Ali je satelitska televizija nekaj zate?

Tri izmed osmih televizij na svetu so v ZDA, zato ni presenetljivo, da se je satelitska televizija najprej pojavila tam. Američani so zaljubljeni v svojih 175 milijonov televizijskih sprejemnikov. Svoj prosti čas si najraje krajšajo z gledanjem televizije. Vendar zasvojenost s televizijo ni le ameriški problem.

Čeprav ima Francija le 19 milijonov televizijskih sprejemnikov, tudi Francozi v prostem času najraje gledajo televizijo, in sicer še več kot v ZDA. V Kanadi, kjer ima 97,3 odstotka gospodinjstev svoj sprejemnik, gledajo televizijo povprečno 23,7 ur tedensko. Na Japonskem ima domala vsako gospodinjstvo barvni televizor. In v Zahodni Nemčiji prav tako v prostem času najraje gledajo televizijo.

Med televizijskimi gledalci je vse bolj priljubljena satelitska televizija. Toda kaj je satelitska televizija in kako vpliva na televizijske gledalce?

PODEŽELJE Severne Amerike se spreminja. Vijugaste umazane ulice še vedno vodijo do postaranih, belo obarvanih hiš, toda na dvorišču so sedaj pogosto postavljene velike skledaste antene, ki zrejo v nebo kot kakšen obiskovalec iz 21. stoletja. In kje so otroci, ki so se navadno igrali na vaških ulicah? V hišah gledajo satelitsko televizijo.

Pred nami je doba satelitskih anten. Ocenjuje se, da je do začetka 1987 leta v ZDA bilo prodanih 1 600 000 satelitskih TV sistemov in nadaljnjih 175 000 jih je delovalo v Kanadi. Večina teh naprav je na podeželju, kamor navadni TV signal in kabelska televizija ne sežeta. Vendar se satelitska televizija širi tudi v mestnih območjih.

Zakaj tako silovita rast?

Leta 1986 so v ZDA prodali kakšnih 250 000 satelitskih TV sistemov po ceni od 1000 do 5000 dolarjev. V večini industrij bi to smatrali kot izreden uspeh, toda 1986. leto je bilo pravzaprav slabo leto. Uspešno leto prodaje satelitskih anten je bilo leto 1985, ko so prodali 625 000 sistemov, to je skoraj vsakega četrtega izmed desetih, kar jih je danes v ZDA. Če poznaš nekoga, ki ima satelitsko anteno, potem verjetno ni starejša od dveh let.

Za tako silovit razmah hišne satelitske TV industrije sta zaslužna dva razloga: cena in izbira. Cena celotnega sistema je sedaj manjša od 2500 dolarjev, kar seveda ni malo, vendar je trgovcem pogosto dostopna. Toda zakaj bi nekdo porabil za TV anteno štiri ali petkrat več denarja, kot pa je plačal za svoj televizijski sprejemnik? Da bi dobil dostop do vseh kanalov, teh pa je preko 100. Izbira programov prek satelitov je mnogo večja od tistih, ki jih lahko sprejemamo na navadni in celo na kabelski televiziji.

Na začetku leta 1987 je na satelitski televiziji 8 kanalov bilo posvečenih filmom, 12 športu, 10 religiji, 14 umetnosti in izobraževanju, 6 novicam in javnim dogodkom. Poleg tega je bilo še 9 kanalov, s pomočjo katerih lahko nakupujete doma, en kanal za vremenske napovedi in 12 kanalov, ki so oddajali v tujih jezikih. Narodna tehnična univerza celo ponuja več kot 300 tečajev preko satelita! Satelitski radio program oddaja branje za slepe in vsakovrstno glasbo, ki si jo lahko zamislimo.

Imajo pa še štiri tako imenovane kanale za odrasle, posvečene pornografiji, pa tudi drugi kanali predvajajo filme, ki za ljudi z biblijsko šolano vestjo niso sprejemljivi. »Nedolžni gledalci, ki so morda mislili, da bodo doma gledali filme in koncerte, ki jim bodo odprli nova obzorja, odkrivajo, da v nekaterih primerih dobivajo več, kot so pričakovali — ali želeli,« je pripomnil urednik televizijske rubrike nekega časopisa iz Los Angelesa.

Konec brezplačnega gledanja

1986. leto se bo pomnilo kot preokretnica v zgodovini satelitske televizije. 15. januarja 1986 je prvi veliki filmski kanal elektronsko šifriral svoje signale. Kabelske družbe, ki so po dogovoru posredovale filme, so signale lahko dešifrirale, toda lastniki satelitskih anten so na svojih ekranih videli le črte. Bilo je konec brezplačnega gledanja. Do leta 1987 je še 36 drugih kanalov storilo tako, med drugim tudi glavni kanali za predvajanje filmov in branja za slepe. Ironija je, da je samo en pornografski kanal šifriral svoje signale.

