiše ne bo spravila v red,« je zagrozil, »potem ji bo Bog sodil.«

Med zasedanjem sinode je Higton predstavil senzacionalno zbirko dokazov proti homoseksualnim duhovnikom. Eden je bil obsojen zaradi nadlegovanja otrok, vendar so ga samo prestavili v drugo župnijo. Drugi duhovnik, obtožen zaradi nedostojnega obnašanja v javnem stranišču, je bil premeščen v drugo škofijo, kjer so ga spet obtožili podobnega prekrška — vendar ga doslej še niso odstavili. Kot poroča Higton, so homoseksualni anglikanski duhovniki v Londonu odprli cerkveni kiosk »za prodajo literature, namenjene pospeševanju homoseksualne promiskuitete, uporabo moških prostitutk in različnih homoseksualnih odnosov«. Ena izmed knjig v kiosku menda prikazuje »petletno deklico v postelji s svojim očetom in z njegovim ljubimcem.«

Zakaj je bil Higton »zelo, zelo zadovoljen«, ko pa so njegove dokaze ignorirali? Brez dvoma zato, ker anglikanskim duhovnikom kot uglajenim ljudem ni težko ustreči. Kot je dejal neki novinar: »Priznamo, da se nobenemu od teh škandalov ni postavilo po robu s ploho, ampak z nežno pršečim dežjem, kar je posebnost anglikancev.«

Razumljivo je, da so bili homoseksualni duhovniki zadovoljni. »Ta sinoda je skupnosti homoseksualcev in lezbijk očitno dala prostor v življenju cerkve,« so rekli. Navsezadnje canterburyski nadškof Runcie »trdi, da cerkev ne bi smela obsojati discipliniranih in odgovornih homoseksualcev,« in pri tem rekel: »Želim vztrajati pri tem, da bi se na tiste, ki so po naravi homoseksualci, gledalo kot na polnovredna človeška bitja.«

»Homoseksualci po naravi,« je dejal canterburyski nadškof. Gre za nemočne homoseksualce, ki so na to obsojeni z dedovanjem? Nekateri tako zatrjujejo in pravijo, da je »homoseksualnost bistvena psihološka značilnost, ki izključuje moralno izbiro«. Takšni po pisanju londonskega Timesa zavračajo apostola Pavla, ki je pod navdihnjenjem obsodil homoseksualnost, češ, da je bil »pretirano sramežljiv.«

Sir Immanuel Jakobovits, glavni rabin, je vprašal, ali se »takšno naravno nagnjenje k homoseksualnosti« lahko dokaže in rekel: »Razprava o naravni nagnjenosti je kočljiva, saj lahko pripelje do razsula celotnega moralnega reda. ... V nobeni družbi se ne moremo sprijazniti s tem, da naravna nagnjenja sama po sebi zadostujejo za oprostitev krivde. Mi moramo biti gospodarji narave, ne pa njene žrtve.«

Canterburyski nadškof je Jezusove besede tako zelo prekrojil, da so nazadnje dobile novo obliko, v kateri se je našel prostor za homoseksualce v Kristusovi cerkvi, ko je rekel: »V tem zemeljskem bivališču Kristusove cerkve je veliko stanovanj in vsa so narejena iz stekla.« (Primerjaj Janezov evangelij 14:2.) Tako je rekel: ‚Ne mečite kamenje na nikogar, karkoli je že, celo ne na homoseksualce, ker je v Kristusovi cerkvi tudi zanje pripravljeno mesto.‘

Chesterski škof Michael Baughen je trdil, da »grščina Nove Zaveze opravičuje ponovno vpeljavo anglikanskega nauka, da bi se lahko homoseksualcem izkazala ‚ljubezen, žalost, rahločutnost in razumevanje‘« in da je bila v Svetem pismu homoseksualnost grajana samo kot »odklon od poti«. Sveto pismo pa v resnici pravi, da homoseksualci, če se ne spremenijo, ne morejo podedovati kraljestva in »so vredni smrti.« (Rim. 1:27, 32, 1. Kor. 6:9—11)

The Times zopet navaja, da je sinoda potrdila »obrabljeno obtožbo, da anglikanska cerkev ne verjame ničesar in dopušča vse«, kar je dokazalo »njeno plehko prizadevanje-požiranje, in vsako novo liberalno navado obravnava, kot da gre za evangelij«. Pod naslovom »Cerkvene neumnosti« je Livepool Daily Post pisal: »Anglikanski cerkveni voditelji so, kot se dozdeva, vedno manj sposobni jasno razložiti, kaj je po njihovem dobro in kaj slabo.« Tako kot je The Economist sarkastično pripomnil: »Anglikanska cerkev je proti homoseksualni praksi, vendar ne kaj dosti.«

