Mojih deset let v španskih vojaških zaporih (Dodatek km 5/86)

¹ Deset let zapora pod Francovim režimom v Španiji - deset let, ki so obogatila moje življenje. To morda zveni protislovno, vendar je v mojem primeru res bilo tako. Ne zato, ker bi v tistih letih udobno živel, nasprotno, to je bila kruta stvarnost vojaškega zapora. Toda ob vsem tem sem jasno čutil, včasih na presenetljiv način, Božjo zaščito. Tako živo se spominjam dogodkov, kot da so se včeraj zgodili.

² Rojen sem kot katoličan in v Barceloni sem obiskoval katoliško šolo. S 16 leti sem pričel preučevati Biblijo z Jehovinimi pričami in leta 1961, ko sem imel 18 let, sem v Parizu simboliziral svojo predanost Bogu s krstom, Jehovine priče so bile takrat v Španiji prepovedane in večji del razdobja Francove vladavine (1939-75) se je oznanjevalo podtalno.

³ Kako hvaležen san bil Jehovi za resnico, ki nam jo je posredoval po Jezusu, zato sem se brez pridržkov predal Jehovi, želel sem postati polnočasni oznanjevalec. Ta želja se mi je spolnila leta 1962 in to službo sem nadaljeval v zaporu. Zakaj sem moral v zapor?

MOJA PRVA VELIKA PREIZKUŠNJA

⁴ Februarja 1964, ko sem bil star 21 let, sem bil vpoklican k vojakom. Bil sem pripravljen na to kar je prihajalo nadme. Poleg pionirske službe je bil cilj mladih v skupščini tudi ta da ostanemo neoporečni v tem pogledu. (Jan 17:16; 18:36)

⁵ Ko sem se odpravil od doma in napotil proti kasarni, sem seveda bil vznemirjen, toda prepričan, da imam prav. Tam sem jim pojasnil, da zaradi svoje vesti odklanjam vojaško službo - to pa je bilo nekaj, kar so tisti čas v Španiji težko razumeli. Dali so mi potni list in mi rekli naj se javim v kasarno na Tenerifih (Kanarski otoki), kakšnih 1600 km proč od mojega doma v Kataloniji.

⁶ Na vojaškem uradu v Tenerifih so mislili, da sem nor. Kdo bi namreč pri zdravi pameti pod fašistično diktaturo odklonil vojaško službo? Poslali so me k psihijatru! K sreči pa me je prevzel zdravnik, ki je poznal Jehovine priče in tako san se ognil zdravljenja, ki bi utegnilo pustiti posledice. Kmalu zatem sen se našel v zaporu. Kako dolgo bom moral ostati tu? Tega nisem mogel vedeti, kajti za tiste, ki so odklanjali vojaško službo sploh še ni bilo določene kazni.

⁷ V letih, ki so sledila, sem lahko na sojetnikih videl, kaj pomeni čutiti notranjo praznino in osamljenost. Marsikdaj sem se našel v življenjsko nevarnih okoliščinah, ponujali pa so mi tudi privlačne predloge, da bi popustil glede nevtralnosti. Počasi sem spoznaval, da se tesna celica nekomu lahko zdi velika kot vesolje, če je v prisrčnem odnosu z Bogom, v katerega pa sem jaz neomajno zaupal. (Psalm 23.)

SAMICA

⁸ Iz Tenerifov so me premestili v zloglasni vojaški zapor San Francisco del Risco v Las Palmsu na otoku Canaria; vlival je strah zaradi razvpitega upravnika zaporov, malega, tršatega mučitelja, ki je z veseljem pretepal zapornike. Imenovali so ga “Pisamodongo” (ker je brcal zapornike v trebuh). Dali so me v samico, odvzeli so mi moje imetje tudi Biblijo. Samo zvečer sem lahko za kratek čas zapustil svojo celico, da sem izpraznil latrino in šel po večerjo. Toda vse mesece, ko sem bil v samici, se nikoli nisem počutil čisto sam. (Ps 148:18) Kakor misijonar Harold King, ki je več let preživel v samici na Kitajskem, sem poglobil svoj odnos z Jehovo.

