Voljno so se dali na razpolago – v Turčiji

KRISTJANI v prvem stoletju so si zelo prizadevali z »dobro novico o kraljestvu« doseči čim več ljudi. (Mat. 24:14) Nekateri so celo potovali v druge dežele. Na primer, apostol Pavel se je odpravil na področje današnje Turčije in tam na svojih misijonarskih potovanjih obsežno oznanjeval.a Leta 2014, kakih 2000 let kasneje, je bila Turčija spet središče posebne oznanjevalske akcije. Zakaj je bila ta akcija organizirana? Kdo je v njej sodeloval?

»KAJ SE DOGAJA?«

V Turčiji je več kot 2800 oznanjevalcev, toda država ima kakih 80 milijonov prebivalcev. To pomeni, da je razmerje en oznanjevalec na skoraj 28.000 prebivalcev. Kot si lahko predstavljaš, oznanjevalci pridejo v stik le z majhnim številom prebivalcev v tej deželi. Cilj te posebne oznanjevalske akcije je bil doseči čim več ljudi v kar najkrajšem času. Kakih 550 turško govorečih bratov in sester iz drugih držav je pripotovalo v Turčijo in skupaj s krajevnimi brati sodelovalo v tej akciji. Kakšni so bili rezultati akcije?

Pričevalo se je ogromno ljudem. Neka občina v Istanbulu je napisala: »Ko so nas ljudje videli, so spraševali: ‚Ali imate posebno zborovanje? Jehovove priče vidimo povsod!‘« Občina v mestu Izmir je napisala: »Neki moški, ki dela na postajališču za taksije, je pristopil h krajevnemu starešinu in ga vprašal: ‚Kaj se dogaja? Ali ste povečali svoje delovanje?‘« Ta akcija je očitno pritegnila pozornost.

Oznanjevalci iz tujine so zelo uživali v oznanjevanju. Steffen iz Danske je rekel: »Vsak dan sem lahko oznanjeval ljudem, ki še niso slišali za Jehova. Vesel sem, da sem lahko druge seznanjal z Božjim imenom.« Jean-David iz Francije je napisal: »Za oznanjevanje v samo eni ulici smo porabili več ur. Bilo je čudovito! Večina ljudi ni poznala Jehovovih prič. Skoraj pri vsakih vratih smo lahko začeli pogovor, pokazali katerega od naših videoposnetkov in stanovalcu pustili kakšno publikacijo.«

V tej akciji je 550 sodelujočih v samo dveh tednih oddalo kakih 60.000 publikacij! S to akcijo se je res pričevalo ogromno ljudem.

Povečala se je gorečnost za oznanjevanje. Ta posebna dejavnost je na krajevne brate in sestre spodbudno vplivala. Mnogi so začeli razmišljati o polnočasni službi. Pravzaprav se je v dvanajstih mesecih po tej akciji število rednih pionirjev v Turčiji povečalo za 24 odstotkov.

Sodelujoči iz tujine so povedali, kako je akcija vplivala na njihovo oznanjevanje še potem, ko so se vrnili v svojo domačo deželo. Širin, sestra iz Nemčije, je napisala: »Bratje in sestre v Turčiji z izjemno lahkoto neformalno pričujejo. Sama sem zelo sramežljiva, če moram neformalno pričevati. Toda zahvaljujoč tej posebni akciji, zgledu krajevnih bratov in sester ter številnim molitvam, mi je uspelo oznanjevati tako, kot prej nisem mogla. Oznanjevala sem celo na podzemni železnici in oddala nekaj zloženk! Zdaj nisem več tako sramežljiva kakor prej.«

»Glede svojega oznanjevanja sem se naučil kar nekaj stvari,« je rekel Johannes iz Nemčije. »Bratje in sestre v Turčiji res želijo z resnico seznaniti čim več ljudi. Oznanjujejo ob vsaki priložnosti. Odločil sem se, da bom delal enako, ko se vrnem v Nemčijo. In zdaj res oznanjujem več ljudem kakor prej.«

»Ta akcija je zelo vplivala na moje oznanjevanje. Pomagala mi je, da sem bolj pogumna in da bolj zaupam Jehovu,« pravi Zeynep iz Francije.

Oznanjevalci so se zbližali drug z drugim. Ljubezen in enotnost med brati in sestrami iz različnih držav sta naredili trajen vtis. »‚Okusili‘ smo gostoljubnost bratov in sester,« je rekel prej omenjeni Jean-David. Nato je še dodal: »Sprejeli so nas kot svoje prijatelje in kot del svoje družine. Odprli so nam vrata svojega doma. Vedel sem, da smo mednarodna bratovščina; o tem sem velikokrat bral v naših publikacijah. Toda tokrat sem to občutil na lastni koži. Bil sem še bolj ponosen, da sem del Jehovovega ljudstva, in Bogu sem se zahvalil za to čudovito prednost.«

»Najsibo da smo prišli iz Danske, Francije, Nemčije ali Turčije, vsi smo bili ena družina. Bilo je tako, kot če bi Bog z veliko radirko zbrisal vse državne meje,« je rekla Claire iz Francije.

