Vprašanje
◼ Na kaj bi morali misliti, če želimo, da bi del svojega imetja ali celotno imetje po smrti zapustili Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti?
Po smrti nimamo več nobenega nadzora nad svojim gmotnim imetjem. (Prid. 9:5, 6) Zato mnogi napišejo oporoko, v kateri izrazijo svoje želje o tem, komu naj bi njihovo imetje pripadlo po njihovi smrti. (2. kra. 20:1) V tem pravnem dokumentu lahko tudi določijo, koga želijo za svojega izvršitelja oporoke. Če posameznik ne naredi oporoke, bo v mnogih državah sodišče odločilo, kako se bo razdelilo pokojnikovo imetje. Če imamo torej kakšno določno željo glede tega, komu bi zapustili svoje premoženje (na primer, če si želimo, da bi ga nekaj ali vse zapustili Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti), je pomembno, da to izrecno navedemo v svoji oporoki. Po potrebi lahko tudi skrbno izberemo izvršitelja oporoke in to svojo odločitev v tem dokumentu tudi zapišemo.
Izvršitelj oporoke ima veliko odgovornost. Zbrati in nato razdeliti celotno imetje lahko pomeni imeti opravka s številnimi podrobnostmi in terja veliko časa, odvisno pač od velikosti pokojnikovega imetja. Poleg tega je treba upoštevati tudi zakonska določila. Ni nujno, da bo nekdo, ki je član občine, že kar samodejno dober izvršitelj oporoke. Posameznik, ki ga izberemo, bi moral biti nekdo, za katerega smo prepričani, da je sposoben, zanesljiv in pripravljen upoštevati naše želje. (Glej članek »Modro in koristno načrtovanje oporočnega dedovanja« v Prebudite se!, 8. december 1998.)
Če te kdo zaprosi, da bi bil njegov izvršitelj oporoke: Če te kdo vpraša, ali bi bil pripravljen po njegovi smrti izvršiti njegove želje v zvezi s premoženjem, najprej skrbno izračunaj stroške ter v molitvi razmisli, ali boš lahko izpolnil to odgovornost. (Luk. 14:28–32) Po njegovi smrti boš moral o tem obvestiti vse, ki so v oporoki imenovani za upravičence zapuščine. Ko boš dobil pooblastilo za razpolaganje z zapuščino, boš dolžan razdeliti pokojnikovo premoženje v skladu z zakonom in točno tako, kot je to določeno v oporoki. Izvršitelj oporoke bi se moral zavedati, da ne sme ravnati drugače, kot je to določeno v oporoki, pa naj gre za veliko ali majhno premoženje. Vse, kar je zapustnik podaril Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti, so posvečena sredstva, ki pripadajo Jehovovi organizaciji. (Luk. 16:10; 21:1–4)