Ustvarjalno življenje kljub invalidnosti

MOJ mož Gary in jaz sva odraščala v Iowi, ZDA. Bila sva zelo mlada, ko sva se poročila, saj sva bila še v najstniških letih. Kot večina mladih ljudi sva seveda tudi midva mislila, da imava pred seboj dobro življenje, zato si glede tega nisva delala skrbi. En dokaz za to je bil, da sva se oba zelo rada vozila z motorji.

Nekega dne, ko sva se z Garyjem vozila na motorju, sva se zaletela v drugo vozilo. Nesreča je bila zelo resna. Gary je bil ranjen, toda popolnoma je ozdravel. Moja poškodba pa je bila daleč resnejša. Zlomila sem si hrbtenico.

Nesreča me je pustila paralizirano vse od rok navzdol. Od tedaj naprej se lahko premikam samo s pomočjo vozička. Da, moje celotno življenje, kakor tudi življenje mojega moža in sina se je v trenutku spremenilo.

Neodgovorjena vprašanja

Celo pred svojo nesrečo sem z veliko težavo mislila o vprašanjih, kot so: Zakaj je toliko trpljenja? Zakaj je na svetu toliko krivice? Vedela sem, da so verski voditelji na splošno učili, da je za stanje v svetu odgovoren Bog in da se vse stvari odvijajo po njegovi volji. Tako je izgledalo, da je v resnici Bog odgovoren za vso krivičnost in trpljenje. Mislila sem si, če je Bog in je vse to res, potem ga jaz že ne bom oboževala. Moja invalidnost je to gledišče še podkrepila.

Ko sem pozneje najinega sina poslala na neko religiozno taborjenje, sem še več razmišljala o verskih vprašanjih. Bolj ko sem razmišljala o smislu življenja, krivičnosti in trpljenju, bolj se mi je zdelo, da Boga res ni. Tako je izgledalo, da bi bilo za nas še najboljše, če ne bi v nič verovali. Z Garyjem sva pravzaprav bila res ateista.

Sprememba v mišljenju

Po nekaj letih smo se preselili v planine v Colorado. Ko smo se tam ustalili, smo spoznali, da se je skoraj istočasno vselila tudi naša soseda. Nato sem slišala, da je Jehovina priča. Mislila sem si, da bi ji lahko rekla besedo ali dve glede religije, saj sem o tem veliko razmišljala, pa brala in se pogovarjala.

Nekega dne me je prišla ta soseda obiskat. Mislila sem si: ‚Sedaj je čas! Samo nekaj stvari ji bom navedla v zvezi z njenim verovanjem, da ji pokažem, v kakšni zmoti je.‘ Toda, ko je prišla, sem spoznala, da še ni Jehovina priča. Z njimi je šele preučevala Biblijo. Ko sem ji tako postavila neko težko vprašanje, je odgovorila: ‚Oh, sem šele na začetku s študijem Biblije in vam sama ne morem odgovoriti. Toda zakaj ne bi prišli k meni, ko imamo študij, in boste lahko sami vprašali Priče?‘

To sem tudi storila. Kmalu sem govorila Garyju o mnogih stvareh, ki sem jih zvedela in kako so mi odgovorili na mnoga težka vprašanja. Čez nekaj mesecev je tudi Gary pričel preučevati.

Navdušil me je Božji namen, po katerem bo končan ta sistem stvari, poln hudobije in trpljenja, ki ga bo Bog nadomestil z novim, ki vključuje »Novo zemljo«, kot to imenuje Biblija. (2. Petrovo 3:13) Spoznala sem biblijsko osrečujočo obljubo: »Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej.« (Psalm 37:29)

Čudovita se mi je zdela obljuba o bližnji prihodnosti: »(Bog) obriše vse solze z njih oči in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več, kajti prvo je prešlo!« (Razodetje 21:4)

Kmalu sem lahko brez težav razumela, kaj je mislil Jezus, ko je rekel: »In spoznate resnico in resnica vas osvobodi.« (Janez 8:32) Prvič v življenju sem dobila odgovore na prej neodgovorjena vprašanja, rešila sem se dvomov, napačnih idej in nisem več krivila Boga za vso hudobijo in trpljenje. Bila sem osvobojena, imela sem pravo upanje na prihodnost.

