Kaj v Svetem pismu piše o Danielu?

Sveto pismo odgovarja

Daniel je bil izjemen judovski prerok in je živel nekje v obdobju sedmega in šestega stoletja pr. n. št. Bog mu je pomagal, da je razlagal sanje, dal mu je videnja o prihodnjih dogodkih in ga navdihnil, da je napisal svetopisemsko knjigo, ki nosi ime Daniel. (Daniel 1:17; 2:19)

Kdo je bil Daniel?

Daniel je odraščal v Judovem kraljestvu, v katerem je bilo mesto Jeruzalem in judovski tempelj. Leta 617 pr. n. št. je babilonski kralj Nebukadnezar zavzel Jeruzalem in iz dežele odpeljal v babilonsko ujetništvo »vodilne može«. (2. kraljev 24:15; Daniel 1:1) Z njimi so odpeljali tudi Daniela, ki je bil takrat verjetno še najstnik.

Daniel in drugi mladi fantje v spremstvu kraljeve straže na poti v babilonsko palačo

Daniel je bil skupaj z nekaterimi drugimi mladimi fanti (med njimi so bili Šadrah, Mešah in Abednego) odpeljan v babilonsko palačo. Tu so jih posebej usposabljali za vladno službo. Dvorjani so na Daniela in na njegove tri prijatelje pritiskali, da bi poteptali svoja prepričanja, ampak oni so ostali zvesti svojemu Bogu Jehovu. (Daniel 1:3–8) Po treh letih usposabljanja jih je kralj Nebukadnezar pohvalil za njihovo modrost in sposobnosti. Ugotovil je, da so »desetkrat boljši od vseh svečenikov, ki so se v njegovem kraljestvu ukvarjali z magijo, in vseh, ki so klicali duhove«. Danielu in njegovim prijateljem je zaupal nalogo, da služijo na kraljevem dvoru. (Daniel 1:18–20)

Desetletja pozneje so Daniela, ko je bil verjetno star že več kot 90 let, poklicali v palačo. Belšazar, ki je takrat vladal v Babilonu, je Danielu rekel, naj mu razloži napis, ki se je skrivnostno pojavil na steni. Daniel mu je po Božjem vodstvu razkril, da bo Babilon padel in da ga bo zavzel medo-perzijski imperij. In še isto noč je bil Babilon premagan. (Daniel 5:1, 13–31)

Kralj Darij je Daniela postavil za višjega uradnika v Medo-Perziji, nameraval pa ga je še bolj povišati. (Daniel 6:1–3) Drugi uradniki so Danielu to zavidali in so se ga hoteli znebiti. Proti njemu so skovali zaroto in pristal je v levji jami. Vendar ga je Jehova rešil. (Daniel 6:4–23) Danielu se je proti koncu njegovega življenja prikazal angel in mu dvakrat zagotovil, da je »zelo dragocen«. (Daniel 10:11, 19)

Lahko si ogledate svetopisemsko dramo iz dveh delov z naslovom Daniel – zgled močne vere, v kateri so ti dogodki živo predstavljeni.

Kaj o Danielovi knjigi odkriva zgodovina?

Daniel je napisal: Nebukadnezar je dal postaviti velikanski kip, svojim podložnikom pa zapovedal, da morajo ta kip počastiti, sicer bodo vrženi v ognjeno peč. (Daniel 3:1–6)

Kaj odkriva zgodovina: Nebukadnezar je v Babilonu izpeljal velike gradbene projekte. Kot piše v enciklopediji Britannici, pa tega ni naredil »samo zaradi lastne slave, ampak tudi v čast bogovom. Trdil je, da je ‚on tisti, ki je ljudi navedel, da častijo velike bogove‘.«

V starih babilonskih zapisih so usmrtitve v peči večkrat omenjene. Omenjeni so tudi primeri, ko so takšne usmrtitve odredili vladarji. V nekem starem besedilu, ki izvira iz časa Nebukadnezarjevega vladanja, je opisano, kako so bili kaznovani uradniki, ki so bili obtoženi, da so skrunili babilonske bogove. V tem besedilu piše: »Uniči jih, sežgi jih, speči jih [...] v kuhinjski peči, [...] naj se od njih dviga dim, naj končajo v ognjenih plamenih.«a

Daniel je napisal: Kralj Nebukadnezar se je bahal s svojimi gradbenimi dosežki. (Daniel 4:29, 30)

V Babilonu izkopana opeka, v katero je vklesano ime Nebukadnezar.

Kaj odkriva zgodovina: »Iz zapisov, ki jih je sam Nebukadnezar zapustil naslednjim generacijam, je razvidno, [...] da je bil véliki kralj prepričan o svoji pravičnosti in moči.«b Na neki zgradbi je napisano, kako se Nebukadnezar hvali: »Z zemeljsko smolo in opeko sem zgradil mogočen zid, ki je kakor gora in ga ni mogoče premakniti. [...] Okrepil sem utrdbi Esagilo in Babilon in za večno utrdil ime svoje vladavine.«c V Babilonu so izkopali veliko opek, v katere je vklesano ime Nebukadnezar.

Daniel je napisal: Kralj Belšazar je Danielu ponudil, da zavlada »kot tretji v kraljestvu« v Babilonu. (Daniel 5:1, 13–16)

Cilinder s klinopisom iz leta 550 pr. n. št., na katerem sta omenjena kralj Nabonid in njegov sin Belšazar.

Kaj odkriva zgodovina: V obdobju, ki je opisano v 5. poglavju Daniela, je v Babilonu kraljeval Nabonid. Ampak Nabonid je veliko časa preživel zunaj Babilona, in sicer v Arabiji. Kdo pa je v času njegove odsotnosti vladal v Babilonu? »Na nekem klinopisu piše, da je Nabonid svoje kraljestvo zaupal najstarejšemu sinu, to je Belšazarju,« je napisal zgodovinar Raymond Philip Dougherty v svoji knjigi Nabonidus and Belshazzar. »Belšazar je v odsotnosti svojega očeta opravljal njegovo funkcijo kralja.« Ker sta torej Nabonid in Belšazar že zasedala prvo in drugo mesto v kraljestvu, je Belšazar Danielu ponudil tretje mesto.

a Journal of Biblical Literature, 128. zvezek, 2. številka, strani 279, 284.

b Babylon—City of Wonders, Irving Finkel in Michael Seymour, stran 17.

c Archæology and the Bible, George Barton, stran 479.