Zakaj ji škofje sedaj nasprotujejo?

»ČLOVEŠTVO še nikoli ni bilo tako blizu samouničenja kot sedaj.« S temi besedami je šesta skupščina Ekumenskega svèta cerkva, ki zasedal poleti 1983 v Vancouverju (Kanada), opozarjala pred grozečo nevarnostjo atomske bombe. K jedrski razorožitvi je pozvala s pojasnilom: »Atomsko zastraševanje je moralno nesprejemljivo, ker temelji na verjetnosti nameravane uporabe jedrskega orožja.«

Nekaj mesecev pred tem, maja 1983 so rimskokatoliški škofje v Združenih državah Amerike objavili končno besedilo dolgega pisma z naslovom »Izzivanje miru — Božja obljuba in naš odgovor.« V njem so priporočali zmanjšanje obstoječih jedrskih zalog, kot tudi ustavitev »poskusov, proizvodnje in postavljanje novih jedrskih oboroževalnih sistemov.« Vztrajali so: »Ne sme biti nobenega nesporazuma o našem globokem dvomu glede moralne sprejemljivosti vsakršne uporabe jedrskega orožja.«

Ta sta dve izmed mnogih izrazitih nedavnih izjav religioznih voditeljev proti jedrskemu orožju. Nekateri so navdušeno reagirali nad vključitvijo škofov v proti atomsko zadevo. Kot je pisal časopis New York Times, je rekel neki prezbiterijanski duhovnik o tem pismu ameriških škofov: »V njem slišiš glas moralne vesti, ki se ne obrača samo na katoličane, temveč nam govori kot Američanom in kot spodobnim ljudem..... Bog blagoslovi katoliške škofe.«

Drugi so bolj kritični. Ameriški filozof Sidney Hook je pisal: »Stališče škofov izdaja nevednost, je nestvarno in moralno neodgovorno. Aktivistka konservativnega gibanja Phyllis Schlafly je rekla, da je izjava škofov nevarna, ker vodi katoličane na pot »pacifizma... kakor tudi k razoroževanju ter k ljubezni do Rusov.«

Če pomislimo, da so duhovniki stoletja podpirali vojne in da se je v letih po Drugi svetovni vojni z njihove strani še slišalo besede v korist jedrskega orožja, predstavljajo sedanje izjave proti atomskemu oboževanju presenetljivo prekretnico. Čemu ta sprememba?

Štirideset let prepozno

Pismo ameriških škofov ponuja neke vrste pojasnilo: »Danes rušilni potencijal atomskih sil ogroža človeka, civilizacijo, ki smo jo počasi gradili in celo sam ustvarjeni red.« Resnično je tako že od padca atomske bombe na Hirošimo in Nagasaki pred skoraj štiridesetimi leti. Zakaj jih do sedaj ni bilo slišati?

Svetovni koncil cerkva pravi: »Verjamemo, da je vsakršen namen uporabe orožja za masovno uničevanje strahotna nečloveška skrunitev Kristusovega duha in misli, ki naj bi bil v nas«. Mar ni bilo tako tudi, ko je v zadnji svetovni vojni bilo pobitih sto tisoče civilistov? Malo cerkvenih voditeljev si je upalo govoriti proti temu.

Jedrski fizik Harold M. Agnew je povedal svoje mnenje brez olepšavanja: »Mislim, da so hinavci, ker očitno menijo, da je običajna vojna sprejemljiva, atomska vojna pa ne. Zaradi uničevalne sile jedrskega orožja so prvič v zgodovini tudi tisti, ki odločajo, če naj bo vojna ali ne, enako ogroženi, kakor mladi ljudje, ki so jih običajno pošiljali na fronto, da bi izvrševali odločitve starešin. V atomski vojni ni prizaneseno vinskim kletem, gmotnemu bogastvu in drugi posesti cerkva in tistih, ki odločajo. Če pride do takšne vojne, bomo prizadeti vsi.«

Morda ima še najbolj prav novinar New York Timesa, James Reston, ko pravi: »Cerkev podpira mirovno gibanje in to gibanje daje cerkvi novo moč in učinek v njenem boju, da se jo v svetu sliši.« (kurziv naš) Je mogoče, da se škofje trudijo znova pridobiti vpliv in prestiž, s tem ko postajajo voditelji vedno bolj priljubljenega protijedrskega gibanja?

