Odločitve sem sprejemal z Jehovom v mislih

Rodil sem se 19. maja 1940 v mestu Amioun v Libanonu. Odraščal sem v ljubeči in srečni družini, ki je poznala in ljubila Boga Jehova. Nekaj let po mojem rojstvu smo se preselili v mesto Tripoli. Bil sem najmlajši od petih otrok – treh deklic in dveh fantov. Mojima staršema služenje denarja ni bila najpomembnejša stvar. Naše življenje se je vrtelo okrog preučevanja Svetega pisma, krščanskih shodov in tega, da smo pomagali drugim spoznati Boga.

V naši občini smo imeli več maziljenih kristjanov. Eden od njih je bil Michel Aboud, ki je vodil to, čemur smo takrat rekli preučevanje knjige. Resnico, ki jo je spoznal v New Yorku, je prinesel v Libanon leta 1921. Še posebej se spomnim, kako je pomagal mladima diplomantkama šole Gilead – Anne in Gwen Beavor. Postali sta naši dobri prijateljici. Več desetletij kasneje sem bil zelo vesel, ko sem srečal Anne v Združenih državah. Čez nekaj časa sem srečal še Gwen, ki se je poročila z Wilfredom Goochem in sta skupaj služila v londonskem Betelu.

OZNANJEVANJE V LIBANONU

Ko sem bil mlad, v Libanonu ni bilo veliko Jehovovih prič. Vendar smo goreče govorili drugim to, kar smo spoznali iz Svetega pisma. To smo delali kljub nasprotovanju nekaterih verskih voditeljev. Nekaj dogodkov mi je še posebej ostalo v spominu.

Nekega dne sva z mojo sestro Sano oznanjevala v stanovanjski zgradbi. V nadstropje, kjer sva se pogovarjala s stanovalci, je prišel duhovnik. Očitno ga je nekdo poklical. Duhovnik je nato začel žaliti mojo sestro. Postal je nasilen in jo porinil po stopnicah, da se je poškodovala. Nekdo je poklical policijo, ki je prišla in prijazno poskrbela za Sano. Duhovnika so odpeljali na policijsko postajo, kjer so ugotovili, da ima pri sebi pištolo. Načelnik policije ga je vprašal: »Kdo ste vi – verski voditelj ali vodja tolpe?«

Živo se tudi spomnim, ko smo kot občina najeli avtobus, da bi oznanjevali v oddaljenem mestu. Imeli smo se lepo, dokler ni krajevni duhovnik slišal, kaj delamo, in zbral nasilno množico. Nadlegovali so nas in v nas celo metali kamenje ter pri tem poškodovali mojega očeta. Spomnim se, da je imel ves krvav obraz. Z mamo sta se vrnila v avtobus in ostali smo jima zaskrbljeno sledili. Ko je mama očetu čistila rano, je izrekla besede, ki jih ne bom nikoli pozabil: »Jehova, prosim, odpusti jim. Ne vejo, kaj delajo.«

Ob neki drugi priložnosti smo šli na obisk k sorodnikom. V hiši mojega dedka je bil ravno takrat tudi ugleden verski voditelj. Vedel je, da sta moja starša Jehovovi priči. Čeprav sem bil star samo šest let, me je skušal osramotiti in mi rekel: »Zakaj še nisi krščen?« Odgovoril sem mu, da sem še otrok in da moram več vedeti o Svetem pismu in imeti močno vero, da bi se lahko krstil. Moj odgovor mu ni bil všeč, zato je dedku rekel, da sem nespoštljiv.

Vendar so bile takšne negativne izkušnje bolj redke. Libanonci so na splošno prijazni in gostoljubni ljudje. Zato smo imeli številne prijetne pogovore o Svetem pismu in vodili veliko svetopisemskih tečajev.

