Bo res kdaj ta svet nenasilen?

ŽIVLJENJE je samo stvar preživetja«, je dejala ženska, ko se je v prenapolnjenem vlaku vozila proti Bombayu. Opazovala je pokrajino, ki so jo neprestano kazila zanemarjena barakarska naselja, preplavljena zaradi neizprosnega monsumskega deževja. »Dandanes ljudje ne poznajo nobenih vrednot«, je nadaljevala. »Nihče se ne briga za nič drugega kot za sebe. Celo tradicionalne vrednote ne zaležejo več!«

Njeno opažanje izraža mnenje milijonov, ki živijo brez nekega trdnega sistema nravnih (moralnih) vrednot. Bogati in revni, vsi so se odrekli ali zavrgli celo podedovana moralna merila, ker menijo, da so neučinkovita ali pretoga za današnji čas. Nadomestili so jih z zakonom lastnega jaza — samopreživetje in samozadovoljstvo.

Brez vsakršnih trdnih vrednot mnogi ljudje postajajo napeti ali razdraženi. V svetu polnem nasilja je samoobramba postala običajna strategija. Odkar mnogi mislijo, da je ‚napad najboljša obramba‘, nasilje rojeva nasilje, tako v besedah kot delih.

»Nevarni časi«

Stvarnik vsega človeštva je predvidel takšen čas — čas v katerem bodo ljudje odvrgli vrednote, ki jih je postavil Bog in zato zabredli. Izid vsega tega pa je bil zapisan že pred skoraj 2000 leti: »To pa morate vedeti, da bodo v zadnjih dneh časi polni nevarnosti. Ljudje bodo postali skrajno samoljubni, pohlepni na denar, polni velikih besed. Ponosni bodo in obrekovalci, prav nič ne bodo cenili tistega, kar so jih učili starši. Bodo skrajno nehvaležni, nespoštljivi in brez običajne človeške naklonjenosti ... Obdržali bodo obličje ‚vernosti‘, toda s svojim življenjem jo bodo zanikali.« (2. Timoteju 3:1—5; The New Testament in Modern English, J. B. Philips.)

Ali ne vidimo točnosti te izjave v našem vsakdanjem življenju? Ali ni svet za mnoge zelo neprijazen kraj, kjer si ljudje niso po »človeško naklonjeni«? Ljudje so zlorabljeni fizično in duševno. Človeško dostojanstvo se zlorablja v ogromnem obsegu. Celo običajna človeška prijaznost je pogosto tako redka v teh dneh filozofije samoljubnosti, da se na nekoga, ki je prijazen in človeški, gleda kot na edinstven primerek!

Se lahko to na kakšen način spremeni? Je kje kakšna sila ali moč, ki bi lahko izkoreninila nasilje iz človeškega srca? Ali obstoja kakšen dovolj močan nagib za spremembo?

Prevzgojitev srca

Bilo je rečeno, da je cilj izobraževanja oblikovanje značaja — in mi lahko dodamo tudi oblikovanje vrednot. Da bi zamisel o nenasilju postala več od oguljene fraze ali suhoparnih besed, bi se morali ljudje vsega sveta prevzgojiti, da bi resnično ljubili Boga in svoje bližnje. To izobraževanje pa mora doseči razen razuma tudi srce, v katerem so nagibi človeka.

Toda, ali bi ti sprejel merilo vrednot od kogarkoli? Verjetno ne. Vztrajal bi na tem, da mora oseba zdravo razsojati in biti neoporečna. Njene trdnosti morajo preživeti preizkušnjo časa in biti uporabne za širok krog človeštva. Vključeni bi morali biti ljudje vseh narodnosti in porekla. Predvsem pa bi se moralo doseči njihova srca.

Kdo nam lahko da takšne smernice v teh nevarnih in težavnih časih? Kdo nam lahko da vrednote, ki nam bodo pomagale vztrajati, da bomo živeli z upanjem namesto v obupu? Kdo lahko doseže naša srca in v njih vsadi miroljubnost in dobroto namesto nasilja in sovraštva?

