Se to lahko ponovi?

DO točnih podatkov o skupnem številu neonacistov v Nemčiji je danes težko priti. Vseeno agencija, ki nadzoruje politične skrajneže v Zvezni republiki Nemčiji, ugotavlja, da je preko 20 000 članov takoimenovanih skrajno desnih organizacij. Te so razdeljene na mnoge skupine, nekatere med njimi štejejo po nekaj sto pripadnikov.

To navidezno govori proti možnemu ponovnemu oživljavanju nacizma, kajti, kaj bi nacizem bil brez Hitlerju sličnega voditelja, sposobnega zediniti vse te različne struje pod svoje vodstvo? Vse do sedaj se ni pojavil takšen politični mesija, celo Michael Kühnen, eden najbolj znanih nemških neonacistov, ni bil to. Kühnerja je neki drugi nacist opisal kot »Hitlerjevo desno roko na zemlji«. O Hitlerju pa je rekel: »Führer je za nas tako svet, kot je Jezus za kristjane.«

Tudi razmere v Nemčiji danes niso nič kaj podobne tistim v času pred Hitlerjem. Stopnja nezaposlenosti je velika, vendar niti blizu 30 odstotkov, kot je bila v začetku 1930-tih let. Sedanja inflacija je zmerna v primerjavi s 1920-timi leti, ko je v dveh letih cena nekega proizvoda poskočila s 35 na 1 200 400 000 000 mark! Patriotizem in militarizem danes skorajda ne obstojata. Sedanja nemška družbena ureditev se je zavarovala proti ponovni vzpostavitvi diktature.

Vseeno mnogi še vedno mislijo, da nacizma ne gre podcenjevati. Zgodovinar na bonski univerzi Karl-Dietrich Bracher opozarja: »Tudi v 1920-tih letih je bila takšna situacija, v kateri so obstajale samo majhne skupine in ne velika organizacija.« In kot pokažejo teroristični napadi v raznih deželah, je potrebnih samo nekaj globoko predanih posameznikov, ki pa predstavljajo mnogo večjo nevarnost v primerjavi z njihovim številom.

Nevarnost vsepovsod

V začetku leta 1985 je Kühnen bil obsojen na več kot tri leta zapora zaradi svoje neonacistične dejavnosti. Preden je odšel v zapor, je, kot se poroča, uporabil svoj čas, potem ko je zapustil Nemčijo, da »spolira radikalno desnico« v Švici. Švicarski časopis poroča: »Z zadovoljstvom je ugotovil, da so tukaj, v tej deželi, njegovo ideologijo ‚dostojno predstavile številne skupine‘«.

Pravtako v Hitlerjevi domovini, Avstriji, katero je svojemu tretjemu rajhu priključil marca 1938, ne manjka takšnih skupin. Nekateri starejši Avstrijci se z nekakšno otožnostjo spominjajo tega razdobja zgodovine, ko so vladali njihovi deželi nacisti. Takšne starejše ljudi vznemirja današnja spolno svobodomiselna mladež s svojim priskutnim oblačenjem in mamilsko kulturo in ti starejši so nagnjeni k pritoževanju, da »se kaj takega pod Hitlerjem ne bi nikoli zgodilo«. Spominjajo se Hitlerjevega časa, »ko si lahko zvečer brez strahu hodil po ulicah«. Nekateri so se odločili spregledati skrajnosti režima in pravijo: »Danes bi potrebovali malega Hitlerja.«

Toda neonacizem je moč najti tudi drugje razen v Evropi. Po poročilu časopisa Frankfurter Rundschau je preko 10 000 nacistov po Drugi svetovni vojni pobegnilo v razne južno ameriške države. O nevarnosti ponovnega oživljanja nacizma v Paragvaju je revija ABC revista objavila serijo intervjujev z uglednimi predstavniki oblasti. Doktor prava Jaime S. Edan je rekel, da je »nacizem živ, vendar miruje«. Pomembni politik se je strinjal, ko je dejal: »Nacionalsocializem ni mrtev.«

In kako je z nacizmom v Združenih državah Amerike? Ustanovitelj nacistične stranke v Ameriki, George Lincoln Rockwell, je bil umorjen leta 1967. Vendar njegova ideologija še obstaja v številnih neonacističnih skupinah. Deset let po Rockwellovi smrti je revija Time pisala, da čeprav je »celotni nacistični kult politično nemočen in številčno upada, ostaja visoka njegova zmožnost zbujanja mržnje in ustvarjanja nasilja.«

Se torej lahko ponovi?

Nemški časopis Süddeutsche Zeitung je glede neonacizma v Nemčiji zaključil: »Glede na nemško zgodovinsko preteklost in kriminal nacističnega režima, desničarske aktivnosti morda ne predstavljajo akutno nevarnost, v vsakem primeru pa so sramota.« Časopis Die Zeit je še določnejši v svoji izjavi: »Oživljanje nacističnega gibanja v Zahodni Nemčiji je nesmiselna predstava, predvsem zato, ker ne obstajajo več okoliščine, ki so pripravile pot vzponu nacizma.«

Tako lahko izgleda, da je nevarnost pred »malim« ali »velikim« Hitlerjem v tem pogledu — težnji proti obnovitvi nacizma na položaj, kakršnega so imeli pod Hitlerjem — v sedanjem trenutku povsem odstranjena. 17-letni nemški študent je pripomnil: »V zadostni meri smo bili opozorjeni. Poskrbeli bomo, da se te stvari nikoli več ne ponovijo.«

Morda se nikoli ne bodo. Toda nacizem nima monopola nad zatiranjem ali nad brezobzirnostjo. In čas je pokazal, da Hitler ni bil zadnji svetovni diktator. Ko ljudje še naprej delajo poskuse z različnimi vrstami vladavin, se pojavljajo zatiralski režimi. Kako se lahko obvarujemo, da ne bi postali njihova žrtev? Odgovor lahko dobimo, če ponovno bežno pogledamo v Hitlerjev tretji rajh.

[Poudarjeno besedilo na strani 12]

Neki neonacist pravi, da je ‚Hitler za njih tako svet, kakor je Jezus za kristjane‘

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Nacizem nima monopola nad zatiranjem