Obljuba glede pravične nove ureditve je po besedah preroka Izaije vključevala tudi hrome: »Tedaj spregledajo slepim oči in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in jezik nemega bo vriskal.« (Izaija 35:5, 6, EI)

Kako mi je to ugajalo! Kako zelo si želim dneva, ko bom lahko ‚skakala kakor jelen‘!

Kaj bi jaz lahko naredila?

Ko sem hodila k sosedi na biblijski študij, je bil zame pravi izziv, kako priti tja sama s svojim vozičkom. Toda moja soseda mi je prišla pomagat. Prav tako sem si želela obiskovati sestanke Jehovinih prič, da bi dobila še več spoznanja. Pri tem so mi veliko pomagali tudi drugi v skupščini.

Na začetku, še prej, preden je Gary začel preučevati, je prišel kdo pome in me odpeljal s svojim avtomobilom. Z rokami sem si pomagala do sedeža v avtomobilu in nato je voznik ali pa kdo drug dal moj voziček v prtljažnik avtomobila. Ko smo prišli do Kraljevske dvorane, so mi pomagali nazaj na moj voziček.

Nato smo imeli avto, ki je imel posebna ročna vodila za vožnjo. Ko je Gary imel nočno službo in ni mogel z mano na sestanek, sem se odpeljala z avtom, voziček je stal zadaj mene v avtu, ali pa mi je pri tem pomagal sin. V bistvu sta mi z Garyjem vedno veliko pomagala v zvezi s sedežem. Tako sem se lahko odpeljala, kamorkoli sem hotela iti.

Ko sem obiskovala sestanke in še bolj spoznala našega Stvarnika in njegove namene, sem želela te dobre stvari deliti z drugimi. Priče so redno obiskovale svoje sosede, da bi jim pomagale spoznati Biblijo, in želela sem se jim pridružiti. Toda kako, saj sem bila odvisna od svojega vozička? No, bila sem odločna, da me to ne sme ustaviti. Gary je mislil enako, tako sva pričela oba sodelovati v tej službi. Spremljal me je do domov drugih tako, da je potiskal moj voziček.

Želela sem narediti še več

Leta 1967 sva se z Garyjem krstila in v nama je rasla želja, da bi še bolj učinkovito pomagala drugim, da bi spoznali to, kar sva se naučila. Na stotine tisočev Jehovinih prič po vsej zemlji sodeluje v polnočasni službi. To je njihovo glavno delo. Toda mislila sem, da jaz tega zaradi moje invalidnosti ne bi zmogla.

Nekega dne me je spremljala neka Priča, ki je bil v tej polnočasni službi. Rekla sem mu: »Oh, kako si želim, da bi lahko tudi jaz tako kot ti opravljala to delo polnočasno!« Odgovoril mi je: »Zakaj ga pa potem ne?« Mislila sem si: ‚Iz očitnega razloga.‘ Toda glede tega je bil takoj pozitiven!

Nato je na velikem kongresu Jehovinih prič v Denverju neka žena v vozičku povedala na odru svoj doživljaj. Kljub hromosti je sodelovala v polnočasnem oznanjevalskem delu. Mislila sem si: ‚Z Božjo pomočjo lahko to storim tudi jaz.‘ In tudi sem — 14 let sem polnočasni oznanjevalec! Zadnjih deset let je tudi Gary z menoj v polnočasni službi.

Pri tem mi je ogromno pomagal poseben kombi, ki ga imamo. Je kombi normalne velikosti, toda ima posebna vodila, ki jih je skonstruirala prav tako hroma Jehovina priča. Ima posebno dvigalo, ki mi omogoča, da se sama povzpnem v kombi. Nato se sama presedem s svojega vozička na voznikov sedež. Kadar sem z drugimi in oni vozijo, potem je vse, kar moram storiti, to, da ostanem v svojem vozičku, sama pa se lahko dvignem v vozilo in spustim iz njega. Ta dvig je nekaj takega kakor trapezna palica, ki se potegne iz kombija. Svoj stol pritrdim z zankami in nato pritisnem na gumb z oznako »gor« ali »dol«. Na ta način lahko redno obiskujem ljudi na njihovih domovih in redno vodim številne biblijske študije.

Srečanje z izzivi

V Coloradu in pozneje v Idahu, kamor smo se preselili, so zime s svojimi mrzlimi dnevi in tedni pravi izziv. Končno pa so nas povabili, da se preselimo na Aljasko, kjer smo še sedaj. Govorim o mrazu, ledu in snegu — in tako je skoraj skozi vse leto! Vendar se vse to lahko premaga.