Zgodovina je pokazala, da človek ni zmožen tega. Zato na kratko preglejmo, kaj je o našem Stvarniku, Jehovi Bogu napisal ostarel in spoštovan človek z imenom Mojzes: »Kajti oznanjati hočem ime Jehovino. Priznajte velikost našemu Bogu. On je skala, delo njegovo je popolno, ker vse poti njegove so pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je.« (5. Mojzesova 32:3, 4)

Že davno je tudi kralj David napisal: »Postava Jehovina je popolna, oživlja dušo; pričevanje (opominjanje, NS) Jehovino zanesljivo, modrost daje nevednemu; zapovedi Jehovine so prave, razveseljujejo srce, povelje Jehovino čisto, razveseljuje oči.« (Psalm 19:7, 8) Da, Jehovini zakoni in opomini lahko prodrejo v srce in spremenijo naše mišljenje ter s tem naše ravnanje. Nasilni ljudje lahko postanejo miroljubni in prijazni.

Kdo je miroljuben?

Pred domala dvatisoč leti je Jezus Kristus, najbolj ljubeč človeški učitelj, rekel množici na pobočju gore: »Srečni so krotki, ker oni bodo podedovali zemljo ... Srečni so miroljubni, ker se bodo imenovali ‚sinovi Božji‘.« (Matevž 5:5—9, NS) Ali so danes na zemlji takšni krotki in miroljubni ljudje? Med mlačnim krščanstvom jih zagotovo ni.

Vendar že v vseh delih sveta danes najdemo ljudi vseh narodnosti, ki so spremenili svoj nekdanji nasilni ‚izgled‘ in sprejeli nove, Božje vrednote. Prevzgojili so se. Dosežena so bila njihova srca in voljno so se odzvali povabilu: »‚Pridite ljudje, pojdimo na Jehovino goro, ... da bi nas poučil o svojih poteh in hodili. bomo po stezah njegovih.‘ ... Sodil bo med narodi in pravico delil mnogim ljudstvom. In prekovali bodo meče svoje v pluge in svoje sulice v vrtnarske škarje. Ne vzdigne več narod nad narod meča, niti se ne bodo učili vojskovanja.« V skladu s to prerokbo se bodo v »zaključnem delu zadnjih dni« ‚oblikovali‘ nenasilni ljudje. Kdo so ti ljudje? (Izaija 2:2—4, NS)

Znani so kot Jehovine priče in več milijonov jih je po vsem svetu. Verjetno so tudi v tvoji sredini. To so miroljubni ljudje, ki gredo od hiše do hiše in govorijo drugim o Jehovinih pravičnih poteh. Ne dvigajo orožja za noben narod. Niso vmešani v politiko in njeno nasilje. Resnično so miroljubno, bogaboječe in nenasilno ljudstvo. Govore, da je Božja kraljevska vladavina po Kristusu rešitev za človekove tegobe. Vedo, da bo Božje Kraljestvo kmalu odstranilo s površja zemlje vse nasilje in tiste, ki ga izvajajo. S svojim življenjem dokazujejo, da nenasilje ni samo zamisel temveč stvarnost. (Danijel 2:44; Razodetje 21:3, 4)

Jehovine priče vedo, da Biblija izjavlja, da »Bog ni pristranski temveč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in postopa pravično.« (Dejanja apostolov 10:34, 35, NS) Zato spoštujejo dostojanstvo vsakega človeka, ženske in otroka, neglede na družbeno poreklo ali barvo kože. Njihovo bratovščino ne razdvajajo nobeni razredi in kaste.

Ali si želiš pravičnosti?

Kako pa je s tabo? Si tiha žrtev diskriminacije? Ali tvoje srce ječi zaradi nepravičnosti, ki jo vidiš in občutiš? Hrepeniš za pravičnostjo in nepristranostjo? Ali ‚vzdihuješ in žaluješ nad vsemi gnusobami‘, ki so bile storjene v imenu religije? Če da, tedaj bo tudi Bog ‚videl‘ tvoje potrebe. (Ezekijel 9:4)

