POMOČ ZA DRUŽINE | STARŠEVSTVO

Kako otrokom pomagati, da jih slaba poročila ne bi preveč vznemirjala

Vsak dan smo po televiziji, telefonu, tablici in računalniku bombardirani z novicami o tragedijah, ki jih spremljajo videoposnetki ali slike.

To gledajo tudi otroci.

Kako lahko svojim otrokom pomagate, da jih takšna slaba poročila ne bi preveč vznemirjala?

Kako poročila vplivajo na otroke?

Pogosto so otroci zaradi tragičnih prizorov vznemirjeni. Nekateri otroci ne govorijo o svojih občutkih, vendar to ne pomeni, da jih to, kar so videli, ni prizadelo.a Njihov strah pa je lahko še večji, če so starši pretirano zaskrbljeni.
Otroci si morda to, kar vidijo, napačno razlagajo. Sklenejo lahko na primer, da se bo kaj takšnega zgodilo njihovi družini. Poleg tega lahko majhni otroci, ki večkrat vidijo posnetke istega dogodka, mislijo, da se je večkrat zgodil.
Otroci težko presodijo, ali je bil dogodek res tako tragičen, kot je bilo prikazano. Ne zavedajo se, da medijske hiše pravzaprav z večjo gledanostjo ustvarjajo dobiček, zato v želji, da bi privabili radovedne gledalce, novice prikažejo bolj senzacionalno.

Kako lahko otrokom pomagate, da zaradi poročil ne bi bili preveč zaskrbljeni?

Omejite njihovo izpostavljenost tragičnim novicam. To ne pomeni, da ne smejo vedeti, kaj se dogaja po svetu. Vendar pa jim to, da znova in znova gledajo ali poslušajo zastrašujoče novice, lahko samo škodi.

»Včasih se pogovarjava o podrobnostih kake nesreče in pri tem pozabiva, kako lahko to pretrese najine otroke, ki ta pogovor poslušajo.« (Maria)

Svetopisemsko načelo: »Zaskrbljenost človeku tare srce.« (Pregovori 12:25)
Poslušajte potrpežljivo, odgovarjajte sočutno. Če se je vašemu otroku težko pogovarjati o nekem dogodku, mu predlagajte, naj to, kako se počuti, nariše. Ko se z njim pogovarjate o njegovih skrbeh, uporabljajte besede, ki jih lahko razume. Ogibajte se tega, da bi mu dogodek opisovali z nepotrebnimi podrobnostmi.

»Najina hči se vedno počuti bolje, ko se z njo usedeva in jo poslušava. Ne bi pa ji pomagalo, če bi ji rekla: Takšne stvari se pač dogajajo in na njih se moramo navaditi.« (Sarahi)

Svetopisemsko načelo: Bodi »hiter za poslušanje, počasen za govorjenje«. (Jakob 1:19)
Otrokom pomagajte, da bodo imeli realen pogled na poročila. Ko otrok na primer sliši, da je bil nekdo ugrabljen, se mu lahko zdi, da je verjetnost ugrabitve veliko večja, kot je v resnici. Pojasnite mu, da ste naredili vse, kar je v vaši moči, da se mu kaj takega ne bi zgodilo. Imejte v mislih, da so tragične novice objavljene zato, ker so redke, in ne zato, ker so nekaj vsakdanjega.

»Poučite otroke, kako se lahko spoprijemajo s svojimi občutki. Pomagajte jim razmišljati pozitivno, saj se bodo tako bolje počutili. Občutki so namreč posledica otrokovega razmišljanja.« (Lourdes)

Svetopisemsko načelo: »Srce modrega človeka navaja njegova usta, da govorijo preudarno, in njegove ustnice so prepričljive.« (Pregovori 16:23)

a Pri manjših otrocih se lahko strah kaže tako, da začnejo spet močiti posteljo. Morda jih je strah iti v šolo oziroma biti stran od staršev.

Kaj, če je bil vaš otrok priča tragičnemu dogodku?

Sedmega maja 2019 sta dva fanta na šoli v ameriški zvezni državi Kolorado streljala na sošolce. Osem sta jih ranila in enega ubila. Na dan streljanja je bil v šoli tudi devetletni Jack. Njegova starša Ben in Casey pripovedujeta o tem, kako sta sinu pomagala, da se spoprime s čustvenimi posledicami.

Kako je streljanje vplivalo na vajinega sina?

Casey: Še mesece zatem je bil Jack ves čas v strahu, da se bo nekaj zgodilo.

Ben: Če ga je nekaj spomnilo na to, kar se je zgodilo, se je lahko v trenutku iz brezskrbnega fanta spremenil v nekoga, ki se prestrašeno oklepa staršev. V vsaki situaciji je pomislil na najhujši scenarij, kar je razumljivo glede na to, kar je doživel.

Ali ste spremljali poročila o streljanju?

Casey: Na začetku smo jih. Pravzaprav smo prvi teden vsi trije novice redno spremljali. Potem pa sva z možem ugotovila, da Jack z gledanjem novic tragični dogodek samo podoživlja. Namesto da bi svojo energijo usmerili v to, da bi se počutili bolje, smo si travmatični dogodek ves čas vrteli pred očmi.

Kaj je po vajinem mnenju Jacku najbolj pomagalo?

Casey: Jacku je pri spoprijemanju s tesnobo zelo pomagala fizična aktivnost, zato sva poskušala temu vsak dan nameniti nekaj časa. Še pomembnejše pa je bilo, da sva ga poslušala, ko je bil pripravljen govoriti. Opazila sem, da je bil najbolj pripravljen za pogovor tik pred spanjem, ko se je vse umirilo. Včasih sva se pogovarjala kar celo uro in to mu je res pomagalo. Tako je vedel, da ni treba, da to breme nosi sam.

Kaj bi svetovala staršem, katerih otroci so doživeli kaj travmatičnega?

Ben: Pomembno je, da se otroci v družini počutijo varne, še preden pride do kakšne tragedije. Tako jim boste lažje pomagali, če bo prišlo do kakšnega travmatičnega dogodka.

Casey: Vsak otrok je drugačen. En je morda bolj občutljiv kot drug. Pomembno je, da vsakemu otroku daste to, kar potrebuje, tudi če bi kdo morda rekel, da ste preveč zaščitniški. Zelo je pomembno, da okrepite družinske vezi. Otrok se bo tako počutil varnega, kljub temu da je svet okoli njega nevaren.