Skrivnost je razkrita!

VEČINA ljudi je prepričanih, da s smrtjo ni konec človeškega življenja, da nekaj živi naprej po smrti. Ta nekaj največkrat imenujejo duša.

V odgovoru na vprašanje: »Kako vemo, da v grobu Ruh (duša) zapusti telo?« piše v reviji The Straight Path: »Smrt ni nič drugega kot odhod duše. Ko je zapustila telo, preide duša v Barsak (v posmrtno razdobje). . . Grob je le počivališče za telo, ne pa za dušo.« Takšno stališče zastopajo muslimani in se le malo razlikuje od naukov krščanstva.

Poglejmo na primer dve vprašanji iz knjige Catechism of Christian Doctrine, ki jo v šolah uporablja britanska rimskokatoliška cerkev:

Vprašanje: »Zakaj je tvoja duša podobna Bogu?«

Odgovor: »Moja duša je podobna Bogu zato, ker je duh in je nesmrtna.«

Vprašanje: »Kaj je mišljeno z nesmrtnostjo duše?«

Odgovor: »To pomeni, da duša ne more umreti.«

Otroke sicer učijo verovati v to, toda knjiga ne poskuša utemeljiti teh trditev.

Pa vendar obstoja vir informacij, ki nam natančno pove, kaj je duša. Ta vir je Biblija, najstarejša knjiga, kar jih poznamo. Morda boste presenečeni nad tem, kar v njej piše o duši.

Biblijska definicija duše

Prva Mojzesova knjiga, ki je hkrati prva knjiga Biblije, opisuje ustvaritev človeka in drugih stvarjenj, ki živijo na našem planetu. Napisana je bila v hebrejščini in v prvih dveh poglavjih se beseda »duša« pojavlja štirikrat kot prevod hebrejske besede nefeš; toda le enkrat se nanaša na ljudi.a Na koga se nanašajo preostale tri? Poglejmo.

»In ustvaril je Bog velike morske živali in vse žive stvari [duše (NS), hebr. nefeš], ki se gibljejo, ki so jih obilo rodile vode, po njih plemenih, in vse ptice krilate po njih plemenih.« (1. Mojzesova 1:21)

»Vsem živalim pa na zemlji in vsem pticam pod nebom in vsemu, kar lazi po zemlji, v katerih je duša živa [nefeš], sem dal vso zelenjavo v hrano.« (1. Mojzesova 1:30)

»Kajti Jehova Bog je bil upodobil iz prsti vse živali na polju in ptice pod nebom ter jih privedel k Adamu, da bi videl, kako bode imenoval posamezne; in s katerimkoli imenom bi jih klical Adam, vsaktero živo bitje [duša (NS), hebr. nefeš], tako mu bode ime.« (1. Mojzesova 2:19)

Primerjava teh treh vrstic pokaže, da se beseda nefeš uporablja za vse vrste živali.

Primerjajmo sedaj to s poročilom o ustvaritvi prvega človeka Adama:

»Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša [nefeš].« (1. Mojzesova 2:7)

V zvezi s tem pojasnjuje The Jewish Publication Society of America v prevodu Tore (prvih pet knjig Hebrejskih spisov); »Biblija pravi, da imamo dušo. ‚Nefeš‘ je človek sam, njegova potreba po hranjenju, kri v njegovih žilah, njegovo bitje (kurziv naš).« Seveda to zadeva tudi ostala živa bitja, ki so označena kot »duše«. Ona nimajo duše, ampak so duše.

Platon in duša

Odkod torej izvira zamisel o tem, da duša ob smrti zapusti telo? V prej omenjeni Jewish Encyclopedii piše: »Le zaradi povezave Judov s perzijsko in grško filozofijo, se je v judaizmu zasidrala zamisel o duši, ki je osvobojena telesa in obstoja naprej sama zase.«

Že v zgodnji človeški zgodovini so Egipčani verovali v nesmrtnost človeške duše, ki lahko znova poišče mrtvo telo. Zato je bilo Egipčanom veliko do tega, da so ohranili truplo in ga mumificirali.

Zanimivo je, da Evangelijski katekizem za odrasle odkrito priznava, da nauk o neumrljivosti človeške duše ne izvira iz Biblije, temveč priznava, da je »grški filozof Platon (427–347 pr. n. št.) . . . posebno poudarjal razliko med telesom in dušo«. Nadalje piše: »Evangelistični teologi v novejšem času oporekajo tej mešanici grških in biblijskih mnenj . . . Odklanjajo delitev človeka na telo in dušo.«

Kaj se torej zgodi s človeško dušo po smrti? V zvezi s tem vprašanjem je za nas najvišja avtoriteta Biblija, Božja navdihnjena beseda. Ona jasno pravi: »Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo.« (Propovednik 9:5) Ko je govoril o »vstajenju«, je Jezus rekel: »Kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven.« (Janez 5:28, 29)

Kje so torej mrtvi? V grobu, »spominskih grobovih« (NS), kar pomeni, da so v Božjem spominu, dokler ne bodo vstali.b Vstajenje? Kaj je to vstajenje? Kako stvarno je to upanje? Naslednji članek nam bo na podlagi tragičnega dogodka, do katerega je prišlo v Angliji, odgovoril na ta vprašanja.

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 8]

Ali ste vedeli?

Nikjer v Bibliji ne beremo o »nesmrtnosti duše«. Ti dve besedi nista nikoli povezani med seboj. Besedi »nesmrten« in »nesmrtnost« se pojavljata le šestkrat in sicer v pismih apostola Pavla. Ko se nesmrtnost nanaša na ljudi, je opisana kot nagrada, ki jo prejmejo le 144 000, ki bodo odkupljeni z zemlje, da bi vladali z Jezusom Kristusom v nebesih. (1. Korinčanom 15:50—54; Razodetje 5:9, 10; 14:1—4; 20:6)

[Okvir na strani 9]

Katera avtoriteta?

»Slovar slovenskega knjižnega jezika« za »dušo« pravi, da je »v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka«. Ta definicija pokaže, da je mnenje o tem, da »duša« živi še po smrti, le predmet religioznih domnev. Nobena avtoriteta ne more dokazati tega mnenja. Nasprotno temu pa najvišja avtoriteta, Biblija, pravi: »Duša, ki greši, umrje.« (Ezekijel 18:4)

[Slika na strani 9]

»Duša« nekega egipčanskega pisarja, prikazana kot orel s človeško glavo, kako ‚obišče svoje telo v grobu‘