Ponos je bil moja največja hiba

NI lahko biti invalid in obenem srečen. Mnogi, ki jih mučijo telesne hibe, so potrti, če ne vedno, pa vsaj včasih. In takrat se pogosto vprašajo: »Zakaj jaz?«

Tudi jaz sem bil takšen. Rodil sem se z hudimi telesnimi napakami, zaradi katerih ne morem hoditi, ne stati, ne uporabljati rok. Razumljivo, da je to močno vplivalo na mojo osebnost. Še vedno se spomnim, kako ljubosumen in razočaran sem bil kot otrok, ko sem opazoval druge otroke, ki so se lahko podili naokrog in skakali.

Včasih sem šel v bližnjo cerkev, da bi prosil Boga za pomoč. Po 20 do 30 krat sem ponovil molitev »Padre Nuestro« (»Oče naš«) in tolikokrat tudi »Ave Marijo« (»Zdravomarijo«) in v te molitve sem vključil tudi srčno prošnjo: »Gospod, prosim te, ozdravi me!« Toliko vsega sem obljubil Bogu, samo da bi me ozdravil.

Seme ponosa

Rodil sem se v Granadi, v čudovitem mestu ob vznožju gorovja Sierra Nevada v južni Španiji. Že kot otrok sem zaradi svojih hib razvil druge spretnosti in s sedmimi leti sem v šoli bil naprednejši od vrstnikov. Takrat sem se dokaj normalno družil z drugimi otroki, se igral z njimi in se še kar spretno premikal, čeprav sem sedel na svojem majhnem stolu. Naučil sem se celo risati in pisati, in sicer tako, da sem svinčnik držal s prsti leve noge.

Nekoč je o meni pisal krajevni časopis in objavil sliko, ki je prikazovala, kako pišem z nogo. Ta publiciteta mi je prinesla številne nagrade in izlete, pa tudi občudovanje drugih ljudi. Zaradi vsega tega sem postal bahaški in domišljav. Prevzel me je ponos.

Posledice vsiljene osame

Kmalu sem moral nehati obiskovati šolo. Ker sem zrasel, me mati ni mogla več nositi gor in dol iz najinega stanovanja v drugem nadstropju. Tako sem se od svojega trinajstega leta naprej šolal v dopisni šoli. Dobro sem se učil in napredoval, toda vsiljena osamitev je le vplivala name. Čeprav sem na zunaj morda bil veder in zgovoren, sem pričel razmišljati o mojem telesnem stanju in zapletih, ki me čakajo v prihodnosti.

1971. leta sem se za eno leto uspel vpisati v šolo, ki so jo v nekem madridskem rehabilitacijskem centru vodile katoliške nune. Tam sem se naučil pisati na pisalni stroj. Tipkal sem s svinčnikom, ki sem ga držal v ustih in bil sem dokaj uspešen. Vsako nedeljo smo se ob 7. uri zbrali pri maši. Čeprav se mi je obred zdel nepotreben, sem bil redno prisoten, saj sem želel ugoditi nunam, ki so zame lepo skrbele.

Po enoletnem bivanju v Madridu sem se vrnil v Granado. Sčasoma sem postal vase zaprt in počutil sem se kot zapornik med štirimi zidovi mojega doma. Večinoma sem bral romane in druge knjige, ki sem si jih lahko priskrbel. Posnemal sem tudi tedanjo modo: imel sem brado in dolge lase. Toda to ni bilo srečno obdobje mojega življenja.

Prosil sem za znamenje

Zaradi osamljenosti sem pogosto bil čemeren in navdajal me je občutek nemoči. Molil sem k Bogu in ga prosil, naj mi da kakšno znamenje, ki bo dokazalo, da obstaja in skrbi zame.

Bog je resda poskrbel za znamenje, toda ne tako kot sem to jaz pričakoval. Bilo je proti koncu 1973. leta. Pri vratih je pozvonil pripadnik Jehovinih prič in ker je mati nakupovala, sem mu odprl jaz in prisluhnil, kaj mi ima povedati. Na koncu pogovora mi je ponudil knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Rad sem jo vzel, kajti takrat sem bil pripravljen prebrati vse, kar mi je prišlo v roke. Tistega popoldneva sem prebral vso knjigo. Njena vsebina me je resnično presenetila, še zlasti dve biblijski stvari: prepoved uporabe malikov za čaščenje in prepoved napačne uporabe krvi. (2. Mojz. 20:4, 5; Ap. dela 15:28, 29)

Pripadnik Jehovinih prič se je oglasil čez teden dni in medtem ko mi je on pokazal, kaj uči Biblija, sem mu jaz pokazal, kako si lahko z nogami prižgem cigareto! Ponudil mi je šestmesečni brezplačni biblijski študij. Takoj sem ga sprejel, nisem pa se zavedal, da je to pravzaprav znamenje, za katero sem prosil.

Kmalu sem usvojil biblijsko spoznanje. Seveda pa je bilo čisto nekaj drugega spremeniti tudi svoje življenje, da bi lahko bil pravi učenec Jezusa Kristusa. Moj največji problem je bila moja osebnost.