Stephanie iz Francije je dodala: »Posebna akcija nas je naučila, da nas ne združuje kultura ali jezik, ampak naša skupna ljubezen do Jehova.«

DOLGOROČNE KORISTI

Številni posamezniki, ki so prišli iz drugih držav, da bi podprli oznanjevalsko akcijo, so pričeli razmišljati, da bi se preselili v Turčijo in pomagali pri velikanskem delu, ki ga je še treba opraviti. Kar nekaj se jih je že preselilo. Ti posamezniki, ki so se preselili kot pomoč, so zelo cenjeni.

Razmislimo na primer o majhni oddaljeni skupini, ki šteje 25 oznanjevalcev. Mnogo let je tam služil le en starešina. Lahko si predstavljamo, kako veseli so bili v skupini, ko se je leta 2015 k njim preselilo šest oznanjevalcev iz Nemčije in Nizozemske, da bi jim pomagali!

SLUŽITI V PRVIH BOJNIH VRSTAH

Kaj bratje in sestre, ki so se preselili kot pomoč v Turčijo in so tam že nekaj časa, pravijo glede tamkajšnjega življenja? Res je, da je to včasih polno izzivov, toda tisti, ki se preselijo na področje, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, imajo zelo nagrajujoče življenje. Poglejmo, kaj so nekateri rekli:

»Ker nimam toliko gmotnih stvari, na katere bi bil navezan, se počutim svobodnega in se lažje osredinjam na to, kar je najpomembnejše,« pravi Federico, poročen brat v svojih zgodnjih 40. letih, ki se je preselil iz Španije. Ali bi priporočal takšno vrsto služenja? »Da, zagotovo!« pravi. »Ko se preseliš v tujino z namenom, da ljudem pomagaš spoznavati Jehova, se pravzaprav izročaš v njegove roke. Bolj kakor kdaj prej res občutiš Jehovovo skrb.«

»V izjemno zadovoljstvo nam je služiti v prvih bojnih vrstah, če se tako izrazim, in govoriti o resnici s tako veliko ljudmi, ki je sploh še niso slišali,« pravi Rudy, poročen brat v poznih 50. letih iz Nizozemske. »Videti, kako srečni so ljudje, ko sprejmejo resnico, navdaja človeka z velikim veseljem.«

Sascha, poročen brat v zgodnjih 40. letih, ki se je preselil iz Nemčije, pravi: »Vedno, ko sem na oznanjevanju, srečam ljudi, ki prvič slišijo za resnico. To, da lahko takšnim pomagam spoznati Jehova, me navdaja z velikim zadovoljstvom.«

Acuko iz Japonske, poročena sestra v 30. letih, pravi: »V preteklosti sem si vedno želela, da bi harmagedon prišel čim prej. Toda odkar sem se preselila v Turčijo, sem hvaležna Jehovu, da je še vedno potrpežljiv. Bolj ko vidim, kako Jehova vodi zadeve, bolj se želim zbližati z njim.«

Alisa, sestra v zgodnjih 30. letih iz Rusije, pove: »Ko služim Jehovu, tako da oznanjujem v drugi državi, mi to pomaga, da okušam vso njegovo dobroto.« (Ps. 34:8) Doda še: »Jehova ni samo moj oče, ampak tudi tesen prijatelj, ki ga v različnih okoliščinah bolje spoznavam. Moje življenje je polno srečnih trenutkov, vznemirljivih doživetij in bogatih blagoslovov!«

»POGLEJTE POLJA«

S to posebno oznanjevalsko akcijo v Turčiji se je z dobro novico doseglo zelo veliko ljudi. Toda še vedno obstaja veliko neobdelanega področja. Bratje in sestre, ki so se zaradi oznanjevanja preselili v Turčijo, vsak dan srečajo ljudi, ki še nikoli niso slišali o Jehovu. Ali bi rad služil na takšnem področju? Če da, razmisli o teh spodbudnih besedah: »Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev.« (Jan. 4:35) Ali bi lahko pomagal tam, kjer so polja »zrela za žetev«? Če da, že sedaj začni delati praktične korake, ki te bodo privedli do tega cilja. Nekaj je gotovo: če povečano sodeluješ pri oznanjevanju dobre novice »do skrajnega konca zemlje«, ti bo to prineslo bogate blagoslove brez primere! (Apd. 1:8)