Risbe na ozemlju Peruja — pristajališče za neznane leteče predmete?

IZ LETALA, ki leti preko Peruja, se lahko vidi velikanske risbe – lepo izrisane živali in geometrijske like. Puščava Nazca, kjer so te risbe, je bolj suha od Sahare. Kdo je to naredil? In zakaj?

Stoletja se o teh risbah na tleh ni skoraj nič vedelo. Skrite so ostale zato, ker so tako velike in so bile vrisane v tla na prostoru, kjer ni vzvišenega mesta, odkoder bi imeli pregled nad njimi.

Skrita umetnost! Nevidna! Preveč veliko, da bi se videlo s tal! Prava uganka! Da bi se te risbe lahko videlo in občudovalo (kompletne), se je moralo ‚počakati‘ na izum aviona. Leta 1927 je opazil te nenavadne risbe neki pilot, ki je v starem dvokrilcu letel čez to področje, ki leži približno 450 km južno od Lime. Vendar ga niso posebej zanimale. Šele dr. Paul Kosok, ki je prišel v Peru leta 1939, da bi preučeval starodavne namakalne jarke, je ‚opazil‘ enkratnost teh risb.

To razmeroma novo odkritje je povzročilo precejšnjo radovednost in različne domneve o izvoru in namenu teh risb. Ker se jih v celoti lahko vidi samo iz zraka, je nastalo vprašanje, če niso kako povezane z »letečimi krožniki« ali neznanimi letečimi predmeti.

Avtorji teh risb, bili so iz Nazca-Paracas kulture, niso zapustili nobenih zapiskov, čeprav so bili v drugih pogledih zelo napredni. Ker ni zapisov, se bo na dokončno pojasnilo teh risb moralo še počakati. Vsekakor pa se že veliko ve o tem. Arheologinja Maria Reiche že 35 let potuje po tej puščavi z metrom v rokah in se trudi, da bi odkrila skrivnost Nazca-risb. Kaj je odkrila in kaj so odkrili še drugi arheologi?

Risbe

Ravnina Nazca, preko katere že stoletja pihajo vetrovi od jugozahoda, je postala odlična risalna deska. Veter je pesek spihal s površine, ostali so samo majhni (zaradi oksidacije) temno rjavi okrogli kamenčki in skale. Če se odstrani to vrhnjo plast, vidimo svetlejši, rumenkasti sloj zemlje. Avtorji teh zemeljskih risb so samo odstranili to zgornjo plast in nato risali. Zaradi ugodnih vremenskih razmer – tukaj pravzaprav nikoli ne dežuje – so se risbe ohranile več kot 1000 let.

V puščavska tla so vrisani ogromni pajki, ptice, ribe mečarice, trikotniki, trapezoidi, več kilometrov dolge ravne črte in druge skice, kar vse se vidi iz zraka. Velikanski kolibri je dolg 300 m, razpon kril pa meri 60 m. Druga risba predstavlja ogromnega kita – ubijalca, iz njegovega gobca pa visi nekaj, kar izgleda kot človeška glava. To dokazuje, da so bili Nazciji lovci na glave. Zopet druga slika predstavlja črno burnico, ki z razpetimi krili meri 150 m. Ta slika pa kaže, da so njihovi avtorji bili tesno povezani z morjem. Največjo pozornost zbuja pajek, morda predstavlja eno od sozvezdij južne poloble. Ena izmed risb ponazarja ogromno iglo, cikcakasta črta pa nit, kar najverjetneje kaže na to, da so Nazciji imeli razvito ‚oblačilno‘ stroko. Mnoge velike risbe na tleh imajo precej podoben vzorec kot se ga najde na njihovih tkanih oblačilih in keramiki.

Zelo lepo izrisana je risba, ki predstavlja opico, vendar je nakazana samo z obrisi. Na glavi ni oči, nosa in gobca. Risba je 80 m dolga. Značilen je ogromen, zvit rep, celih 30 m meri čez zvitek. Rep je zvit v spiralo, ta pa se večkrat ponavlja v vzorcih Nazcijev. Zelo podobna je orientalskemu vzorcu – Mandala, ki naj bi ponazarjal vesolje. Če je v tem kakšna povezava, tedaj te risbe dejansko predstavljajo ogromen zemljevid zvezd.

Nadaljnja potrditev zamisli, da bi te risbe lahko bile zemljevid zvezd, je dejstvo, da se kljun kolibrija konča v nizu pomembnih črt, in da točno nad zadnjo teh vzide sonce 21. decembra. Še ena ptičja podoba je povezana z vzhajajočim soncem: ptičji kljun kaže točno v smer, kjer vzide sonce 24. junija – to pa je dan, ko so Inki v čast sonca priredili religiozno slavje.

Tehnika risanja

Kako pa so lahko izdelali takšne risbe, če niso mogli videti kompletne risbe? To seveda ne bi bilo mogoče, če bi risali na slepo srečo. To zahteva teoretično razmišljanje in precejšnje znanje o geometrijskem risanju. Verjetno so za svoje zemeljske risbe izdelali natančne načrte, in jih nato s pomočjo palic in vrvi prenesli na ravnino.