Pod naslovom »Nagla odločitev sinode o homoseksualcih« navaja Daily Post številne konzervativne člane parlamenta. Neki član je dejal, da je sklep sinode »sramoten in strahopeten«. Drugi: »Bojim se, da je homoseksualnost sedaj čvrsto zasidrana med duhovništvom anglikanske cerkve in v anglikanski cerkvi sami.« Tretji: »To glasovanje — rajši bi mu rekel sramotni nesmisel — dejansko postavlja otroke v nevarnost. Mnogi homoseksualci, ki si ne znajo poiskati partnerjev, se bodo obrnili k otrokom in takrat so mladi, ki obiskujejo cerkev, zelo ranljivi. ... Če se jasno izrazim: cerkev je naredila napako, ko je s sebe odstranila krivdo za zlo, ki se naglo širi v njenih lastnih vrstah.«

Rimskokatoliška cerkev

Rimskokatoliška cerkev brezobzirno obsoja homoseksualnost in jo označuje za velik greh. Toda cerkev običajno zaščiti pred kaznijo duhovnike in jim celo omogoči, da nadaljujejo s svojo spolno perverznostjo. Seveda, saj je papež Janez Pavel II. za homoseksualce našel tople besede, ko je izjavil: »Oni so v srcu cerkve.«

Neodvisni katoliški časopis National Catholic Reporter je 27. februarja 1987 poročal, da homoseksualni duhovniki menijo, da je v ZDA 50% katoliških duhovnikov homoseksualcev. Tej oceni so oporekali. Neki psiholog se opira na izjave 1500 anketirancev in trdi, da je 20% izmed 57000 katoliških duhovnikov v ZDA homoseksualcev, medtem ko novejša poročila govore o mnenju »drugih terapevtov, da je resnična ocena blizu 40%.«

Še pred letom dni so bili časopisi po državi polni poročil o tem, da so katoliški duhovniki spolno zlorabili otroke. Značilno za to je naslednje poročilo v časopisu Mercury News, z dne 30. decembra 1987, ki izhaja v San Joseju, v Kaliforniji:

»V času, ko se ljudje čedalje bolj zavedajo problema v zvezi s spolnim nadlegovanjem otrok, pa rimskokatoliška cerkev v ZDA, kot je razvidno iz sodnih spisov, cerkvenih dokumentov in iz besed civilnih oblasti in žrtev samih, nadaljuje s sprenevedanjem in skriva primere duhovnikov, ki so spolno nadlegovali otroke.«

»Cerkveni uradniki poudarjajo, da jih je razvpit primer iz Lousiane 1985. leta, ko je duhovnik nadlegoval najmanj 35 fantov, naučil, da odločno ukrepajo. Toda trimesečno poizvedovanje časnika Mercury News odkriva, da cerkveni uradniki v večini od 25 škofij po državi o teh dogodkih niso seznanili oblasti, duhovnike, ki so nadlegovali otroke, pa so premestili v druge župnije, ignorirali so pritožbe staršev in podcenjevali posledice, ki bi se lahko pojavile pri otrocih, ki so bili njihove žrtve. ... Žrtvam in njihovim družinam so bili izplačani že milijoni dolarjev odškodnine, na osnovi nekega cerkvenega poročila iz 1986. leta pa je razvidno, da bi lahko obveznosti cerkve v naslednjem desetletju dosegle milijardo dolarjev.«

Časnik Mercury News omenja ‚razvpit primer iz Lousiane 1985. leta‘, pri katerem gre za duhovnika Gilberta Gautheja. »Njegovim žrtvam [je bilo] izplačanih 12 milijonov dolarjev«. Gauthejeva homoseksualnost je bila znana vrsto let, toda ‚škofija je ta problem reševala tako, da ga je najmanj trikrat premestila iz župnije v župnijo‘. V nekem primeru »so starši izjavili, da je Gauthe imel spolne odnose z njihovim sedemletnim sinom od prvega dne njegovega ministrantskega dela in nato še leto dni, dokler duhovnik ni bil premeščen«.

To poročilo omenja tudi »škodo«, ki je bila prizadejana tem »otrokom-žrtvam«. Včasih je bila škoda nepopravljiva. Dvanajstletni deček si je vzel življenje in v poslovilnem pismu napisal, da »ni več vredno živeti«, ker je »postal pravi spolni suženj brata frančiškana«. Nekdo drug, ki ga je ravno tako nadlegoval duhovnik, se je obesil, pred tem pa je svojemu bratu rekel: »Poišči očeta S. in mu sporoči, da mu odpuščam.«

Zvečine so v spolno nadlegovanje vključeni fantje, toda med žrtvami je tudi veliko deklic. Kot je 19. decembra 1987 poročal clevelandski Plain Dealer, je šestnajstletno dekle skupaj s starši vložilo zasebno tožbo proti sedmim duhovnikom zaradi spolnega nadlegovanja. Dekle je namreč zanosilo in duhovniki so jo silili, naj splavi. Temu se je uprla in domenili so se, da jo pošljejo na Filipine, da bi prikrili njeno nosečnost. Cerkev sicer nasprotuje homoseksualnosti in splavom, toda ko gre za njene lastne duhovnike, to očitno ne velja.

