Videl sem vero Jehovovega ljudstva

Zasmejal sem se, saj mi ni deloval kot veren človek. Rekel sem mu: »Kaj pa ti veš o Svetem pismu?« Ni mi takoj odgovoril. Nazadnje pa mi je povedal, da je njegova mama Jehovova priča in da je nekaj stvari izvedel od nje. Bil sem radoveden in sem ga prosil, naj mi pove več.

Najin pogovor se je zavlekel globoko v noč. Rekel mi je, da v Svetem pismu piše, da je vladar tega sveta Satan. (Jan. 14:30) Mogoče to veš že vse svoje življenje, ampak zame je bila ta informacija nekaj novega in zanimivega. Vedno sem poslušal, da svetu vlada Bog, ki je dober in pravičen. Vendar mi to ni šlo skupaj s tem, kar sem videl. Čeprav sem bil star komaj 26 let, sem bil priča že marsičemu, kar me je vznemirjalo.

Moj oče je bil pilot pri zračnih silah Združenih držav Amerike, zato sem se že kot otrok močno zavedal nevarnosti jedrske vojne. Vojska je imela ves čas prst na gumbu. V času, ko sem obiskoval kolidž v Kaliforniji, je bila v Vietnamu vojna. Pridružil sem se študentskim protestom. Bežali smo pred policijo, ki nas je lovila s palicami. Ker so uporabili solzivec, smo se dušili in skoraj nič videli. To je bil čas nemirov in upora. Dogajali so se politični umori, protesti in izgredi. Od vsepovsod so prihajale različne ideje in mnenja. Bila je prava zmešnjava.

Leta 1970 sem dobil službo na severni obali Aljaske in zaslužil veliko denarja. Nato sem odletel v London, si kupil motor in jo mahnil na jug v neznano. Čez nekaj mesecev sem prispel v Afriko. Na poti sem srečal ljudi, ki so prav tako želeli zbežati pred problemi oziroma se pred njimi nekako umakniti.

Glede na to, kar sem videl in slišal, se mi je svetopisemski nauk, da zadeve na zemlji vodi zlobno duhovno bitje, zdel smiseln. Ampak kje je pri vsem tem Bog? To me je zanimalo.

V naslednjih mesecih sem našel odgovor. V letih, ki so sledila, sem spoznal številne moške in ženske, ki so v najrazličnejših okoliščinah dokazali, da so zvesti pravemu Bogu.

SEVERNA IRSKA – »DEŽELA BOMBE IN METKA«

Ko sem se vrnil v London, sem stopil v stik s prijateljevo mamo in dala mi je Sveto pismo. Kasneje sem šel v Amsterdam. Nekega dne sem pod ulično svetilko bral Sveto pismo, nakar me je opazil nekdo od Jehovovih prič in mi pomagal izvedeti več o Bogu. Nato me je pot vodila v Dublin. Tam sem poiskal podružnični urad Jehovovih prič. Potrkal sem na vrata, in ko sem vstopil, sem srečal Arthurja Matthewsa, ki je bil moder in izkušen brat. Prosil sem ga, da bi z mano preučeval Sveto pismo, in strinjal se je.

Vrgel sem se v preučevanje in vneto bral knjige in vezane letnike revij, ki so jih izdale Jehovove priče. Seveda sem bral tudi Sveto pismo. Bilo je tako razburljivo! Na občinskih shodih sem opazil, da so celo otroci poznali odgovore na vprašanja, ki so si jih izobraženi ljudje že stoletja postavljali: Zakaj obstaja zlo? Kdo je Bog? Kaj se zgodi po smrti? Družil sem se samo z Jehovovimi pričami. To ni bilo težko, ker v celi državi nisem poznal nikogar drugega. Pomagali so mi, da sem vzljubil Jehova in želel izpolnjevati njegovo voljo.

Leta 1972 sem se krstil. Naslednje leto sem začel pionirati in se pridružil majhni občini v kraju Newry v Severni Irski. Najel sem osamljeno kamnito kočo na pobočju nekega hriba. Na bližnjem travniku so se pasle krave in pred njimi sem vadil svoje govore. Medtem ko so prežvekovale, se je zdelo, kot da me pozorno poslušajo. Sicer mi niso mogle dati nobenega nasveta, ampak so mi pomagale, da sem se naučil imeti stik z občinstvom. Leta 1974 sem bil postavljen za posebnega pionirja. Pridružil se mi je brat Nigel Pitt, ki je postal moj dolgoletni prijatelj.

V tistem času je bilo v Severni Irski veliko nasilja. Nekateri so jo upravičeno označili kot »deželo bombe in metka«. Ulični spopadi, napadi ostrostrelcev, streljanje in eksplozije avtomobilov so bili nekaj vsakdanjega. Prepletali so se politični in verski spori. Vendar so tako protestanti kot katoliki priznavali, da se Jehovove priče v politiki ne postavljajo na nobeno stran. Zato smo lahko svobodno in varno oznanjevali. Stanovalci so pogosto vedeli, kje in kdaj bo izbruhnilo nasilje, in so nas na to opozorili, zato smo se lahko ognili nevarnosti.