Ko so oddaje bile skoraj vse šifrirane, je bila lastnikom satelitskih anten dana možnost, da si priskrbe ali sposodijo naprave, ki bodo dešifrirale signale iz vesolja. Najbolj razširjena naprava stane toliko kot barvni televizor in lahko dešifrira 15 izmed 37 »temnih« kanalov. Stvar je v tem, da naprava dela le toliko časa, dokler je plačana naročnina za posamezni kanal. Obroki se lahko povečajo. Če bi lastnik satelitske antene hotel dešifrirati vse svoje kanale, bi moral letno plačati 1000 dolarjev v obrokih! V to pa niso vključeni stroški nakupa ali najema različnih decoderjev, ki so potrebni za dešifriranje. Lastniki satelitskih anten upajo, da bodo tekmovalnost in večkanalni paketi za dešifriranje zmanjšali stroške, toda dobri stari časi so očitno minili. Cena satelitske televizije se povečuje — izbira pa zmanjšuje.

»Podobno kot večina lastnikov satelitskih anten tudi sam ne morem sprejemati kabelske televizije,« je pisal nek moški iz Louisiane. »Želim si, da bi mi to bilo omogočeno: potem mi za satelitski sprejemnik ne bi bilo treba toliko plačevati! Naročniki kabelske televizije morajo plačati le majhen varnostni polog za svoj pretvornik, da bi lahko gledali program kabelske televizije, posebej pa plačajo dodatne usluge. Sam pa moram kupiti satelitski sprejemnik in kmalu bom moral kupiti decoder, ki bo v času, ko ga bom dobil, verjetno že zastarel. Nato ga bom moral zavreči in si kupiti novega.«

Verjetno je šifriranje res glavni vzrok za padec prodaje satelitskih sistemov v letu 1986. Čemu porabiti ves ta denar za satelitsko anteno, ko pa ne veš, koliko te bo za naprej stala letna naročnina in kaj boš lahko sploh gledal? Proizvajalci satelitske TV opreme hvalijo nove decoderje, ki delujejo na osnovi plačevanja obrokov in so neke vrste mirovna pogodba med lastniki satelitskih anten in programerji oziroma lastniki kanalov, toda ta hvala prazno zveni.

Dejstvo je, da črne skrinjice za dešifriranje delujejo tako, da se lahko nezakonito zaobide plačevanje mesečnega obroka. Tako je v lanski številki ameriške revije STV, ki je namenjena gledalcem satelitske televizije, pisalo: »Mi [lastniki satelitskih anten] bomo ponižani na položaj tatov in piratov, to pa sta izraza, za katera smo se močno borili, da bi ju odstranili.«

Se splača?

Morda živiš na podeželju in nimaš dobrega TV sprejema niti kabelske televizije. Morda te žalijo nespametne oddaje, ki jih ponuja TV mreža in si želiš večjo izbiro. Toda preden boš vložil sredstva v hišni satelitski TV sistem, boš morda želel spoznati še njegove skrite stroške in negotovo bodočnost.

Morda si te stvari že pretehtal. In morda si pripravljen porabiti dobrih tisoč dolarjev za satelitsko anteno in z njo povezano opremo. Pripravljen si plačati mesečne obroke za dešifriranje kanalov, ki jih želiš gledati. Prav tako si pripravljen na svojem dvorišču postaviti anteno, ki ima v premeru običajno od 2,4 do 3 metra. Poleg tega veš, da bo vsak satelitski sistem, vseeno katerega kupiš, nazadnje potrebno popravljati. Razen tega si pripravljen na škodo, ki jo lahko povzroči veter, led in celo strela. Poznaš tudi nevarnosti nemoralnih satelitskih programov in si kupil napravo, ki bo izključila takšne kanale.

Vendar je potrebno pretehtati še nekaj važnega. Vprašaj se: ‚Ali imam res dovolj časa za gledanje dodatnih programov ali pa mi bodo jemali čas, ki bi ga lahko porabil za pametnejše stvari, kot so branje izgrajevalne literature, pridobivanje koristnih spretnosti in za pomoč ljudem v stiski?‘

Pred 25 leti je Robert M. Hutchins dobro znan prosvetni delavec v ZDA, pripomnil: »V mojem življenju je delovni teden zmanjšan za tretjino in delovno življenje je bilo skrajšano na obeh koncih s prepovedjo dela za otroke, podaljšanjem izobraževanja in s predpisi glede upokojitve. Toda čas, ki smo ga s tem pridobili, je s skoraj matematično točnostjo porabljen za gledanje televizije ... Ne moremo reči, da prosti čas, ki ga sedaj imamo, pametno izkoriščamo.«

Leta 1963, ko je gospod Hutchins zapisal te besede, je bil lansiran šele prvi sinhroni komunikacijski satelit Syncom 2. Naslednje leto je Syncom 3 iz geostacionarne orbite prvič poslal mednarodni TV signal. Prenašali so otvoritveno svečanost olimpijskih iger iz Tokia v ZDA. Ti sateliti so bil predhodniki cele vrste zelo zapletenih naprav, ki se sedaj nahajajo v geostacionarni orbiti 35 900 kilometrov iznad naših glav. Tehnološki napredek od leta 1963 sem je bil izreden, vprašanje pa je, ali svoj prosti čas kaj bolj koristno porabimo.