PRESELIMO SE V DRUGO DRŽAVO

Ko sem še hodil v šolo, je neki mlad brat iz Venezuele obiskal Libanon. Hodil je na shode v naši občini in se začel spoznavati z mojo sestro Wafo. Čez čas sta se poročila in odšla v Venezuelo. Wafa je v pismih očeta prosila, naj se cela družina preseli v Venezuelo, ker nas je zelo pogrešala. Sčasoma je uspela očeta prepričati in smo se preselili.

V Venezuelo smo prispeli leta 1953 in se nastanili v mestu Caracas blizu predsedniške palače. Ker sem bil še otrok, sem bil navdušen, ko sem videl predsednika, ki se je včasih peljal mimo v avtu z osebnim šoferjem. Staršema pa se je bilo težko prilagoditi na novo državo, jezik, kulturo, hrano in podnebje. Ravno sta se začela navajati na novo življenje, ko se je zgodilo nekaj hudega.

ZGODI SE TRAGEDIJA

Moj oče se je naenkrat počutil vedno slabše. To nam je bilo zelo čudno, ker je bil zdrav in močan človek. Ne spomnimo se, da bi bil kdaj bolan. Nato pa so mu odkrili raka na trebušni slinavki in ga operirali. Na žalost je en teden po operaciji umrl.

Težko z besedami opišem bolečino, ki smo jo občutili. Star sem bil komaj 13 let. Bili smo v šoku in počutili smo se, kot da se nam je sesul svet. Mama se kar nekaj časa ni mogla sprijazniti s tem, da njenega moža ni več. Vedeli smo, da gre življenje naprej, in z Jehovovo pomočjo nam je uspelo vztrajati. Pri šestnajstih sem končal srednjo šolo v Caracasu in zelo sem si želel podpirati svojo družino.

Med tem časom se je moja sestra Sana poročila z bratom Rubenom Araujom, ki je diplomiral v šoli Gilead in se vrnil v Venezuelo. Preselila sta se v New York. Moja družina se je odločila, naj grem na univerzo. Odšel sem v New York, kjer sem lahko živel pri moji sestri in njenem možu. V tem času sta mi zelo pomagala duhovno napredovati. Poleg tega je bilo v španski občini v Brooklynu veliko zrelih bratov. Med drugim sem spoznal brata Miltona Henschla in Fredericka Franza, ki sta služila v brooklynskem Betelu.

Proti koncu prvega letnika na univerzi v New Yorku sem začel razmišljati, kaj delam v svojem življenju. Resno sem razmišljal o člankih iz Stražnega stolpa, ki so govorili o kristjanih, ki so si postavili duhovne cilje. Videl sem, kako veseli so bili pionirji in betelčani v naši občini, in želel sem si biti kot oni. Vendar še nisem bil krščen. Kmalu sem spoznal, kako pomembno je, da posvetim svoje življenje Jehovu. Krstil sem se 30. marca 1957.

POMEMBNE ODLOČITVE

Po krstu sem začel razmišljati o tem, da postanem pionir. To sem si vedno bolj želel, vendar sem razumel, da to ne bo tako enostavno. Zdelo se mi je, da ne bom mogel istočasno pionirati in študirati na univerzi. Z družino smo si poslali veliko pisem glede moje odločitve, da neham študirati, se vrnem v Venezuelo in postanem pionir.

V Caracas sem se vrnil junija 1957. Toda videl sem, da se družina težko preživlja in da potrebuje še nekoga, ki bo zaslužil denar. Želel sem pomagati. Dobil sem ponudbo za delo v banki, vendar sem si zelo želel tudi pionirati. Navsezadnje je bil to razlog, da sem se vrnil domov. Odločen sem bil, da bom delal oboje. Več let sem delal s polnim delovnim časom v banki in obenem pioniral. Še nikoli nisem bil tako zaposlen in tako srečen!

Še bolj pa sem bil vesel, ko sem spoznal Sylvio, čudovito sestro, ki je zelo ljubila Jehova, in se z njo poročil. S staršema se je v Venezuelo preselila iz Nemčije. Dobila sva dva otroka – sina Michela (Mika) in hčerko Samiro. Začel sem skrbeti tudi za svojo mamo, ki se je preselila k nam. Čeprav sem moral zaradi družinskih obveznosti prenehati pionirati, sem ohranil pionirskega duha. S Sylvio sva pomožno pionirala, kadar koli je bilo to mogoče.