Vseeno smo se kdaj znašli v nevarnih situacijah. Nekega dne sva z Denisom Carriganom, ki je bil tudi pionir, oznanjevala v bližnjem mestu, kjer ni bilo nobene Priče in sva bila tam prej samo enkrat. Neka ženska naju je obtožila, da sva britanska vojaka pod krinko, morda zato, ker nobeden od naju ni govoril z irskim naglasom. Prestrašila sva se. Že samo to, da si bil prijazen do vojakov, je lahko bil razlog, da so te ubili ali ti prestrelili koleno. Ko sva zunaj na mrazu in sama čakala na avtobus, sva videla, kako je pred kavarno, v kateri naju je ženska obtožila, pripeljal avto. Prišla je ven in se pogovarjala z moškima v avtu ter vznemirjeno kazala proti nama. Moška sta se počasi pripeljala in naju spraševala nekaj glede voznega reda avtobusa. Ko je prišel avtobus, sta se pogovarjala z voznikom. Vendar njihovega pogovora nisva slišala. Nobenih drugih potnikov ni bilo, zato sva bila prepričana, da nameravajo z nama opraviti zunaj mesta. Ampak to se ni zgodilo. Ko sem stopil iz avtobusa, sem voznika vprašal: »Ali sta tista moška prej spraševala glede naju?« Odgovoril je: »Vem, kdo sta vidva, in sem jima to povedal. Ne skrbita, nič hudega se vama ne bo zgodilo.«

Leta 1976 sem na okrožnem kongresua v Dublinu spoznal Pauline Lomax, posebno pionirko, ki je prišla na obisk iz Anglije. Bila je duhovna, ponižna in očarljiva sestra. S svojim bratom Rayem sta poznala resnico že vse življenje. Leto kasneje sva se poročila in še naprej služila kot posebna pionirja v mestu Ballymena v Severni Irski.

Nekaj časa sem služil kot okrajni nadzornik. Obiskovala sva brate in sestre v Belfastu, Londonderryju in drugih nevarnih krajih. Spodbudila naju je vera naših bratov in sester, ki so opustili globoko zakoreninjena verska prepričanja, predsodke in sovraštvo, da bi lahko služili Jehovu. Kako zelo jih je Bog blagoslovil in jih varoval!

Na Irskem sem živel deset let. Nato so naju leta 1981 povabili v 72. razred šole Gilead. Po končani šoli sva bila dodeljena v Sierro Leone v Zahodni Afriki.

SIERRA LEONE – VERA KLJUB REVŠČINI

Živela sva v misijonarskem domu skupaj z enajstimi čudovitimi brati in sestrami. Delili smo si eno kuhinjo, tri stranišča, dva tuša, en telefon, en pralni stroj in en sušilni stroj. Pogosto in nepredvideno je prihajalo do izpadov elektrike. Podgane so okupirale podstrešje, kobre pa so se priplazile v klet.

Življenjski pogoji niso bili ravno idealni, toda oznanjevanje je bilo pravi užitek. Ljudje so spoštovali Sveto pismo in so nam pozorno prisluhnili. Mnogi so preučevali z nami in postali Jehovove priče. Domačini so mi rekli »gospod Robert«, Pauline pa je bila »gospa Robert«. Kasneje mi je delo v podružničnem uradu začelo jemati več časa in sem bil manj na oznanjevanju. Zato so ljudje Pauline začeli klicati »gospa Pauline«, jaz pa sem postal »gospod Pauline«. Ženi je bilo to všeč!

Veliko bratov in sester je bilo revnih, vendar je Jehova vedno poskrbel za njihove potrebe, včasih na neverjeten način. (Mat. 6:33) Spomnim se neke sestre, ki ji je ostalo samo še toliko denarja, da bi lahko za tisti dan kupila hrano zase in za svoje otroke. Vendar je ves denar dala nekemu bolnemu bratu, da si je lahko kupil zdravila proti malariji. Kasneje istega dne je do te sestre nepričakovano prišla neka ženska, jo prosila, naj ji uredi frizuro, in ji za to plačala. Takšnih primerov je bilo kar nekaj.

NIGERIJA – PRIVAJANJE NA NOVO KULTURO

V Sierri Leone sva bila devet let. Potem so naju premestili v Betel v Nigeriji. To je bila velika podružnica. Opravljal sem enako vrsto pisarniškega dela kot v Sierri Leone. Za Pauline pa je bila sprememba velika in zahtevna. Prej je vsak mesec 130 ur preživela na oznanjevanju in vodila napredujoče svetopisemske tečaje. Zdaj pa je bila dodeljena v šivalnico, kjer je cel dan popravljala oblačila. Potrebovala je kar nekaj časa, da se je navadila, vendar je videla, da drugi zelo cenijo njeno delo. Poleg tega se je osredotočila na to, da spodbuja sobetelčane.