Postaviti pa moramo še eno vprašanje:

Se bo zato kaj spremenilo?

»Pismo (ameriških) škofov ima kot učni dokument namen moralno vplivati na vprašanje glede vojne in miru.« Tako pravi teolog Richard B. Miller v časopisu Bulletin of the Atomic Scientists. Kako velik »moralni vpliv« cerkveni voditelji v resnici imajo?

Bodo voditelji v Sovjetski zvezi prisluhnili svarilom škofov? Ali je verjetno, da bodo Združene Države nenadoma spremenile svojo smer? Kajti, ko so bili katoliški škofje šele sestavljali svoje pismo, naj bi, kot se poroča, vlada poskušala pregovoriti škofe, da ga nekako uskladijo z vladno politiko!

In kako je s tistimi, ki živijo od tega nuklearnega orožja? Ameriški škofje so dali tistim, ki delajo v proizvodnji tega orožja na razpolago, da svobodno odločijo če želijo še naprej biti zaposleni tam. Pozabili pa so spodbuditi tiste v militarizmu, da bi odklonili poučevanje glede uporabe jedrskega orožja. Tako bo večina tistih, ki so vpleteni v proizvodnjo in uporabo atomskega orožja verjetno našla dovolj razlogov za to, da ostane vse po starem.

Stvari na katere so pozabili

V resnici pa so škofje napačno odgovorili na napačno vprašanje. Tekma v jedrskem oboroževanju je zgolj simptom. Dejanska bolezen zaradi katere človeštvo trpi je mnogo globlja. Četudi bi se škofom nekako posrečilo pregovoriti politike, da odstranijo to jedrsko grožnjo, bi na njeno mesto, dokler ne bi rešili osnovnega problema, stopile druge nevarnosti.

Iz besed apostola Janeza se vidi, da je problem mnogo bolj zapleten, kot si večina ljudi predstavlja. Pisal je: »Ves svet leži v moči njega, ki je hudoben.« (1. Janezov 5:19, NS) Pri tem so udeležene torej nevidne osebnosti, skupaj s satanom, hudičem, ki ga Biblija označuje kot »boga tega sestava stvari.« (2. Korinčanom 4:4, NS)

Danes je vsekakor mnogo ljudi, ki ne verjamejo, da satan obstoja. Vendar škofje gotovo niso med tistimi. In ti morajo vedeti, kot je rečeno v Bibliji, da je satan z upornim obnašanjem ljudi pospešil svoje cilje, podobno kot šahist premika figure na šahovnici. Če se ljudje trudijo, da bi s političnimi sredstvi ustvarili trajen mir, so podobni šahovskim figuram, ki se trudijo skleniti mir med seboj, pri tem pa prezrejo šahista, ki se sklanja nad njimi. Satan je odgovoren za marsikaj, kar se danes dogaja na Zemlji in vsaka predlagana rešitev pri kateri puščajo ob strani ta vpliv je vnaprej obsojena na propad. (Razodetje 12:12)

Kako pa je s pripombo: »Današnji rušilni potencijal atomskih sil ogroža celo sam ustvarjeni red«? Ali škofje verujejo, da bo človek, ki ima moč, povzročiti Zemlji velikansko škodo, to tudi storil? A1i so pozabili, da je Bog dal po apostolu Janezu zapisati, da bo »pogubil nje, ki pogubljajo Zemljo«? (Razodetje 11:18)

Da, pred skoraj 2000 leti je torej Bog napovedal, da bo človek nekoč sposoben »pogubiti zemljo«, rekel pa je tudi, da on tega ne bo dovolil. Nasprotno, njegova obljuba se glasi: »Postavil je Zemljo na njene temelje, da se ne gane za večno.« (Psalm 104:5, NS)

Dejanski problem — in njegova rešitev

V drugem delu pisma so ameriški škofje govorili o »svetu suverenih držav brez centralne oblasti.« Tu so se zelo približali dejanskemu problemu — in njegovi rešitvi! Gre za vprašanje vladanja.

Pomisli, koliko trpljenja je človeštvo doživelo, ker mu vladajo sebične nacionalistične vlade, ki ‚vse ležijo v moči njega, ki je hudoben‘! (1. Janezov 5:19, NS) Če bi bilo človeštvo združeno pod vladavino, ki bi bila v moči Pravičnega, Boga Jehove, ga gotovo ne bi ogrožala jedrska katastrofa in tudi mnogi drugi problemi bi bili rešeni.

