Alergična sem na strupene kemikalije

»Vedno sem bila občutljiva na pesticide, kozmetiko in hlape barvil. To mi je povzročilo kožne izpuščaje in glavobol. Zato mi še ni treba biti v skrbeh — sem mislila. Sploh se nisem zavedala, kam lahko to vodi.« Tako je pričela Millie pripovedovati svojo zgodbo.

Nato je nadaljevala:

»AH, TE muhe!« Obesila sem torej sredstvo proti muham. Kmalu res ni bilo več videti nobene muhe. Mislila sem si: »Kaj vse danes ne naredijo, res prava stvar!« Toda to je bil kritičen trenutek za moje zdravje.

Kmalu mi je začelo srce močno razbijati (palpitacija), v mišicah nisem imela moči, bruhala sem in jokala. Kaj je bilo narobe? Bila sem srečno poročena in zadovoljna sem bila s svojim življenjem. Nato smo se preselili. V novem stanovanju je kar mrgolelo kuhinjskih ščurkov, zato smo škropili z insekticidom.

Nenadoma nisem več mogla dihati. Jerry, moj mož, me je naglo odpeljal v bolnišnico. Toda ko sem bila zopet doma, se me je lotila depresija, bila sem zmedena in težko sem govorila. Kmalu sem se znova znašla v bolnišnici, kjer je zdravnik rekel Jerryju: »Vaša žena je duševno bolna — shiziofrenična.« Toda ko smo se preselili v neko starejšo hišo, so ti znaki izginili.

Nato so prišle mravlje. Da bi jih pokončali, so škropili z insekticidom. Znova so se vrnile depresije, slabost in krči joka. Osemnajst ur sem morala vsake pol ure bruhati. Imela sem drisko in bolele so me vse kosti. Bili smo obupani in smo se odpeljali v bolnišnico za duševno bolne.

Krvne preiskave so pokazale, da imam premalo belih krvnih telesc, kar je kazalo na poškodbo obrambnega mehanizma. Toda tega nisem nikoli povezovala z mojimi težavami. Po preiskavi je psihiater rekel. »Vi seveda niste shiziofrenična. Vaše duševno zdravje je bolje od večine ljudi, ki jih srečate na ulici.« V bolnišnici je bilo z menoj vse v redu, toda doma naenkrat nisem več dobro videla. Tudi vsi drugi znaki so se vrnili!

»Vsakokrat, ko jo pripeljem v bolnišnico, ji je boljše, toda čim pride domov, se ji stanje poslabša«, je rekel Jerry solznih oči zdravniku. »Ves čas je že tako, odkar smo v hiši škropili proti mravljam.«

»Saj to je tisto, to je tisto!« je ušlo zdravniku. »Nekaj časa naj ne gre v to hišo, in lahko se bomo prepričali.«

Tri noči sem spala v stanovanjski prikolici in vsi znaki slabosti so izginili. Ker sem še vedno dvomila, da bi moje težave bile povezane s hišo, sem se vrnila vanjo. Takoj se mi je zdelo, da me nekaj stiska za vrat, in jezik mi je zatekel. Tedaj sem vedela! Bila sem alergična na strupene kemikalije v hiši. Sčasoma sem postala alergična tudi na parfume, kemikalije v gospodinjstvu, barvo za lase, kozmetiko, bencinske hlape, izpušne pline in celo na sintetična oblačila!

Millie je trpela zaradi stvari, ki se imenujejo bolezen stoletja. Res je, da je bil njen primer skrajnosten. Reakcija večine ljudi na onesnaženo okolje je kihanje, srbenje ali pekoče oči. Toda, mar ni po vsem svetu vedno več primerov, podobnih Millijinemu, ki opozarjajo, da je okolje vse bolj umazano? Ali res človek »pogublja« zemljo, kot je Biblija že pred stoletji napovedala? (Razodetje 11:18)