Kultura v Nigeriji je bila za naju nova in morala sva se precej prilagoditi. Nekoč je neki brat vstopil v mojo pisarno in mi predstavil sestro, ki je bila pravkar sprejeta v Betel. V pozdrav sem ji hotel ponuditi roko, toda ona je pred mojimi nogami pokleknila in se priklonila do tal. Bil sem zaprepaden! Na misel sta mi takoj prišla dva svetopisemska stavka: Apostolska dela 10:25, 26 in Razodetje 19:10. Spraševal sem se: Ali bi ji moral reči, naj tega ne dela? Obenem pa sem se zavedal, da je bila sprejeta v Betel in da je vedela, kaj uči Sveto pismo.

Malce v zadregi sem nekako zaključil srečanje s to sestro. Ko sem potem zadevo malo raziskal, sem ugotovil, da je ravnala v skladu z običajem, ki je bil takrat še vedno razširjen v nekaterih delih države. Tudi moški so se enako priklanjali do tal. To je bil znak spoštovanja. Ni šlo za čaščenje, tudi v Svetem pismu so takšni primeri. (1. Sam. 24:8) Vesel sem, da nisem v nevednosti rekel česa, s čimer bi sestro lahko osramotil.

V Nigeriji sva spoznala veliko sovernikov, ki so pokazali izjemno vero. Eden od njih je bil Isaiah Adagbonab. Resnico je spoznal še kot mladenič, potem pa je zbolel za gobavostjo. Poslali so ga v kolonijo gobavcev, kjer je bil edina Jehovova priča. Kljub nasprotovanju je več kot 30 gobavcem pomagal, da so spoznali resnico, in v koloniji ustanovil krščansko občino.

KENIJA – BRATJE IN SESTRE SO BILI POTRPEŽLJIVI Z MANO

Leta 1996 sva bila dodeljena v podružnico v Keniji. V tej državi sem bil prvič po dogodku, ki sem ga omenil v uvodu. Živela sva v Betelu. Med obiskovalci betelske posesti so bile tudi zamorske mačke. Te opice so sestram, ki so nosile sadje, izmaknile kakšen sadež. Ena od sester v Betelu je nekega dne pustila odprto okno v svoji sobi. Ko je prišla domov, je našla celo družinico opic, ki so se mastile s hrano v sobi. Zakričala je in zbežala ven. Opice so vreščale in poskakale skozi okno.

S Pauline sva se pridružila svahilijsko govoreči občini. Že kmalu sem dobil nalogo, da vodim Občinsko preučevanje knjige (zdaj Občinsko preučevanje Biblije). Vendar je bilo moje znanje jezika še vedno na stopnji otroka. Gradivo sem preučil vnaprej, tako da sem lahko na shodu prebral vprašanja. Toda če so se komentarji občinstva samo malo razlikovali od tega, kar je bilo napisano, jih nisem razumel. Bilo je precej neprijetno! Žal mi je bilo za brate in sestre. Name je naredilo vtis, kako mirno, potrpežljivo in ponižno so to sprejeli.

ZDRUŽENE DRŽAVE – VERA KLJUB BLAGINJI

V Keniji sva bila manj kot eno leto. Leta 1997 sva bila povabljena v Betel v Brooklynu v New Yorku. Zdaj sva živela v državi, v kateri je bilo v materialnem pogledu vsega dovolj, kar pa lahko prinese svoje težave. (Preg. 30:8, 9) Toda tudi v takšni državi naši bratje in sestre kažejo močno vero. Svojega časa in sredstev ne uporabljajo za to, da bi obogateli, ampak za to, da podpirajo delo v Jehovovi organizaciji.

V vseh teh letih sva videla vero naših bratov in sester v različnih okoliščinah. Na Irskem je bila to vera kljub državljanskim nemirom, v Afriki kljub revščini in izolaciji ter v Združenih državah kljub blaginji. Kako zelo vesel mora biti Jehova, ko se ozre na zemljo in vidi ljudi, ki ga imajo radi v vsakršnih okoliščinah!

Leta so hitro minila, »hitreje, kot lahko dela tkalec«. (Job 7:6) Zdaj delava v našem svetovnem središču v Warwicku v zvezni državi New York in v veselje nama je služiti z ljudmi, ki imajo res radi drug drugega. Sva srečna, zadovoljna in vesela, da lahko karseda podpirava našega kralja Jezusa Kristusa, ki bo kmalu nagradil vse, ki zvesto služijo Bogu. (Mat. 25:34)