»Znanje napihuje«

Kratek doživljaj bo ponazoril mojo miselnost. Po šestih mesecih preučevanja Biblije me je obiskal potujoči služabnik Jehovinih prič in me vprašal, kako napredujem. »Odlično. Zapomnil sem si 500 biblijskih stavkov,« sem odvrnil in se pri tem samozadovoljno, samovšečno nasmehnil. »Res, 500 biblijskih stavkov?« je nezaupljivo ponovil. »Da, 500! Poglejte, vse imam zapisane v tejle beležnici,« sem se širokoustil.

To je zbudilo njegovo zanimanje in preskusil me je s Pregovori 18:1. Od besede do besede sem ponovil ta stavek: »Kdor se razdružuje, išče svojega poželenja in protivi se vsemu, kar bi mu bilo v blaginjo.« Nato pa me je vprašal: »Ali ravnate v skladu s tem stavkom? Ali se redno sestajate s svojimi krščanskimi brati in sestrami?« »Da, sestajam se,« sem dejal, saj so bratje v skupščini poskrbeli, da sem lahko obiskoval sestanke.

Po nekaj nadaljnjih vprašanjih se je moj obiskovalec prepričal, da sem si res zapomnil vse te stavke. Istočasno pa je opazil, da posvečam več pozornosti biblijskemu znanju kot pa temu, da bi ga uporabil v svojem življenju. Spomnil me je na besede iz 1. pisma Korinčanom 8:1: »Znanje napihuje, a ljubezen pospešuje napredek.« Pomagal mi je spoznati, da moram spremeniti svojo osebnost.

Sčasoma sem prenehal kaditi, popravil sem svoj videz in odstranil čtivo, ki ni bilo izgradilno. Osemnajst mesecev po tistem, ko sem prvič dobil pričevanje, sem se krstil. To je bilo junija 1975. leta.

Kako sem premagal svoj ponos

Kljub temu pa še vedno nisem povsem premagal svojega ponosa. Okoliščine so mi omogočale, da sem vsak dan preučeval tri do štiri ure in kmalu sem si nabral ogromno biblijskega znanja, ki sem ga željno razkazoval. Priče iz skupščine, ki sem ji pripadal, so prihajale k meni z biblijskimi vprašanji in celo osebnimi problemi. Bil sem zelo vesel, ker sem jim lahko pomagal, toda včasih se je zaradi tega moja nečimrnost še povečala.

Sčasoma moja domišljavost ni bila več tako zelo opazna. Vsakič, ko sem videl, da sem ponosen, sem molil k Jehovi in ga prosil, naj mi pomaga. Še zlasti sem ga prosil za pravilen nagib: da bi s svojim znanjem pomagal in ne da bi poveličeval sam sebe.

Izvor prave sreče

Vsakomur, s katerim sem prišel v stik, sem dal pričevanje in to je zame postalo izvor prave sreče. Veselilo me je naučeno deliti z drugimi, to pa me je tudi prisililo, da sem prilezel iz školjke, v kateri sem se skrival. Začel sem se družiti z drugimi ljudmi in pomagal nekaterim med njimi. Še zlasti sem vesel, da sem lahko pomagal starejšemu človeku, ki je imel podobne težave kot jaz.

Prvič sem ga srečal, ko sem na ulici oznanjal nekaj ljudem. Med pogovorom sem takoj opazil človeka, ki je hodil z berglami in je nekajkrat šel mimo. Vsakokrat ko je šel mimo, se je za nekaj trenutkov ustavil, kakor da želi slišati, o čem se pogovarjamo. Nazadnje je stopil predme in me vprašal: »Ali je vse to o vesoljnem potopu resnica?« Pritrdil sem in mu pojasnil, kaj to pomeni za nas danes. Pozneje sem z njim preučeval Biblijo.

Kljub njegovim letom in telesnim oviram, je lepo napredoval in uporabljal Biblijo v svojem življenju. Krstil se je v starosti 80 let. Njegova žena, ki se mu je sprva posmehovala, se je krstila, ko je bila stara 85 let.

Pomagal sem tistim, ki so imeli telesne hibe in tistim, ki so potrebovali kakšno drugačno pomoč, s tem pa sem lažje pozabil na svoje težave. Desetim ljudem sem pomagal spoznati resnico Božje besede. To mi je dajalo novih spodbud.

Moj ponos je upadel

Še pomembneje pa je, da sem odkril, da telesne hibe niso ovira za iskanje sreče v življenju. Spoznanje o Stvarniku mi je pomagalo, da sem stvarno gledal na stvari in da sem se lahko spoprijel z svojimi hibami, tudi s ponosom. Skušal sem živeti normalno življenje, kolikor je to mogoče. Zelo sem zadovoljen, da sam zase skrbim v gmotnem pogledu. Vesel sem, da lahko v skupščini služim kot starešina, prav tako pa skušam dejavno sodelovati v oznanjevanju dobre vesti o kraljestvu. (Mar. 13:10) Nedvomno me najbolj osrečuje to, da lahko pomagam drugim. Istočasno pa sem se naučil prizadevati za Jehovino, namesto za lastno slavo. (Luk. 17:10) (Pripovedoval Jose Martin Perez.)

[Slika na strani 12]

S pomočjo sovernika oznanjam na ulici