Pod Božjim navdihnjenjem je pesnik napisal v Bibliji: »Hrepenenje krotkih si uslišal Jehova: potolažiš jim srce, nagneš k njim svoje uho.« Si voljan, da Jehova sedaj »potolaži« ali »pripravi« tvoje srce za nenasilni novi sistem stvari, ki bo kmalu prišel? Če da, tedaj te spodbujamo, da stopiš v stik z izdajateljem tega časopisa ali katerokoli Jehovino pričo. Z veseljem ti bodo pomagali spoznati, kako bo Božje Kraljestvo kmalu po vsej zemlji ‚naselilo‘ nenasilje. (Psalm 10:17)

[Okvir na strani 17]

Življenje skozi oči Nedotakljivih

Rukhmani je stara 40 let. Govori marathi jezik. Našel jo boš, kako sedi ob robu prenapolnjene ceste na vogalu bombayskega bazarja in prodaja zelenjavo.

»Rojena sem kot Hindujka«, pojasni. »Bili smo Harijanci (ljudje boga Višne), ki se jih ima za nižji razred ljudi med hindusi. Ko sem bila še majhna deklica sem se pogosto spraševala, zakaj mi ne dovolijo, da bi se igrala z ostalimi deklicami mojih let. Moj oče mi je pojasnil, da zato, ker je naša kasta nižja od njihove. Počutila sem se zelo prizadeto, kajti celo v šoli smo morali otroci Harijancev sedeti posebej. Drugi učenci nas niso niti pogledali, kaj šele ogovorili. Bilo nam je celo prepovedano vstopiti v hindujski tempelj ali zajeti vodo iz studenca, ki je pripadal višji kasti hindujcev. Pripadali smo Nedotakljivima in to je prineslo meni in naši družini bedo.«

Da bi si izboljšali življenje je Rukhmani in njena družina pričela slediti hindujskemu reformistu dr. Ambedkarju. Leta 1956 je spodbudil vso Harijansko skupnost, da se spreobrne k budistom. Toda Rukhmani ni bila srečna niti po spreobrnjenju. Zakaj? Dejala je: »Čeprav se govori, da so hindujci in budisti enakovredni, v resnici ni bilo tako. Nismo se mogle poročiti s hindujcem in še vedno se je na nas gledalo zviška.«

Sčasoma je Rukhmani zapustila čaščenje Bude in pričela oboževati pokojnega dr. Ambedkarja. Bila je zmedena in žalostna. »Sedaj sem pričela častiti človeka. Vsak dan sem kupila girlando (okrasno kito iz cvetja) za njegovo sliko in molila sem pred njo.« Je to osrečilo Rukhmani? »Ne. V srcu nisem bila srečna. Zame ni bilo prihodnosti. Iskala sem smisel življenja, vendar si nikakor nisem mogla pomagati.«

»Potem je nekega dne prišla soseda in nam ponudila brošuro z naslovom Ali obstoja bog, ki skrbi za nas? Pojasnila je, da pripada čisti organizaciji ljudi, ki častijo pravega Boga Jehovo. Vest me je zanimala in pričela sem preučevati to brošuro s pomočjo Biblije. Povsem sem spremenila svoj pogled na stvari. Kmalu sem se znebila podob Bude in slike dr. Ambedkarja. Pričela sem obiskovati sestanke Jehovinih prič v krajevni Kraljevski dvorani. Zamislite si občutek, ki me je prežemal, ko sem prvič sodelovala v petminutnem prikazu pred občinstvom. Bila sem tam, jaz — Nedotakljiva, in imela prikaz v skupščini Jehovinih prič!«

Kaj je Rukhmani pritegnilo k Jehovinim pričam? »Ljubezen in enotnost, ki vlada med njimi!« je odgovorila. »V tej veri ni nobenega razlikovanja po kastah. To je bilo zelo pomembno, ker sem leta trpela zaradi tega razlikovanja. Pri Jehovinih pričah nisem več Nedotakljiva — temveč sem njihova sestra! Vsak dan znova se veselim, ker sem spoznala tega ljubečega Boga, Jehovo.«

[Slika na strani 16]

Blizu je čas, ko bodo nasilje, krivica in siromaštvo le še stvar preteklosti

Nedotakljivi, párija, pripadniki najnižje kaste ali človek zunaj kast, t. j. brez pravic.