Skrivnost postane še bolj nejasna

KO SE ljudje znajdemo ob smrtni postelji, se soočimo s stvarnostjo. Pogled na umirajočega še vedno zbuja strah, celo grozo. Zato ni nič čudnega, če so smrtni slučaji zaviti v tančico skrivnosti in se ob njej pojavljajo razne domneve. Življenje je kratko, in Shakespeare je ugotovil: »Smrt terja svoj dan.«

Kaj je potemtakem fizična smrt? To je vprašanje, na katerega moramo najprej odgovoriti.

Nesprejemljivo dejstvo

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je smrt enostavno pojasnjena kot »prenehanje življenja, življenjskih procesov«. Človek sicer sprejme smrt živali kot nekaj naravnega, toda njegov razum mu govori, da je človeška smrt sovražnica, kar potrjuje tudi Biblija.a

Od vseh živih bitij na zemlji lahko edinole človek razmišlja o lastni smrti. Samo človek pokoplje svoje mrtve. Svečan pogreb umrlih pogosto »temelji na človekovem nagonskem upiranju oziroma nesposobnosti, da bi sprejel smrt kot nepreklicen konec človeškega življenja. Kljub grozljivim vidnim dokazom za razpadanje telesa, ki se začne po smrti, se je ohranila vera v nauk, da del človeka preživi smrt,« pojasnjuje Encyclopaedia Britannica.

Običaji, ki so povezani s smrtjo, torej pogosto temeljijo na prastarih izročilih in na skrivnostnih praznovernih predstavah.

Običaji in verovanja

V mnogih antičnih grobovih niso našli le posmrtnih ostankov, ampak tudi jasne sledove jedi in pijač, ki so jih ljudje dali v grobove v prepričanju, da so umrlemu potrebne tudi po smrti. Na egiptovskih lesenih krstah so bili narisani zemljevidi in oči, ki naj bi vodile umrle. V grobove so polagali tudi orodje in osebni nakit, ker so menili, da se ga bodo umrli v prihodnjem življenju razveselili.

Našli so okostja v zviti legi, ki je podobna legi ploda v materinem telesu, kar po mnenju strokovnjakov nakazuje njihovo verovanje v ponovno rojstvo. Grki in Rimljani so verovali, da se morajo mrtvi peljati preko glavne reke podzemlja, Stiks. To službo je opravljal Haron, demonski brodnik. Plačali so mu s kovancem, ki so ga položili mrtvemu v usta. Ta običaj je še danes živ v mnogih delih sveta.

»Očitno je, da ima vsaka velika religija svoje poglede na potek umiranja, smrt in na življenje po smrti,« piše v delu Dictionary of Religious Education. Res je tako, toda zakaj? Zato, ker se je tako težko sprijazniti s koncem zavestnega obstoja. »Pravzaprav nihče ne verjame v lastno smrt,« je trdil psihiater Sigmund Freud, in »v podzavesti je vsakdo med nami prepričan v svojo nesmrtnost.«

Takšno razmišljanje je seveda prispevalo k nastanku mnogih splošno razširjenih pogledov. Preglejmo nekaj poglavitnih med njimi.

Vice in pekel

Če mrtvi živijo, potem se morajo nekje nahajati – toda kje? Tukaj pa se pojavi težava, kajti vsi umrli niso bili niti povsem dobri niti povsem slabi. Človek zaradi osnovnega občutka za pravičnost umrle ponavadi razdeli na dobre in slabe.

Rabinsko stališče je pojasnjeno v Jewish Encyclopedii: »Ob sodnem dnevu bodo obstojale tri vrste duš: pravične bodo takoj zapisane za večno življenje; hudobne za geheno; tiste pa, pri katerih bodo vrline in grehi med seboj v ravnovesju, bodo šle v geheno in bodo tam tavale sem ter tja, dokler se ne bodo izpokorile.« Mnogi bodo šele v zadnjih besedah prepoznali opis vic.

Zanimivo je pojasnilo New Catholic Encyclopedie, ki uradno ocenjuje nauk o vicah: »Glede na končno analizo (rimsko) katoliški nauk o vicah temelji na izročilu in ne na Svetem pismu.« Ta ugotovitev ne preseneča, kajti ta beseda (vice) se v Bibliji sploh ne pojavlja, prav tako pa nam Biblija ne daje nikakršne predstave o vicah. Kako pa je z geheno, kamor pridejo hudobni, kot piše v Jewish Encyclopedii?

