Zakaj Jehovove priče obhajajo Gospodovo večerjo drugače kot pripadniki drugih ver?

Glede obhajanja »Gospodove večerje«, znane tudi kot zadnja večerja in slovesnost v spomin na Jezusovo smrt, natančno upoštevamo smernice iz Svetega pisma. (1. Korinčanom 11:20) Nasprotno pa številni nauki in običaji drugih veroizpovedi, povezani s tem praznovanjem, ne temeljijo na Svetem pismu.

Namen

Namen Gospodove večerje je spominjati se Jezusa in pokazati hvaležnost za njegovo žrtev, ki je bila dana za nas. (Matej 20:28; 1. Korinčanom 11:24) Obhajanje te večerje ni zakrament ali verski obred, po katerem bi bila človeku podeljena Božja milost ali odpuščanje grehov.a Sveto pismo uči, da nam grehi niso odpuščeni s pomočjo nekega verskega obreda, ampak samo po veri v Jezusa. (Rimljanom 3:25; 1. Janezovo 2:1, 2)

Kako pogosto?

Jezus je svojim učencem zapovedal, naj obhajajo Gospodovo večerjo, vendar pa ni določno povedal, kako pogosto naj to počnejo. (Luka 22:19) Nekateri menijo, da bi morali Gospodovo večerjo obhajati vsak mesec, medtem ko drugi to počnejo vsak teden, vsak dan, večkrat na dan ali pa tolikokrat, kot se jim zdi prav.b Vendar pa je dobro upoštevati nekatere dejavnike, navedene v nadaljevanju.

Jezus je Gospodovo večerjo vpeljal na dan, ko so Judje praznovali pasho. Kasneje istega dne je tudi umrl. (Matej 26:1, 2) To ni bilo naključje. Sveto pismo Jezusovo žrtev primerja z žrtvovanim jagnjetom ob pashi. (1. Korinčanom 5:7, 8) Judje so pasho obhajali enkrat na leto. (2. Mojzesova 12:1–6; 3. Mojzesova 23:5) Podobno so tudi prvi kristjanic slovesnost v spomin na Jezusovo smrt obhajali enkrat na leto. Jehovove priče danes posnemamo ta svetopisemski vzorec.

Dan in čas

Vzorec, ki ga je zapustil Jezus, pomaga ugotoviti, kako pogosto naj bi imeli spominsko slovesnost pa tudi kateri dan in ob katerem času. To slovesnost je vpeljal po sončnem zahodu, 14. nisana 33 n. št., glede na svetopisemski lunarni koledar. (Matej 26:18–20, 26) Spominsko slovesnost še danes obhajamo na ta dan in s tem posnemamo prve kristjane.d

Čeprav je 14. nisan 33 n. št. bil petek, lahko obletnica tega datuma vsako leto pride na kateri drug dan v tednu. Ko vsako leto določamo, kdaj pride 14. nisan, se ravnamo po isti metodi, kot so jo uporabljali v času Jezusovega življenja, ne pa po sodobnem judovskem koledarju.e

Kruh in vino

Pri tem novem praznovanju je Jezus uporabil nekvašen kruh in rdeče vino, ki sta ostala od obeda, ki ga je z učenci zaužil za pasho. (Matej 26:26–28) Zato tudi mi uporabimo kruh, ki je brez kvasa ali drugih dodatkov, in navadno rdeče vino, ne pa grozdnega soka ali vina, ki bi se mu dodalo sladkor ali arome ali pa povečalo vsebnost alkohola.