Je kaj takega mogoče? Jezus je odgovoril na to vprašanje z besedami v zgledni molitvi, ki jo mnogi šolarji znajo na pamet: »Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na Zemlji.« (Matevž 6:10) Cerkveni voditelji včasih govorijo o Božjem kraljestvu. Toda običajno ne pojasnijo, da gre pri tem za resnično vlado z resnično avtoriteto in ki sedaj že deluje. Kmalu bo dokončno nastopila tudi proti vladavinam te Zemlje. »V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano ... Vsa ta kraljestva pa bo zdrobilo in uničilo, a samo bo obstalo veke.« (Danijel 2:44, NS)

Bog ima moč ustaviti satanove dejavnosti in to bo naredil po svojem kraljestvu. (Razodetje 20:1—3) Razen tega lahko s svojo močjo prepreči nesmiselno početje narodov. On lahko in tudi bo, »pravico delil mnogim ljudstvom in razsojal bo med narodi daleč naokrog.« (Miha 4:3, EI) Bo odstranil atomsko grožnjo? Da, in razen tega tudi same vojne. »Vojske miri tja do krajev zemlje, lok lomi in sulico krši, bojne vozove sežiga z ognjem.« (Psalm 46:9)

Smrtonosni ognjeni gobi, ki sta se dvignili nad Hirošimo in Nagasakijem avgusta 1945, sta nam z nedvoumno jasnostjo predočili, da človeštvo potrebuje Božje Kraljestvo, kot še nikoli doslej. Ne vemo, če bodo uporabljena še nadaljna atomska orožja. Povsem zagotovo pa vemo, da Bog ne bo dovolil, da bi človek uničil Zemljo. Ne bo dovolil, da bi narodi večno ustrahovali ljudi. (Izaija 45:18)

Je Božje Kraljestvo stvarno upanje? Škofje so očitno drugačnega mnenja, ker predlagajo politične rešitve. Toda bralcu priporočamo, da sam preišče stvari in vidi, kako lahko sedaj praktično ravna v skladu z edino realno rešitvijo.

Samo Bog ima moč, da nas reši iz sedanje nevarne situacije. Objavil je svoj namen, da bo to storil.

[Okvir/slika na strani 7]

Zamisel o pravični vojni

Krščanstvo je že od nekdaj odobravalo vojne in njegovi teologi so razvili takoimenovano teorijo o »pravični vojni«. Po pojasnilih te teorije, bi neka vojna bila »pravična«,

• če jo objavi pristojna oblast (tj. pravno veljavna vlada),

• če se bori za pravično stvar,

• če se bori s pravim namenom (t.j., če težijo po spravi in se izognejo nepotrebnemu razodetju),

• če je skrajno sredstvo,

• če obstaja verjetnost uspeha

• in če je razmerje škode, ki nastane, v primernem razmerju z dobrimi rezultati, ki se pričakujejo. V »pravični vojni« je prepovedano tudi neposredno ubijanje civilnega prebivalstva.

Mnogi cerkveni voditelji menijo, da je v atomski dobi teorija ali zamisel o »pravični vojni« zaradi strahotne razdejalne kapacitete tega orožja, vprašljiva. Mar je šele danes čas, da se podvomi v pravilnost te teorije?

Kako je bilo v Drugi svetovni vojni, če omenimo le en primer. V tej vojni so cerkveni voditelji blagoslavljali obe sprti strani. Gotovo pa se nista mogli obe strani vojskovati s pravičnim namenom. Takrat so bombardirali mesta kot so London, Dresden in Tokio, pri čemer je zgubilo življenje grozo zbujajoče število nedolžnih civilnih oseb. Toda duhovniki so še naprej podpirali vojno.

Resnica je, da so vodje krščanstva bili vedno pripravljeni označiti neko vojno za pravično, če jo je vodila dežela v kateri so živeli, čeprav je to pomenilo, da so se morali člani njihove črede boriti proti sovernikom v drugih deželah in jih pobijati. V tem pogledu nikakor niso pokazali Kristusovega duha, temveč takšnega kot ameriški domoljub Stephen Decatur, ki je postal znan po svoji izjavi: »Naj bo pravilno ali ne, naša domovina ima zmeraj prav!«