Je pekel kraj mučenja?

NEKATERI pravijo, da je; drugi da ni; nekateri pa enostavno ne vedo. Pred nekaj stoletji so v krščanstvu skoraj vsi verovali, da je pekel mesto, kjer se neskesane duše po smrti mučijo v ognju. Danes mnogi ljudje to zavračajo, ker jim je bolj všeč preprosta filozofija, da je »pekel tu na zemlji«. Kaj je resnica? Ali hudobneži res gredo v pekel? Je to mesto mučenja?

O peklu obstoja mnogo teorij. Po srednjeveški zamisli je to bil kraj na drugem svetu, kjer so se neskesani grešniki večno mučili. Slavni pesnik Dante, ki se je rodil v 13. stoletju, je zapisal v svojem delu Enajst bolečin pekla:

»Tam so goreča drevesa, na katerih so obešene duše tistih, ki niso nikoli hodili v cerkev, ...

Tam je razgreta peč, na kateri stoji sedem hudičev, ki mečejo krive duše v ognjišče ...

Krive duše nimajo nobenega miru.«

Michelangelo je takšen strašen pekel narisal na svoji sliki v vatikanski Sikstinski kapeli. Govori se, da je z njo prestrašil celo papeža Pavla III., ki je to sliko naročil.

Tako Kalvin kot Luther sta sprejela katoliško predstavo o peklu. Še danes se podpira teorija o peklenskem ognju. »Glavna značilnost pekla je«, kot piše v Novi katoliški enciklopediji, »njegov ogenj, ki je neugasljiv ... in večen ... Vseeno kaj vključujeta izraza ‚neugasljiv ogenj‘ in ‚večni ogenj‘, ne bi ju smeli imeti za nepomembna.« Billy Graham, slavni ameriški evangelist, dodaja: »Nauk o dobesednem peklu je moč najti v verovanjih vseh vodilnih cerkva ... Za Boga je pekel bil dovolj stvaren, saj je svojega edinega Sina poslal na svet, da bi rešil ljudi iz pekla.«

Nedavno se je pojavila težnja omalovaževanja nauka o pravem peklu in dobesednih mukah in pojasnili so, da gre za možnost, da je nekdo zašel in se za vedno ločil od Boga, torej so to duševne muke. Vendar pa je vatikansko pismo, objavljeno leta 1979 z odobrenjem papeža Janeza Pavla II., ponovilo verovanje, da bodo neskesani grešniki prišli v pekel in opozorilo pred širjenjem dvoma v to.

Vpliv na žive

Že sama misel na ognjeni pekel je povzročila neizmerne duševne muke. John Bunyan, avtor knjige Pilgrim’s Progress, piše, da je kot otrok v starosti devetih ali desetih let bil prestrašen zaradi »strašnih sanj in ... se ves stresel ob misli na strašno mučenje v peklenskem ognju«. Mnogi drugi so podobno trpeli. Neki moški iz Durbana v Južni Afriki se spominja: »Ko sem bil še deček, sem doživljal strašne nočne more povezane s peklom in sem ponoči jokal. Ljubeča starša sta me poskušala potolažiti, pa jima ni uspelo.«

Stoletja se je dogma o ognjenem peklu vcepljala v dovzetne misli mladih in grmela s prižnic. Kako pa je ta zamisel vplivala na srca ljudi? Je povzročila, da so postali prijaznejši, bolj ljubeznivi in sočutni do drugih?

Potem, ko omenja, da so tisti, ki so vodili neslavno inkvizicijo, menili, da se njihove krivoverske žrtve »lahko rešijo večnega plamena«, zgodovinar Henry C. Lea piše v delu Zgodovina inkvizicije v srednjem veku: »Če bi pravičen in vsemogočen Bog stresel božansko maščevanje nad tista svoja stvarjenja, ki ga žalijo, se človek ne bi smel spraševati glede pravičnosti njegovih poti, ampak bi moral ponižno posnemati njegov zgled in se veseliti priložnosti, da lahko dela stvari, ki so mu všeč.«

Tudi španski zgodovinar Felipe Fernández-Armesto pravi: »Seveda je res, da so inkvizicijski poslanci brezobzirno uporabljali mučenje, da bi priskrbeli dokaz; toda še enkrat, barbarsko so morali mučiti zaradi muk, ki v peklu čakajo krivoverca, ki se ni pokesal.« (Podčrtano od nas.)

Nauk o večnih mukah je mnoge obiskovalce cerkva spremenil v ateiste. Celo Billy Graham je priznal, »da je ta nauk krščanstva bilo najteže sprejeti.« Ali pa Biblija dejansko podpira ta nauk?

Krščanski nauk?

‚Seveda, o tem piše Biblija‘, pravijo mnogi. Biblija ne govori o ljudeh, ki bi bili vrženi v ogenj. Toda simbolični jezik je v Bibliji pogost. Ali je torej ogenj pravi ali simboličen? In če je simboličen, kaj predstavlja?

