Jehova me uči že od moje mladosti

Ampak zdaj že malo prehitevam. Rodil sem se med drugo svetovno vojno v kanadskem mestu Calgary. V poznih 1940-ih je na naša vrata potrkal mlad pionir Donald Fraser. Mama je sprejela svetopisemski tečaj in vzljubila resnico. Ker pa je imela resne zdravstvene težave, je bila bolj redko prisotna na shodih. Vseeno se je leta 1950 krstila. Na žalost je manj kot dve leti kasneje umrla. Oče takrat še ni sprejel resnice. Kljub temu se je strinjal, da je imel nekdo od bratov pogrebni govor.

Nekaj dni po pogrebu me je starejša maziljena sestra Alice povabila na shod. Poznala me je od prej, ko sem z mamo obiskal kakšen shod med vikendom, kadar se je dobro počutila. Očeta sem vprašal, ali lahko grem. Strinjal se je in se odločil, da bo šel z mano, da se zahvali bratu, ki je imel pogrebni govor. Rekel je, da bo to njegov prvi in zadnji shod. Ampak stvari so se iztekle drugače. Ta večer sta potekala Teokratična strežbena šola in Službeni shod. Oče za svoj prvi shod ne bi mogel izbrati boljšega termina. V preteklosti je hodil na tečaj javnega govorništva in to, kar je slišal na shodu, ga je čisto prevzelo. Odločil se je, da bo na tem shodu prisoten vsak teden. Malo po malo je začel obiskovati še druge shode.

V tistem času je nadzornik Teokratične strežbene šole na začetku vsakega shoda prebral imena bratov, ki so bili vpisani v to šolo. Vsak je po tem, ko je bil poklican, rekel: »Tukaj!« Po enem od shodov sem prosil, ali se lahko naslednjič prebere tudi moje ime. Brat me je prisrčno pohvalil, ni pa me vprašal, ali razumem, kaj to pomeni.

Niti sanjalo se mi ni, da sem se s tem javil za govore. Želel sem samo, da se prebere moje ime! Naslednji teden je brat prebral moje ime, jaz pa sem ponosno rekel: »Tukaj!« Po shodu so me bratje in sestre pohvalili. Nekaj tednov kasneje sem dobil listek z nalogo, kot sem opisal na začetku.

Obšla me je groza! Takrat so morali učenci pripraviti govor, dolg med šest in osem minut. Možnost, da samo prebereš odlomek iz Svetega pisma, ni obstajala. Govor mi je pomagal pripraviti oče. Na njegovo zahtevo sem ga 20-krat zvadil, preden sem ga podal. Zatem mi je nadzornik dal dragocene predloge. Vse do zdaj me je Jehova šolal – po mojem očetu, zrelih bratih in sestrah in svoji organizaciji.

ŠOLANJE SE NADALJUJE

Sestra Alice, ki sem jo prej omenil, me je šolala, ko sem začel oznanjevati. V tistem času smo bili spodbujeni, da stanovalcu preberemo tri svetopisemske stavke, potem pa mu ponudimo knjigo. Ko sem bil jaz na vrsti, se je Alice predstavila in začela pogovor. Nato je mene prosila, da preberem prvi stavek. Potem sem jaz nadaljeval pogovor, prebral drugi in tretji stavek in ponudil knjigo. Kasneje sem se naučil, kako lahko sam začnem pogovor. Ko se je leta 1954 krstil moj oče, me je tudi on začel šolati na oznanjevanju. Čeprav je bil brez žene sam za vse, se je po svojih najboljših močeh trudil, da me vzgoji v resnici. Duhovne dejavnosti niso bile nikoli stvar debate. Točno sem vedel, kaj bova delala v soboto in nedeljo zjutraj in na večere, ko je bil shod.

V šoli sem bil povprečen učenec. Ampak v 12 letih obiskovanja šole sem se naučil marsikaj, kar mi je kasneje prišlo prav. Naučil sem se na primer dobro seštevati dolge stolpce števil in si pridobil solidno znanje angleške slovnice. To, kar sem se naučil pri angleščini in kreativnem pisanju, mi še danes pomaga, ko delam za spisni oddelek.

Ljudje me pogosto vprašajo, zakaj imam rad glasbo. Oba moja starša je glasba zelo zanimala. Pri sedmih letih sem nekaj časa hodil na ure klavirja, ampak moja učiteljica ni bila ravno navdušena nad mano. Očetu je predlagala, naj vse skupaj opustim. Saj jo razumem – takrat me to ni preveč zanimalo.