Časopisi kar naprej poročajo o številnih primerih katoliških mladeničev, ki so imeli homoseksualne stike s katoliškimi duhovniki, o milijonih dolarjev odškodnine, o mnogih sodnih odločitvah in o zavarovalnicah, ki »ne bodo več zavarovale škofijsko osebje proti obtožbam za spolno nadlegovanje«.

Thomas Fox, izdajatelj časnika National Catholic Reporter, je rekel: »Škofi že leta povsod zakrivajo ta problem.« Eugene Kennedy, bivši duhovnik, sedaj pa profesor na univerzi Loyola, pravi: »Kar vidite na sodiščih, je samo vrh ledene gore.« Thomas Doyle, dominikanski duhovnik in cerkveni pravnik, je izjavil: »To, da duhovniki spolno nadlegujejo majhne fantke, je eden izmed najresnejših posameznih problemov, s katerim smo se srečali v stoletjih.«

Kaj pravi Biblija

V njej piše: »Bog [jih je] prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali plačilo, ustrezno svoji zablodi. Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, marveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo.« (Rim. 1:26, 27, 32, EI)

V njej tudi piše: »Ali ne veste, da krivičniki ne bodo deležni Božjega kraljestva? Me motite se! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotniki moških ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva«. (1. Kor. 6:9, 10, EI) V 11. vrstici pa dodaja: »Taki ste bili nekateri. Toda umili ste se.« Grešniki, ki SO postali kristjani, so se temeljito očistili ali pa so bili izobčeni: »Izločite hudobneža iz svoje srede!« (1. Kor. 5:11—13, EI) Ne pravimo, da se takšni meseni prestopki nikoli ne pripetijo v krščanskih skupščinah, toda če do tega pride, krivci dejanje bodisi obžalujejo ali pa so odstranjeni.

Tega duhovnega čiščenja — odstranjevanja nečistnikov, prešuštnikov in homoseksualcev — večina verstev tako imenovanega krščanstva ne bo opravila. Izraelci so zase trdili, da služijo Jehovi, obenem pa so se vdajali starodavnemu čaščenju spolnosti. (2. Let. 33:17) Skupnosti tako imenovanega krščanstva govorijo ‚Gospod, Gospod‘, celo takrat, ko se v njihovi sredini bohoti spolna nemorala. »Kradete, ubijate, prešuštvujete, krivo prisegate, Baalu darujete in hodite za tujimi bogovi, ki jih ne poznate,« pravi Jehova, »in potem prihajate in stopate predme v tej hiši, ki se imenuje po mojem imenu in govorite: ‚Varni smo‘, potem pa počenjate vse te gnusobe!« (Jer. 7:4, 8—10, EI)

Jehove se ne da zasmehovati. Vsi bodo želi, kar so posejali. (Gal. 6:7) Jehovine besede, izrečene po Jeremiji, so za naš čas enako primerne kot takrat, ko jih je prerok izrekel Izraelcem: »Ali jih je bilo sram, ko so delali gnusobo? Ne, sram jih ni nikakor in zardeti ne znajo.« (Jer. 6:15)

Jehova ni pristranski. On se ne ozira na razlike družbenih slojev. Tako kot je ravnal s Kanaanci, je ravnal tudi z Izraelci in enako bo ravnal tudi s tako imenovanim krščanstvom. (Apostolska dela 10:34; primerjaj Razodetje 21:8.)

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Episkopalci: »Kristjani so starokopitni, ker nočejo opravičevati homoseksualnosti«

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

»Prepričani smo, da je 30 do 40 odstotkov duhovnikov anglikanske cerkve homoseksualcev«

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Ščitijo »duhovnike, ki spolno nadlegujejo otroke«

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

»Obveznosti cerkve lahko v naslednjem desetletju dosežejo milijardo dolarjev«

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

Neki mladenič, ki ga je nadlegoval duhovnik, se je obesil

[Poudarjeno besedilo na strani 31]

Dekle, ki je zanosilo z duhovnikom, so silili, naj splavi

[Poudarjeno besedilo na strani 31]

»Ne, sram jih ni nikakor in zardeti ne znajo«