Grožnja atomske bombe

»Nad razvalinami v dolini Urakami se je kopičil pošasten dimast steber, ki se je iz središča eksplozije dvignil z neverjetno hitrostjo. Kot zli duh, osvobojen po neštetih letih ujetništva, se je vrtinčil in zvijal vse do stratosfere... Smrtonosna prikazen je besnela vse do krožečih letal. Spreminjala je videz, spreminjala je barvo od vijoličaste, nato oranžno vijoličaste do zlatorumene in končno motno bele.« (William Craig, »The Fall of Japan«)

TA PRIZOR se je videl zjutraj, 9. avgusta 1945, le nekaj minut po tem, ko je bila odvržena atomska bomba na Nagasaki. Eksplozija je bila videti neznansko lepa. Nič lepega pa ni bilo videti pod ognjeno žogo. »Na cestah, poljih in pod ruševinami je ležalo na stotine ljudi in prosilo vode. Bitja, komaj slična človeku, so omotična tavala naokrog, koža je v cunjah visela z njih, trupi brez udov so počrneli.« Tistega jutra je umrlo štiridesettisoč ljudi na enak način, kot tri dni prej skoraj stotisoč v Hirošimi.

Bombi, odvrženi na Hirošimo in Nagasaki — čeprav primitivni v primerjavi z današnjim jedrskim orožjem — sta bili edini atomski bombi, ki so jih doslej vrgli na moške, ženske in otroke. Te ognjene, smrtonosne atomske gobe pa so postale trajna môra skupne zavesti človeške rase. S strahotno živopisnostjo sta pokazali, kaj čaka človeštvo, če bi prišlo do vsestranske atomske vojne.

Zato ne preseneča, da so mnogi odločno dvignili svoj glas v stalnih — vendar do sedaj neuspešnih — protestih proti brezobzirnemu kopičenju svetovnih jedrskih zalog. Zadnje čase pa imajo ti nasprotniki svetovnega oboroževanja nove in nepričakovane zaveznike — ugledne posameznike in organizacije krščanstva.

Za mnoge iz teh religioznih skupin je to pomenilo presenetljiv preobrat. Še leta 1950 je poročal New York Times: »Po svojem uradnem časopisu L’Osservatore Romano, je Vatikan danes zagotovil vladi in ljudstvu Združenih držav, da povsem razume razloge, zakaj se je predsednik Truman odločil, da odobri izdelavo vodikove superbombe.« Leta 1958 je, po poročilu časopisne vesti iz Danske, posebna komisija Protestantskega svetovnega koncila cerkva objavila stališče: »Kristjanu lahko vest dopusti uporabiti orožje v neki omejeni vojni.«

Določeni cerkveni voditelji so se še jasneje izjasnili za atomsko bombo. Leta 1958 je nadškof v Canterburiju šel tako daleč, da je rekel: »Kolikor vem, naj bi se po božanskem predvidevanju človeški rod na ta način (z atomsko bombo) sam uničil.« Leta 1961 pa je poročal angleški časopis Daily Express: »Anglija naj obdrži vodikovo bombo, je rekel nadškof iz Walesa... včeraj. Morda bo vodila ljudi do Kristusa.«

Zato je zares presenetljivo poslušati mnoge protestantske in katoliške organizacije, ki se sedaj izrekajo proti jedrskemu orožju! Zakaj so spremenili svoje poglede? Kaj pravijo, sedaj? Ali bo to konec koncev kaj spremenilo?