Po nekaj mesecih mi je oče našel drugo učiteljico. Hodil sem na ure klavirja in petja in šlo mi je zelo dobro. Pel sem sopran. Ker sem imel kar prijeten glas, sem osvojil nekaj tekmovanj. Na področju glasbe sem si želel pridobiti izobrazbo, ki bi mi omogočala, da bi bil glasbeni učitelj in da bi se preživljal kot pionir. Malo preden bi diplomiral, sem ugotovil, da bi moral porabiti ogromno časa za pripravo na izpite glede harmonij, glasbene zgodovine in skladateljstva. Zato sem z vsem skupaj nehal in postal redni pionir. To je bilo leta 1963.

PIONIRANJE MI PRINESE VELIKO VESELJA

Pioniral sem kakšno leto, ko sem bil kot posebni pionir dodeljen v mesto Kapuskasing v Ontariu. Moj sodelavec je bil Daniel Skinner, ki je bil dvakrat starejši od mene. Veliko me je naučil o tem, kako je občina organizirana. Pri dvajsetih sem postal del občinskega službenega odbora in imel sem se še ogromno za naučiti. Navdušen sem, da danes organizacija spet poudarja šolanje mladih bratov. Če se dajo na razpolago, jih lahko Jehova uporabi, tudi če so še zelo mladi!

Življenje v Kapuskasingu je bilo polno izzivov. Pozimi je temperatura včasih padla na –44°, nato pa se je »ogrelo« na –33°. Poleg tega sva z Danom večino časa pešačila. Kljub temu sem na tej dodelitvi doživel veliko lepega, med drugim to, da sem srečal sestro Lindo Cole, ki je kasneje postala Linda Splane.

Linda je bila goreča oznanjevalka, ki je imela veliko lepih ponovnih obiskov. Bila je radodarna, prijazna in družabna. Njena mama Goldie je bila zvesta sestra. Oče Allen pa je bil na začetku nasproten. Kljub temu je Goldie redno s sabo na shode in oznanjevanje jemala Lindo in njena brata Johna in Gordona. Goldie, Linda, John in Gordon so vsi vsaj za nekaj časa pionirali. Leta kasneje je Allen sprejel resnico in postal zelo dejaven v občini.

Leta 1965 sem bil povabljen v Kraljestveno strežbeno šolo. Trajala je en mesec, potekala pa je v kanadskem Betelu. V šoli so me prosili, da izpolnim prošnjo za Gilead. Nikoli nisem razmišljal o misijonarskem delu, saj sem mislil, da za to nisem dovolj dober. Kljub temu sem prošnjo oddal in povabljen sem bil v 42. razred. V Gileadu smo od učiteljev redno dobivali poročila glede našega napredka. V prvem poročilu sem bil spodbujen, da se v šoli naučim čim več o naši organizaciji. To je bil zelo primeren nasvet za 21-letnika.

V Gileadu smo se med drugim učili, kako komunicirati z radijskimi in televizijskimi hišami in novinarji. To se mi je zdelo zelo zanimivo. Sploh se nisem zavedal, kako prav mi bo ta pouk prišel v prihodnosti, kar bom pojasnil malo kasneje.

GREM V SENEGAL

Nekaj dni po podelitvi diplom sva bila z Michaelom Höhlom že na poti na dodelitev v Senegal v Afriki. Takrat je bilo v tej državi okoli 100 oznanjevalcev.

Na dodelitvi sem bil več mesecev, ko so me povabili, da en dan v tednu delam v podružnici. To je bila zgolj ena soba v misijonarskem domu. Čeprav je bila podružnica zelo preprosta, me je sluga dežele Emmanuel Paterakis večkrat spomnil, da predstavlja Jehovovo organizacijo v Senegalu. Nekega dne se je brat Emmanuel odločil, da bomo vsem misijonarjem poslali spodbudno pismo. V tistih dneh kopiranje pisem ni bilo ne enostavno ne poceni. Vsako pismo je bilo treba posebej natipkati na pisalni stroj. To je bilo težko delo, ker si nisi smel privoščiti niti ene napake!

Ko sem se zvečer tistega dne odpravljal nazaj v svoj misijonarski dom, mi je brat Emmanuel dal kuverto. Rekel je: »David, dobil si pismo od naše organizacije.« Ko sem kasneje odprl kuverto, sem ugotovil, da je v njej pismo, ki sem ga sam natipkal! Iz tega sem se naučil, da moram spoštovati organizacijo ne glede na to, kako velika ali majhna je podružnica.

Spoprijateljil sem se s številnimi brati in sestrami v občini in z njimi preživel večino sobotnih večerov. Na te trenutke imam zelo lepe spomine! S temi prijatelji sem še zdaj v stiku. V Senegalu sem se tudi naučil francosko, ker je to uradni jezik v tej državi. Znanje tega jezika mi pride prav, ko obiskujem podružnice po svetu.