⁹ Neke nedelje sem zraven hrane dobil rezino limone. Ko sam jo stisnil na riž je nekaj kapljic padlo na tla iz rdeče opeke, kjer je nastal tanek madež. To me je spomnilo, da bi lahko s sokom limone napisal na tla celice biblijski stavek. Enkrat na teden sem pri jedi dobil rezino limone. Tako sem počasi zapisoval na tla: ” El nombre de mi Dios es Jehova.” (Ime mojega Boga je Jehova.) Te besede so me stalno spominjale na to, da nisem povsem sam. Ta enostavna resnica mi je pomagala, da sem se spominjal globljih resnic glede odnosa med Bogom in človekom. Pozneje sem cela tla celice premazal z voskom od sveče, da so se svetila kot zrcalo.

KAJ SEM TVEGAL, KO SEM BRAL BIBLIJO

¹⁰ Nekateri bratje, ki so bili v zaporu v El Aaiúnu v Sahari, so slišali za mojo osamitev, in so mi preko nekega zapornika, ki so ga premestili, poslali nekaj strani Stražnega stolpa in kopijo nekega evangelija. Nekega večera ko sem šel praznit latrino, mi je čez straniščni zid priletel majhen zavoj. Kakor sestradanec, ki seže po kruhu, tako sem segel ponj! Potem sem v celici bral vso noč, kajti po letu dni je to bila prva literatura, ki je govorila o Jehovi! Svitalo se je že, jaz pa sem gradivo vedno znova prebiral.

¹¹ Ko sem se naslednji večer s svojo hrano vračal v celico, sem videl, da me čaka upravnik zaporov, don Gregorio. Njegov pogled je bil grozeč, njegov debeli vrat pa je bil od jeze še bolj debel. V roki je držal liste časopisa. Odkrili so moje skrivališče dragocene biblijske literature. Z umazanimi izrazi je sramotil Jehovo in grozil, da me bo ubil. Takoj sem pričel tiho in srčno moliti k Jehovi, da bi me vendarle zaščitil v tem, kar me bo sedaj doletelo, da bi ostal dostojanstven kot pravi kristjan.

¹² Upravnik je odprl vrata celice. Stekel sem v kot in poskusil zavarovati lahko ranljive dele telesa pred grozečim napadam, ki je že prihajal nadme. Besen in kriče, se je s krvavimi očmi hotel vreči name. Tla pa so bila zelo gladka in zato mu je spodrsnilo, padel je na obraz. Ves divji od besa se je poskušal dvigniti. Pri tem je zagledal na tleh besede: “El nombre de mi Dios es Jehova.” Bil je zelo praznoveren. Ko je bral Jehovino ime, je dejal malo nejeverno, s tihim glasom: ”Jehova!” Nato pa je njegov glas postajal vse glasnejši. Kar naprej je vpil: ”Jehova! Jehova...” in skoraj po vseh štirih pobegnil iz celice. Udarci so mi bili prizaneseni in nikoli več me ni nadlegoval. Ta dogodek je okrepil mojo vero v Jehovino zaščitno roko. Tukaj sem bil, čisto sam, pa vendar ne zapuščen. Bil sem preganjan, toda ne uničen. (2 Kor 4:7-10)

SKUPŠČINA – V ZAPORU

¹³ Končno so me premestili v Cádiz, zapor v Santa Catalini, tam nas je kmalu bilo kakšnih 100 bratov. Organizirali smo se v skupščino, tisti čas eno največjih v Španiji. Za naše sestanke in osebni študij smo imeli točen časovni načrt in celo v zaporu smo pregledovali gradivo pokrajinskih in okrožnih kongresov. Čeprav smo bili v zaporu, nismo bili odrezani od Jehove in njegove organizacije. Za nas so bila najvažnejša njegova načela, še posebej kadar smo bili duševno izčrpani in so dnevi, ki so se zdeli tako rekoč neskončni, kot udarci kladiva neusmiljeno padali po nas in drobili cvet naše mladosti. Vendar pa nismo dovolili, da bi nas premagal obup. (Ps 71.)

¹⁴ Ker smo živeli na tako majhnem prostoru, smo morali ohraniti dober duh krščanskega sožitja, kar ni bilo vedno lahko. V skupni celici tako rekoč nismo imeli zasebnega življenja, čeprav smo bili ločeni od drugih zapornikov.