Naše televizije imajo več kanalov, toda ali jih znamo uporabljati ali pa oni izrabljajo nas? Kdo komu v resnici gospodari?

[Okvir na strani 28]

Kako deluje satelitska televizija

Satelitski TV program se prične podobno kot vsak drugi TV program — v televizijskem studiu. Ta studio je opremljen z veliko skledasto anteno, ki lahko pošilja signale iz studia do satelita, ki se nahaja nad njim v vesolju. To je prenos navzgor.

Satelit, ki sprejema ta signal, je na posebej določenem delu neba, ki se imenuje Clarkov pas, približno 35 900 km iznad ekvatorja. Verjetno veš, da bolj ko je satelit oddaljen od zemlje, več časa potrebuje, da jo obkroži v svoji tirnici. Sateliti, ki so od zemlje oddaljeni le nekaj sto kilometrov, jo lahko obkrožijo v približno 90 minutah, toda satelit, ki je oddaljen 35 900 kilometrov, potrebuje 24 ur, da bi obkrožil zemljo. Ker se v 24 urah tudi zemlja zavrti okoli svoje osi, izgleda, kot da satelit v vesolju miruje. Takšna orbita se zato imenuje geostacionarna ali sinhrona. To je tako, kot da bi satelit bil na vrhu 35 900 kilometrov visokega stolpa, le da v tem primeru ni nobenega stolpa.

Naloga satelita je, da pošilja TV signale nazaj na zemljo. Oddani signal (prenos navzdol) ima nekoliko nižjo frekvenco in je mnogo šibkejši od signala, ki se pošilja navzgor. Pravzaprav večina satelitov oddaja le z močjo 5 do 12 wattov po kanalu, kar je mnogo manj kot porabi navadna električna žarnica. Pa vendar ta signal — v večini primerov — pokriva ves celinski del ZDA.

Kako se na zemlji sploh lahko ujame tako šibak signal? S pomočjo posebne naprave, imenovane parabolična antena, ki je tako oblikovana, da zbere vse signale, ki pridejo vanjo, in jih usmeri na eno samo točko, podobno kot povečevalno steklo poveča moč sončnih žarkov. Pravzaprav je ta naprava posnetek mnogo bolj zapletenih radijskih teleskopov ki jih znanstveniki uporabljajo za raziskovanje oddaljenih galaksij. Signal se zbere v majhni napravi, ki se imenuje dovodni lijak. Tam se signal dodatno okrepi, frekvenca pa se zniža, tako da se lahko preko kabla prenese do televizijskega sprejemnika.

[Okvir na strani 30]

Kronologija satelitske televizije

1945 — Pisec znanstvene fantastike Arthur C. Clarke, je predlagal, naj bi na 35 900 kilometrov iznad ekvatorja izstrelili satelit, ki bi z zemlje izgledal nepremičen na nebu in bi ga lahko uporabili za pošiljanje signalov z zemlje.

1954 — Inženirji ameriške vojne mornarice so delali poskuse z odbijanjem signalov z meseca. Uspelo jim je prenesti slišne signale med Washingtonom in Havaji preko meseca.

1955 — Ameriški inženir J. R. Pierce je analiziral številne satelitske prenosne sisteme, kar je pokazalo, da bi bila za čezoceansko komunikacijo preko satelita potrebna zelo majhna moč oddajanja.

1960 — V orbito so namestili aluminijski balon premera 30 metrov in ga uporabili za pošiljanje radijskih signalov.

1963 — Syncome 2 je postal prvi komunikacijski satelit, ki je dosegel geostacionarno orbito, ki se sedaj imenuje Clarkov pas, oddaljen od ekvatorja 35 900 kilometrov.

1964 — Syncom 3 prenaša prvi čezoceanski signal iz vesolja; 11 držav se odloči, da osnujejo svetovni komunikacijski sistem Intelsat.

1965 — Izstreljen Intelsat 1 z enim samim oddajnikom, ki je bil zmožen posredovati en televizijski kanal ali 240 telefonskih pogovorov hkrati; Sovjetska zveza je pričela lansirati serijo svojih satelitov Molnija, ki niso geostacionarni, ampak se nahajajo v orbitah, ki jim omogočajo, da posredujejo signale v severna področja Sovjetske zveze, ki ne morejo sprejemati signalov od satelitov, ki krožijo v orbiti nad ekvatorjem.

1975 — Delovati prične prva satelitska kabelska televizijska služba.

1982 — Pojavi se industrija za izdelavo hišne opreme za satelitsko televizijo.