Leta 1968 sva se z Lindo zaročila. Zatem sem več mesecev skušal v Senegalu najti službo s skrajšanim delovnikom, da bi lahko z Lindo skupaj pionirala. Ampak tam so ljudje veliko raje zaposlili domačine kot pa tujce. Zato sem se vrnil v Kanado. Po poroki sva bila kot posebna pionirja dodeljena v Edmundston v New Brunswicku. To malo mesto leži na meji s Quebecom.

PIONIRANJE V NEW BRUNSWICKU IN QUEBECU

V mestu ni bilo nobenega oznanjevalca, samo nekaj svetopisemskih učencev. Katoliška cerkev je imela nadzor nad skoraj vsakim delčkom življenja ljudi. Večina hiš je imela napis: Ne sprejemamo Jehovovih prič. V tistem času takšnim napisom nismo namenjali prevelike pozornosti – šli smo do vsake hiše ne glede na to, ali je imela napis ali ne. Katoliška cerkev je vsak teden v krajevnem časopisu objavila: »Preženimo Jehovove priče.« V mestu smo bili samo štirje, ki smo bili Jehovove priče – Victor in Velda Norberg in midva z Lindo. Zato smo točno vedeli, koga imajo v mislih!

Nikoli ne bom pozabil prvega obiska okrajnega nadzornika. Po tednu, ki ga je preživel z nami, je rekel: »Verjetno je največ, kar lahko naredite, to, da razbijete predsodke.« Od takrat naprej je to bil naš cilj in delovalo je! Počasi so ljudje začeli videti razliko med ponižnimi Jehovovimi pričami in ponosnimi katoliškimi duhovniki. V tem mestu je zdaj majhna občina.

Eno leto sva oznanjevala na tem oddaljenem področju, potem pa so naju povabili, da pomagava veliki občini v mestu Quebec. Tam sva preživela šest čudovitih mesecev z gostoljubnimi brati in sestrami. Zatem sva bila dodeljena v potujoče delo.

Naslednjih 14 let sva obiskovala občine po provinci Quebec. To je bilo prekrasno obdobje! Naše delo tam je bilo v peti prestavi in nič nenavadnega ni bilo, če je v eni občini več družin naenkrat napredovalo do krsta!

ŠE DANES SE SPOMINJAVA PRIDNIH BRATOV IN SESTER

Francosko govoreči bratje in sestre v Kanadi ti hitro prirastejo k srcu. So iskreni, veseli in goreči. Ampak ni bilo vsem enostavno priti v resnico. Nekaterim je družina hudo nasprotovala. Včasih so starši svojim otrokom postavili ultimat: »Nehaj preučevati z Jehovovimi pričami ali pa ne boš več živel pod to streho!« Vseeno so ostali zvesti Jehovu. Prepričan sem, da je na njih zelo ponosen!

Bilo bi krivično od mene, če ne bi omenil tudi rednih in posebnih pionirjev, ki so služili v Quebecu. Večina jih je prišla iz drugih delov Kanade. Morali so se naučiti francoščine in spoznati krajevno kulturo in način razmišljanja, na katerega je zelo vplivala Katoliška cerkev.

Posebni pionirji so bili pogosto dodeljeni na oddaljena področja, kjer ni bilo oznanjevalcev. Ljudje so bili polni predsodkov, zato so pionirji težko našli stanovanje in še težje službo s skrajšanim delovnikom. Celo sveže poročeni so živeli skupaj z drugimi Pričami. Včasih jih je bilo v istem stanovanju po štiri, šest ali osem, da so si delili stroške. Enostavno si niso mogli privoščiti, da bi živeli sami. Ti goreči pionirji so bili zelo marljivi. Ko so vzpostavili svetopisemski tečaj, so mu posvetili vso svojo pozornost. Zdaj v Quebecu ni več potrebe, zato so mnogi od teh pionirjev šli na področja, kjer se potrebuje več oznanjevalcev.

Ko sva v potujočem delu obiskovala občine, sva se trudila, da sva sobotne dopoldneve oznanjevala z najstniki. Tako sva izvedela, kakšne izzive imajo. Nekateri od njih zdaj služijo kot misijonarji ali pa imajo druge odgovornosti v organizaciji.

V tistem času nama nekatere občine niso mogle povrniti potnih stroškov. Zato nama je včasih do konca meseca zmanjkalo denarja. V teh trenutkih sva se morala popolnoma zanesti na Jehova, ker je bil edini, ki je poznal najine okoliščine. In nikoli naju ni razočaral. Nekako nama je vedno uspelo priti do naslednje občine.