Nekatere veroizpovedi uporabljajo kruh, ki je vzhajan oziroma kvašen. Vendar pa je kvas v Svetem pismu pogosto uporabljen kot simbol greha in pokvarjenosti. (Luka 12:1; 1. Korinčanom 5:6–8; Galačanom 5:7–9) Zato je lahko samo kruh brez kvasa ali drugih dodatkov ustrezen simbol Kristusovega brezgrešnega telesa. (1. Petrovo 2:22) Sveto pismo tudi ne podpira tega, da se namesto vina uporabi nefermentiran grozdni sok. Nekatere Cerkve sicer to počnejo, ker prepovedujejo uživanje alkohola, kar pa ne temelji na Svetem pismu. (1. Timoteju 5:23)

Simbola, ne pa dobesedno telo in kri

Nekvašen kruh in rdeče vino, ki se strežeta na spominski slovesnosti, sta simbola, ki predstavljata Kristusovo telo in kri. Vendar se ne spremenita čudežno v njegovo dobesedno telo in kri niti se z njima ne pomešata, kot menijo nekateri. Poglejmo si na podlagi Svetega pisma, zakaj smo lahko o tem prepričani.

• Če bi Jezus svojim učencem zapovedal, naj pijejo njegovo kri, bi jih s tem navajal na kršenje Božjega zakona, ki prepoveduje uživanje krvi. (1. Mojzesova 9:4; Apostolska dela 15:28, 29) Vendar to ni mogoče, saj od drugih nikoli ne bi pričakoval, naj kršijo Božji zakon glede svetosti krvi. (Janez 8:28, 29)

• Če bi apostoli na zadnji večerji v resnici pili Jezusovo kri, jim za svojo kri ne bi rekel, da »se bo prelila«, in s tem nakazal, da se še mora žrtvovati. (Matej 26:28)

• Jezus se je žrtvoval »enkrat za vselej«. (Hebrejcem 9:25, 26) Če bi se torej med Gospodovo večerjo kruh in vino spremenila v njegovo telo in kri, bi tisti, ki zaužijejo simbola, vsakič znova ponovili to žrtev.

• Jezus je rekel »To delajte meni v spomin«, in ne »To delajte meni v žrtev«. (1. Korinčanom 11:24)

Tisti, ki verjamejo v transsubstanciacijo (v to, da se kruh in vino spremenita v Jezusovo dobesedno telo in kri), svoje prepričanje utemeljujejo na podlagi ubeseditve nekaterih svetopisemskih stavkov. Na primer, v številnih svetopisemskih prevodih, med drugim tudi v Slovenskem standardnem prevodu in Ekumenski izdaji, so Jezusove besede glede vina prevedene: »To je namreč moja kri.« (Matej 26:28, poudarili mi.) Vendar pa se mnogi spoštovani biblicisti strinjajo, da beseda »je« ni točen prevod za to, kar je Jezus tukaj hotel povedati. Na primer, Jacques Dupont je sklenil, da bi bilo ta glagol »najnaravneje« prevesti »To pomeni moje telo« ali »To predstavlja moje telo«. Jezus je, tako kot že velikokrat prej, pri poučevanju uporabil metaforo. (Matej 13:34, 35)

Kdo zaužije simbola?

Kadar Jehovove priče praznujemo Gospodovo večerjo, nas le peščica zaužije kruh in vino. Zakaj?

Z Jezusovo prelito krvjo je bila potrjena »nova zaveza«, ki je nadomestila zavezo med Bogom Jehovom in starodavnim izraelskim narodom. (Hebrejcem 8:10–13) Tisti, ki so v novi zavezi, na spominski slovesnosti zaužijejo simbola. V novi zavezi niso vsi kristjani, ampak samo »tisti, ki so bili poklicani« na poseben način od Boga. (Hebrejcem 9:15; Luka 22:20) Ti bodo skupaj s Kristusom vladali v nebesih in Sveto pismo odkriva, da ima to prednost samo 144.000 ljudi. (Luka 22:28–30; Razodetje 5:9, 10; 14:1, 3)

Nasprotno od »male črede« tistih, ki so poklicani za vladanje skupaj s Kristusom, pa večina nas upa, da bomo del »velike množice«, ki bo imela večno življenje na zemlji. (Luka 12:32; Razodetje 7:9, 10) Čeprav tisti, ki imamo zemeljsko upanje, ne zaužijemo spominskih simbolov, smo kljub temu prisotni na spominski slovesnosti in tako izrazimo hvaležnost za žrtev, ki jo je za nas dal Jezus. (1. Janezovo 2:2)