Na teh podobah se vztrajno pojavlja dolžina 26 m. Očitno je ta merska enota predstavljala nekakšno podrazdelitev. Tudi dolžina 1,3 m se često ponavlja in je ena merskih enot. To bi lahko bila pri tedanjih Peruancih dimenzija med konci prstov razročenih rok. To bi bila ‚naravna‘ mera. Vse dolžinske mere odgovarjajo bodisi tej osnovni enoti, njenemu zmnožku ali pa ulomku le te. Sklepali so že, da imajo te risbe, v katerih se te dolžinske mere vedno znova ponavljajo, v številkah skrito vest. Toda doslej se ni še nikomur posrečilo pojasniti njihov smisel.

Zakaj so jih narisali?

Čeprav se še ne ve točno, kaj risbe pomenijo, je doslej povsem jasno, da nimajo nič skupnega z neznanimi letečimi predmeti.

Mnenje, da je Nazca-Paracas kultura potrebovala podporo izven zemeljskih ali vesoljskih inteligentnih obiskovalcev, da bi izdelali te risbe, bi bilo ponižujoče za inteligenco teh ljudi (vsak gimnazijec, ki ima osnovno znanje geometrije, bi lahko naredil takšne risbe s pomočjo palic in vrvi) in bi bilo tudi v nasprotju z njihovimi ostalimi kulturnimi dejavnostmi.

Razvili so na primer odličen namakalni sistem, tako da so izkoriščali vode, ki so tekle pod rečnim koritom, ki je bilo sicer skoraj celo leto suho. Pod rečnim koritom so odkrili sloj blata, ki je preprečeval pronicanje vode v tla. Čeprav je bilo rečno korito navidezno suho, je po sloju blata pod zemljo tekla voda. To so izkoristili in zgradili podzemni splet predorov ali hodnikov, kjer se je voda zbirala in so jo nato razdeljevali po svojih poljih. Nekateri teh vodnih zbiralnikov so imeli pretok vode 30 litrov na sekundo. Zato so ti ljudje, čeprav so živeli v zelo suhem in neprijaznem podnebju, bili celo leto preskrbljeni z vodo z gora Andov.

Nazca-Paracas – kultura je znana po čudovitih izdelkih iz tkanin, največ so jih našli v grobovih. Nazci so tkali na ročnih statvah in njihove tkanine prištevajo med najfinejše, kar so jih tkala stara ljudstva. Tudi njihova keramika je po svojih umetniških vzorcih znana po vsem svetu.

Nadaljnja arheološka odkritja kažejo, da so bili tudi zvezdoslovci; opazovanje zvezd je bilo del njihove religije. Kakor Inki, so tudi ti oboževali sonce, luno in zvezde. Perujski arheolog dr. Guillermo Illescas je prepričan, da nekatere risbe, kot na primer opica in pajek – morda celo vse – predstavljajo zvezde. Kakor so druge kulture izbrale določene podobe za lažji pregled in opis v skupine in jih poimenovale po določenih likih, da bi predstavljale ozvezdja, (Babilonci, na primer, so jih poimenovali po živalih kot je lev in rak), tako so tudi pripadniki plemena Nazca, po njegovem mnenju, uporabili kolibrija, opico, pajka ipd., da bi ponazorili ozvezdja južne poloble.

Ravne črte, kakor je bilo nedvomno ugotovljeno, označujejo določeno lego sonca med letom, kot na primer zimski solsticij, ki je na južni polobli 21. junija. Druge črte kažejo lego sonca v zvezi s sejanjem in žetvijo.

Ker so bila vsa dela Nazcijev tesno povezana z njihovo religijo, imajo ti znaki najverjetneje religiozni pomen. Nedvomno so te znake izrisali duhovniki, to je bil del njihove religiozne dejavnosti. So jih naredili zato, da bi jih videli njihovi bogovi? Morda, vsekakor pa niso v zvezi z izvenzemeljskimi – vesoljskimi obiskovalci.

Ali pa si je kdo privoščil šalo in naredil tako velike risbe, da jih nihče ni mogel videti naenkrat, niti umetnik sam ne? Morda je bilo to tudi izzivanje – povečevanje malih risb in prenos le teh na puščavska tla?

Tudi druge kulture so ustvarile spomenike, ki so bili tako veliki, da se jih s tal ni moglo dobro videti, zato so ostali skriti običajnemu opazovalcu. V puščavi pri Blythu (Kalifornija, ZDA), je, na primer, narisana več kot 50 m dolga človeška podoba. Drugi spomenik, ki ponazarja kačo, ki pravkar jé jajce, je v državi Ohio (ZDA). Visoka je en meter in dolga 400 m, in se je ne more v celoti videti s tal. Nadaljnji spomenik se lahko vidi v južni Angliji in se imenuje White Horse of Uffington, to je več kot 100 m dolga podoba konja. Na Japonskem se nahaja grob Yamatotohimomosohimex, v obliki velikanske ključavnične luknje. Nobenega teh spomenikov se ne more v celoti videti s tal.

Zakaj so naredili takšne spomenike? Nihče ne more zagotovo reči zakaj. Toda perujske zemeljske slike so dokaz miselnih sposobnosti Nazcev, katerih kultura je cvetela vzdolž peruanske obale od leta 300 pr.n.št. do 900 n.št. Ker je Bog Jehova obljubil vstajenje »pravičnih« in »nepravičnih« (Dejanja apostolov 24:15), bodo gotovo mnogi tistih Nazcev med vstalimi v Božji novi ureditvi. Tedaj nam bo odgovorjeno na vprašanja, ki nas danes begajo. Kdo bi namreč lahko bolje pojasnil pomen peruanskih zemeljskih slik od njihovih avtorjev?