SKOZI VRATA OMARE

¹⁵ Nekako v tistem času nas je obiskal brat Grant Suiter, član Vodilnega telesa. Dovolili so mu obisk, vendar je smel obiskati le enega zapornika in to v sobi za obiske. Toda, vsi smo ga želeli videti in slišati. Kako bi lahko to naredili. V delavnici smo odkrili zakrita vrata, ki so vodila v našo spalnico. Bila so prelepljena s tapeto. Sklenili smo, da ta vrata popolnoma skrijemo in smo pred nje postavili omaro brez zadnje stene. Tako je nekdo lahko vstopil v omaro, odprl vrata zanjo - in se znašel v labirintu lepo pospravljenih trinadstropnih postelj!

¹⁶ Ko sva bila z braton Suiterjem sama v sobi za obiske, sem ga povabil v delavnico in sicer s pretvezo, da mu bom pokazal, kaj tam delamo. Zamislite si, kako je bil presenečen, ko sem ga prosil, naj stopi v omaro - in ko se je takoj zatem znašel v spalnici kjer je nanj čakalo več kot sto bratov! Seveda je to bilo tvegano, toda izplačalo se je, saj smo bili lačni družbe bratov od zunaj. Komaj smo lahko verjeli, da je med nami res bil član Vodilnega telesa. Izkoristili smo priložnost, in ga prosili za nasvet glede brata, ki je hudo moralno grešil. Svetoval nam je, naj se pogovorimo z nadstojnikom, naj to osebo premesti v drugi oddelek, kajti Jehovine organizacije ne morejo spremeniti človeška merila in zakoni. Upravnik je pokazal razumevanje in je dejal, da bo premestil to osebo in da se bo lahko vrnila v naš oddelek le, če bo naš pravni odbor prosil za to!

POMILOSTITEV IN SVOBODA

¹⁷ Poleg neskončnih let v zaporu je za nas bila preizkušnja tudi to, ker nismo vedeli, kdaj bomo, če sploh bomo, svobodni. Zakaj? Ker so vsakokrat, ko se je kazen iztekla, znova vpeljali postopek in smo bili še huje kaznovani. Neki brat je bil tako skupno obsojen na 26 let zapora in to samo zato, ker je odklonil 18 mesecev vojaščine. Kaj nas je v tej dolgi preizkušnji držalo pokonci? Temelj čistosti je bila molitev.

¹⁸ Od leta 1972 naprej je bilo slišati govorice, da bo španska vlada tiste, ki odklanjajo vojaško službo in so že mnogo let po zaporih morda pomilostila. Nekaj dni preden naj bi bili izpuščeni, se jih je od 100 bratov, kar 70 prijavilo za pionirsko službo. Iz tega se vidi, kako zelo smo se v teh letih zapora zavedali naše krščanske odgovornosti. Na svojo svobodo nismo gledali kot na opravičilo za to ,da bi nadoknadili kar smo navidezno izgubili. Namesto tega smo želeli Jejhovi izraziti našo hvaležnost za to, ker nas je vsa ta leta ščitil. In to ni bila le bežna čustvena reakcija - kajti veliko teh bratov je še danes v pionirski službi. Številni od njih služijo kot pokrajinski in okrožni nadzorniki ali pa delajo v Betelu kot moja žena Cochita in jaz.

¹⁹ Mojih deset let v zaporu ni bilo izgubljenih. Neoporečnost ni zapravljanje. Poročila o stotinah bratov, ki so v Španiji bili po zaporih in so ostali neoporečni. So ponesla Jehovino ime v vladne kroge, parlament in v katoliško cerkev. Celo general Franco je moral priznati to nenavadno skupino odločnih kristjanov in leta 1970 so Jehovine priče bile zakonito priznane.

²⁰ V zaporih po Španiji smo zdržali dolgo preskušnjo potrpežljivosti in vztrajnosti. Toda to je bila enkratna priložnost za resno preučevanje Biblije in razvijanje pristnega odnosa z Jehovo. Po prestani kazni smo bili duhovno močnejši. (2 Kor 4:9)!

Po pripovedi Fernanda Marina.