Najvažnejše se je toplo obleči. Gary mi je kupil celo posebne tople škornje, ki se tam nosijo povrh volnenih nogavic. S toplimi oblačili sem lahko zdržala pri nizkih temperaturah. Prvi mesec, ko smo prišli na Aljasko — to je bil december — je bila tam povprečna temperatura —34 °C. Kljub temu je bila naša služba zelo plodna.

Ne pravim, da je vse to lahko. Vožnja z mojim vozičkom po ledu ni preveč prijetna. Spominjam se, da sem nekoč na nekem nasipu govorila neki osebi, ko je moj voziček začel drseti navzdol. Spuščala sem se po nasipu! Na dnu nasipa sem se nenadoma zaustavila in padla na roke in kolena, voziček pa je padel name. Toda pomagali so mi nazaj v voziček, nisem se poškodovala. Vseeno pa je na mestnih pločnikih Anchoraga vse veliko lažje, kot je bilo to na planinah Colorada in Idaha.

Nagrajena leta

Čestokrat me sprašujejo, kaj me žene, da vedno znova obiskujem druge, kljub svoji invalidnosti. Eno je, vsa ta leta mojega truda so bila zelo nagrajena. Z mojim možem sva našla mnogo ljudi, ki sva jim pomagala spoznati Stvarnika in njegovo voljo.

Prav tako sem zelo zadovoljna, ko sem videla številne ljudi, kako so bili spodbujeni, da v svojem življenju storijo še več, ko so videli, kaj sem zmožna storiti kljub moji hromosti. To me še bolj ohrabri.

Vendar moram reči, da je glavna stvar, ki mi omogoča, da nadaljujem to delo — ljubezen do Boga. Vsaka druga stvar bi bila napačen razlog. Pred tem nisem imela nobenega pravilnega spoznanja o Bogu in sem ga krivila za vse trpljenje na Zemlji. Toda zatem, ko sem spoznala resnico o Stvarniku, sem ga želela res slaviti. In bolj ko sem to delala in pomagala drugim, da storijo enako, bolj me je to približalo k Bogu. Zato nikoli ne želim opustiti svojega glavnega namena v življenju. To je resnična predanost. S tem, ko sem zaposlena, da pomagam drugim, tudi nimam veliko časa, da bi se smilila sama sebi.

Ohraniti pravi odnos

Vem, da je zame zelo pomembno, da ohranim pravilni odnos do tega, kar delam, in do upanja za prihodnost. Za sedaj lahko nadaljujem s svojim delom pomaganja drugim s pomočjo vozička, toda morala bom priznati, da se je moje stanje poslabšalo. To se velikokrat zgodi žrtvam invalidskega vozička.

Toda čeprav bo moje stanje še slabše, bom še delala, kar bom pač lahko. Druge Priče, ki ne morejo hoditi ven, pomagajo ljudem tako, da jim telefonirajo ali pa jim pišejo pisma. Včasih pridejo ljudje k njim na dom na biblijski študij. Morda bom nekega dne morala tudi sama tako delati. Toda tako dolgo kot bom le lahko, bom govorila ljudem iz oči v oči na njihovih domovih. To je tisto, kar resnično rada delam!

Ne glede na to, kaj bo prinesla bližnja prihodnost, vem, da bom v Božji novi ureditvi telesno zdrava. Takrat bom zmožna narediti veliko več. Pravzaprav se zelo veselim tega čudovitega časa, v katerem bo, kot govori Biblija, »vstajenje mrtvim, pravičnim in nepravičnim.« (Apostolska dela 24:15) Pomisli na vse ljudi, ki se bodo vrnili iz mrtvih in se jih bo moralo učiti o Bogu in njegovih namenih! Zagotovo želim sodelovati v tem in to z zdravim telesom.

Ne, nikar vam naj ne bo težko zaradi mene! Moje življenje je zelo ustvarjalno in radostno. Pričakujem pa še veliko bolj bogato in radostno življenje, ko bo Bog, kar bo kmalu, začel z obnovo raja tukaj na zemlji. (Luka 23:43) (Po pripovedi Harriet Beckwith.)

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

»Mislila sem si: ‚Z Božjo pomočjo lahko to delam tudi jaz!‘«

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

»Ko sem zaposlena, da pomagam drugim, tudi nimam veliko časa, da bi se smilila sama sebi.«

[Slika na strani 22]

Harriet in njen posebej prirejen kombi