Gehena je grška oblika hebrejskega pojma geh hinnom, s katerim je označena dolina Hinom, ki je ležala jugozahodno od Jeruzalema. To je bil kraj, kjer so v preteklosti žrtvovali otroke bogu Molohu. Jewish Encydopedia piše o tem: »Zaradi tega imajo to dolino za prekleto in ‚gehena‘ je kmalu postala prispodoba za ‚pekel‘.«

V The World Book Encyclopedii piše: »Mnoge religije učijo, da je pekel kraj oziroma kraljestvo, naseljeno z demoni, kjer so hudobni ljudje kaznovani po smrti.« To je nauk, ki ga nekatere cerkve krščanstva, pa tudi ostale, še vedno goreče pridigajo. Zaradi tega so mnogi dolgo časa odraščali z resničnim strahom pred tem, da bi prišli v pekel.

»Ko sem bil še deček,« je leta 1926 pisal angleški pisatelj Jerome K. Jerome, »je večina ljudi dobesedni pekel sprejemala kot dejstvo. Strah, ki ga to zbuja pri otroku z bujno domišljijo lahko le težko imenujemo pretiravanje. To me je navedlo, da sem Boga zasovražil. Ko sem kasneje z vedno večjim spoznanjem te zamisli zavrgel, sem pričel prezirati religijo, ki uči takšne nauke.«

Karkoli že mislite o peklu (glejte okvirček z naslovom »Razlika med peklom in geheno«), pa imajo mnogi nebesa ali nirvano za boljši kraj, namenjen mrtvim.

Nebesa in nirvana

»Nebesa so kraj in stanje neskončne blaženosti v prisotnosti Boga, njegovih svetih angelov in svetnikov,« piše v knjigi Catholic Religion — A Manual of Instructions for Members of the Anglican Church. Nato dodaja: »Razen tega življenje v nebesih pomeni večno skupnost z vsemi, katere smo spodaj ljubili in so umrli v milosti, pa tudi to, da smo za vedno popolnoma dobri in sveti.«

Za razliko od tega pa nirvana odraža budistično verovanje, po katerem je možno doseči stanje »popolnega miru in sreče« le tedaj, kadar se »boleč, neprekinjen krog smrti in ponovnih rojstev« nazadnje konča. Naj bo to nirvana ali pa nebesa, religija nam nudi obete za konec trpljenja v sedanjem življenju, kateremu sledi življenje v idiličnem svetu.

Ali nam ti nasprotni nauki pomagajo odgovoriti na vprašanje: Kaj se zgodi, ko umremo? Ali pa bo skrivnost le še bolj nejasna? Zakaj smo lahko prepričani, da je verovanje, ki smo ga izbrali, pravilno? Nas religija seznanja z dejstvi ali z izmišljotinami?

Kaj se zgodi po smrti bo ostalo zavito v tančico skrivnosti, če ne bomo mogli odgovoriti na temeljno vprašanje, ki je edini ključ za razumevanje: Kaj je duša? To je naslednje vprašanje, s katerim se moramo ukvarjati.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

Krionika in nesmrtnost

Krionizacija je postopek, pri katerem umrlega zamrznejo pri zelo nizki temperaturi. Celo telo položijo v posodo, napolnjeno s tekočim dušikom, ki je ohlajen na –232° C. Obstoja tudi možnost, da umrli postane ‚neuropacient‘. V tem primeru ohranijo le glavo. »Ne verjamem v posmrtno življenje v religioznem smislu,« je dejal direktor neke britanske družbe, ki se ukvarja z zamrzovanjem trupel, »toda življenje ljubim in mislim, da je prenehanje zavestnega obstoja nekaj slabega.« To početje temelji na zamisli, da bo znanost nekega dne sposobna telesa zopet oživeti in celo presaditi ločene glave na nova telesa. Po mnenju londonskega »Sunday Timesa« s tem »poskušajo doseči nesmrtnost«.

[Okvir na strani 7]

Razlika med peklom in geheno

Pojem »peklenski ogenj« je popačen prevod besede »gehena«, s katero je bilo imenovano smetišče zunaj Jeruzalema. Ta pojem je uporabil Jezus za večno uničenje. (Matej 19:28) Kako pa je s peklom (prevod hebrejske besede »šeol« in grške besede »hades«)? Ali bi kdo hotel iti tja, če bi to bil kraj večnih muk? Komajda. Pa vendar si je patriarh Job želel, da bi ga tam pokopali. (Job 14:13) Jona je bil na nek način v biblijskem peklu, ko je bil v trebuhu velike ribe in je iz nje prosil Boga, naj ga reši. (Jona 2:1, 2) Svetopisemski pekel pomeni splošni grob človeštva, kjer počivajo mrtvi, ki so v Božjem spominu in čakajo na vstajenje. (Janez 5:28, 29)

[Slika na strani 5]

Na stari egiptovski krsti so narisane oči, da bi lahko ‚duša umrlega gledala iz krste‘

[Slika na strani 7]

Današnja dolina Hinom, ki leži jugozahodno od Jeruzalema