VELIKO SE NAUČIM OD ZVESTIH BRATOV

Omenil sem že, da mi je zelo koristil pouk, ki smo ga v Gileadu dobili glede stika z javnostjo. V tistem obdobju smo imeli v Quebecu veliko priložnosti za oznanjevanje po radiu, televiziji in časopisih. Pogosto sem sodeloval z Léonceom Crépeaultom, ki je bil prav tako v potujočem delu in je bil izkušen v sodelovanju z mediji. Ko sva na primer šla do kakšnega pomembnega direktorja medijske hiše, se ni bahal s svojim znanjem. Namesto tega je rekel: »Gospod, moj sodelavec in jaz ne veva veliko o medijih. Ampak dobila sva nalogo, da ljudem poveva za veliko zborovanje, ki ga organizirajo Jehovove priče. Zelo vam bova hvaležna za kakršno koli pomoč.« Takšen ponižen pristop nama je odprl veliko vrat, ki bi drugače verjetno ostala zaprta.

Kasneje sem pri občutljivih primerih, ki bi lahko vzbudili pozornost medijev, sodeloval z enim od naših odvetnikov, bratom Glenom Howom. Tudi tokrat mi je prišlo prav šolanje iz Gileada in izkušnje, ki sem si jih pridobil, ko sem sodeloval z bratom Léonceom. Delati z bratom Glenom je bil zame velik blagoslov. Brez strahu je po pravnih poteh branil našo organizacijo. In kar je najpomembnejše, zelo je imel rad Jehova.

Leta 1985 sva z Lindo začela služiti v okraju na zahodnem delu Kanade. Tako sva bila bližje mojemu očetu in sva lahko zanj skrbela. Umrl je tri mesece kasneje. Zatem sva še naprej služila v okrajih v zahodni Kanadi. Leta 1989 pa sva na najino presenečenje dobila vabilo, da prideva v Betel v Združenih državah. To je pomenilo, da sva morala zapustiti potujoče delo po skoraj 19 letih. V tem času nama je na stotine bratov in sester ponudilo toplo posteljo in na tisoče nama jih je pripravilo okusne obroke. Za vse to sva jim res hvaležna!

PRESELIVA SE V ZDRUŽENE DRŽAVE

Ko sva prišla v Brooklyn, sem bil dodeljen v službeni oddelek. Za šolanje, ki sem ga dobil tam, bom večno hvaležen. Med drugim sem se naučil, kako zelo pomembno je preveriti dejstva in ne delati svojih zaključkov. Nato sem bil leta 1998 dodeljen v spisni oddelek, kjer se še vedno vsak dan naučim kaj novega. Več let sem bil pomočnik brata Johna Barra, ki je bil koordinator spisnega oddelka in je imel res čudovito krščansko osebnost. Za vedno bom cenil šolanje, ki sem ga dobil od njega, in čas, ki sem ga preživel z njim.

Delati s ponižnimi brati in sestrami v spisnem oddelku je pravi užitek. Pri vsaki nalogi se večkrat v molitvi obrnejo k Jehovu. Zavedajo se, da lahko kar koli dobrega dosežejo samo s pomočjo Jehovovega duha, ne pa zaradi svojih sposobnosti.

Z Lindo si štejeva v čast, da sva lahko obiskala sovernike v 110 državah. Na lastne oči sva videla ljubezen misijonarjev, članov podružničnih odborov in drugih bratov in sester v polnočasni službi. Lepo je bilo tudi videti gorečnost in zvestobo krajevnih oznanjevalcev, ki dajejo Kraljestvo na prvo mesto kljub vojnam, ekonomskim težavam in preganjanju. Jehova jih ima sigurno zelo rad!

V vseh teh letih mi je bila Linda v veliko pomoč. Zelo ima rada ljudi in vedno išče priložnosti, da bi drugim pomagala. Odlično ji gre od rok tudi začenjanje neformalnih pogovorov. Mnogim je pomagala spoznati resnico, nekaterim nedejavnim pa, da so se vrnili v občino. Res je čudovito darilo od Jehova! Zdaj sva z Lindo že precej v letih in sva izredno hvaležna za mlajše brate in sestre, ki nama pomagajo pri potovanju in drugih stvareh. (Mar. 10:29, 30)

Ko razmišljam o zadnjih osemdesetih letih, je moje srce polno hvaležnosti. Strinjam se s psalmistom, ki je napisal: »O Bog, učiš me že od moje mladosti in vse do zdaj pripovedujem o tvojih čudovitih delih.« (Ps. 71:17) Želim, da bi te besede zame veljale, dokler bom živ!