ŠE ENA POMEMBNA ODLOČITEV

Otroka sta še vedno hodila v šolo, ko se je zgodilo to, kar sem omenil v uvodu. Moram priznati, da je bilo moje življenje precej lagodno, in bil sem spoštovan v bančnih krogih. Vendar sem si želel, da bi me ljudje predvsem poznali kot Jehovovega služabnika. O tem nisem mogel nehati razmišljati. Zato sva se z ženo usedla in pogovorila glede najinih financ. Če bi pustil službo v banki, bi dobil precej veliko odpravnino. Ker nismo imeli dolgov, se nam je zdelo, da bi lahko s tem denarjem kar nekaj časa shajali, če bi poenostavili svoje življenje.

To ni bila lahka odločitev, toda moja draga žena in mama sta me povsem podpirali. Bil sem zelo navdušen, da bom lahko spet pioniral. Videti je bilo, da ne bo nobenih ovir. Potem pa sva izvedela novico, ki nas je vse presenetila.

PRIJETNO PRESENEČENJE!

Nekega dne je zdravnik Sylvii povedal, da je noseča. To je bilo res presenečenje, a hkrati tudi veselje. Vendar sem razmišljal o tem, ali bom še vedno lahko postal pionir. Kmalu sva se začela veseliti, da bova imela še enega otroka. Kaj pa bo z mojimi načrti?

Ko sva se pogovorila, sva se odločila, da načrtov ne bova spreminjala. Najin sin Gabriel se je rodil aprila 1985. Kljub temu sem dal odpoved v banki in junija 1985 začel redno pionirati. Čez čas sem postal član podružničnega odbora. Ker podružnica ni bila v Caracasu, sem se moral dvakrat ali trikrat na teden voziti kakih 80 kilometrov daleč.

ŠE ENA SELITEV

Podružnica je bila v mestu La Victoria, zato smo se z družino odločili, da se preselimo tja, da bi bili bližje Betela. To je bila za nas velika sprememba. Ne morem povedati, kako zelo hvaležen sem družini, da se je bila pripravljena prilagoditi. Moja sestra Baha je prevzela skrb za mamo. Mike je bil že poročen, Samira in Gabriel pa sta še živela doma. Zaradi selitve v La Victorio sta morala zapustiti svoje prijatelje v Caracasu. Moja žena Sylvia se je morala navaditi, da ne živi več v živahnem glavnem mestu, ampak v majhnem mestu. Vsi pa smo se morali prilagoditi na življenje v manjši hiši. Zaradi selitve iz Caracasa v La Victorio smo morali veliko spremeniti.

Ampak sprememb še ni bilo konec. Gabriel se je poročil in Samira se je odselila. Nato so naju s Sylvio leta 2007 povabili v Betel, kjer sva še danes. Najin najstarejši sin Mike služi kot starešina in pionira skupaj z ženo Monico. Tudi Gabriel je starešina in skupaj z ženo Ambro živi v Italiji. Samira pa pionira in pomaga Betelu kot prostovoljka na daljavo.

ŠE ENKRAT BI SE ISTO ODLOČIL

V življenju sem moral sprejeti veliko pomembnih odločitev, vendar nobene ne obžalujem. Če bi se moral še enkrat odločiti, bi naredil enako. Zelo cenim številne odgovornosti in naloge, ki sem jih imel in jih še imam pri služenju Jehovu. V vseh teh letih sem spoznal, kako pomembno je, da imaš tesno prijateljstvo z Jehovom. Ne glede na to, ali so naše odločitve velike ali majhne, nam Jehova lahko da »mir, ki presega vsako misel«. (Fil. 4:6, 7) S Sylvio zelo rada služiva v Betelu in čutiva, da je Jehova blagoslovil najine odločitve, ker sva jih vedno sprejemala z njim v mislih.