Na primer, v Razodetju 20. poglavje, 15. vrsta (King James Version) piše: »In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v jezero ognjeno.« Toda v 14. vrsti piše: »In smrt in pekel sta bila vržena v jezero ognjeno.« Čudno! Ali se bo sam pekel mučil? Kako se lahko smrt kot stanje, vrže v dobesedni ogenj? Preostali del 14. vrste pravi: »To (jezero ognjeno) je druga smrt.« V Razodetju 21. poglavje, 8. vrsta, je to dejstvo ponovljeno. Kaj je ta »druga smrt«? Katoliška Jeruzalemska Biblija v obrobni opombi dodaja glede »druge smrti«: »Večna smrt. Ogenj ... je simboličen.« Povsem resnično, saj označuje popolno uničenje, iztrebitev.

Zelo zanimivo! »Pekel« bo uničen! Upoštevaj pa, da se tu uporablja grška beseda Hades, ki v skladu s Strongovo Izčrpno biblijsko konkordanco pomeni »grob«. Se mrtvi zavedajo trpljenja v peklu ali hadesu? Biblija odgovarja: »Mrtvi pa ničesar več ne vedo ... zakaj ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih.« (Propovednik 9:5, 10, Ekumenski prevod)

Ali mrtvi ostanejo v hadesu? Ne. Sam Jezus je bil v hadesu ali peklu, vendar je »bil obujen tretji dan«, kar uči tako cerkveno verovanje kakor tudi Biblija. (1. Korinčanom 15:4; Apostolska dela 2:29, 32; Psalm 16:10) Po njem bo tudi »vstajenje mrtvim, pravičnim in nepravičnim«. (Apostolska dela 24:15) Tako bo hades končno izpraznjen in bo prenehal obstojati, »vržen bo v jezero ognjeno«.

Toda nekdo bi lahko vprašal: ‚Zakaj pa v Razodetju 20. poglavje, 10. vrsta, piše, da bo satan mučen v ognjenem jezeru?‘ Če je, kot smo videli, to ognjeno jezero dejansko simbolično, potem je logično, da gre tudi za simbolično mučenje.

V biblijskih časih so ječarji pogosto kruto mučili svoje jetnike, saj so bili imenovani »mučitelji«. V eni svojih prispodob je Jezus rekel, da so zlobnega služabnika ‚izročili mučiteljem‘ (grška beseda ba.sa.ni.stes’ dejansko pomeni »mučitelji«). (Matej 18:34, EI) Ko torej v Razodetju piše, da bodo satan in drugi »večno mučeni« v ognjenem jezeru, to pomeni, da bodo »vrženi v ječo« za vso večnost v drugi smrti popolnega uničenja. Satan in smrt, ki smo jo nasledili od Adama, in neskesani grešniki bodo, kot je rečeno, za večno uničeni — »vrženi v ječo« ali »zaprti« v ognjenem jezeru. (Primerjaj Hebrejcem 2:14; 1. Korinčanom 15:26; Psalm 37:38.)

Priznavanje biblijske simbolike nam pomaga razumeti, kaj je mislil Jezus, ko je govoril, da bodo grešniki »vrženi v pekel, kjer njih črv ne umrje in ogenj ne ugasne«. (Marko 9:47, 49, EI) Tukaj uporabljena grška beseda, ki se prevaja kot »peklenski ogenj«, je ge’en.na ali gehena. Dolina s tem imenom je bila zunaj Jeruzalema in je bila namenjena za odlagališče smeti. Tam je dan in noč gorel ogenj, ki je goltal odpadke tega mesta. K temu so včasih spadala tudi trupla zločincev, ki po njihovem niso zaslužili dostojnega pogreba ali vstajenja. Kot uničevalni zastopniki so v dolini bili prisotni tudi črvi, ki pa gotovo niso bili nesmrtni! Jezus je hotel le nazorno pojasniti, in sicer tako, da bi ga Judje dobro razumeli, da bodo neskesani grešniki za večno uničeni. Zato ima gehena enak pomen kot »ognjeno jezero« — predstavlja drugo smrt, večno uničenje.

Dogma o večnih mukah je zasnovana na teoriji o nesmrtnosti duše. Vendar Biblija jasno pravi: »Duša, ki greši, umrje.« (Ezekijel 18:4, 20; glej tudi Apostolska dela 3:23.) Zagovorniki peklenskega ognja so pravega Boga Jehovo prikazali kot okrutneža — neusmiljeno pošast — namesto takšnega kot v resnici je: Bog ljubezni, »usmiljen in milostljiv ... prizanesljiv in velik v milosti.« (2. Mojzesova 34:6, EI)

Jehova je ljubeče poskrbel za rešitev ljudi, ne pred mučenjem, temveč pred uničenjem. Jezus je dejal: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se ne pogubi kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« (Janez 3:16)

[Poudarjeno besedilo na strani 20]

Inkvizitorji so bili prepričani, da so s strašnim mučenjem obvarovali grešnike še hujše usode

[Slika na strani 19]

Vse do nedavnega je večina kristjanov verovala, da obstoja kraj, ki je podoben temu na sliki.