Darila, ki so primerna za kralja

KAJ bi podarili zelo pomembni osebi? V svetopisemskih časih so bile nekatere dišave in začimbe cenjene enako kakor zlato – tako dragocene, da so bile primerno darilo za kralja. Ravno zato sta bili dve izmed daril, ki so jih astrologi dali »kralju Judov«, dišavi. (Matej 2:1, 2, 11)

Sveto pismo omenja tudi, da je kraljica iz Sabe obiskala kralja Salomona in mu dala »sto dvajset talentov zlata, zelo veliko balzamovega olja in drage kamne. Nikoli več ni prišlo toliko balzamovega olja, kolikor ga je kraljica iz Sábe dala kralju Salomonu.«a (2. kroniška 9:9) Tudi drugi kralji so poslali Salomonu balzamovo olje v znak svoje naklonjenosti. (2. kroniška 9:23, 24)

Zakaj so bile v svetopisemskih časih takšne dišave in začimbe tako dragocene in drage? Zato ker so imele veliko pomembnih vlog, saj so jih uporabljali v lepotne namene, pri verskih obredih in pokopu mrtvih. (Glej okvir »Uporaba dišav in začimb v svetopisemskih časih«.) Dišave niso bile drage samo zaradi velikega povpraševanja, ampak tudi zaradi stroškov, ki so nastali zaradi prevažanja in trgovanja z njimi.

POT ČEZ ARABSKO PUŠČAVO

V svetopisemskih časih so nekatere dišavnice rasle v dolini reke Jordan. Druge pa so morali uvoziti. Sveto pismo omenja različne dišave. Med bolj znanimi so žafran, aloa (Aquilaria agallochum), balzam, cimet, belo kadilo in mira. Poleg teh navaja tudi začimbe, kot so kumin, meta in koper.

Od kod so prišle eksotične dišave? Aloo, kasijevec in cimet so našli v deželah, ki so danes znane kot Kitajska, Indija in Šrilanka. Dišave, kot sta mira in belo kadilo, so pridobivali iz grmovja in dreves, ki so rasla na puščavskih področjih, vse od južne Arabije do Somalije v Afriki. Nardo oziroma nardovo špajko pa so dobivali samo iz Indije, in sicer s Himalaje.

Da bi mnoge dišave lahko prišle v Izrael, so morale na pot čez Arabijo. To pa je delno prispevalo tudi k temu, da si je Arabija med drugim in prvim tisočletjem pr. n. št. »pridobila velik monopol nad prevažanjem dobrin med Vzhodom in Zahodom«, pojasnjuje knjiga The Book of Spices. Staroveška mesta, trdnjave in postajališča za karavane, ki so jih našli v Negevu na južnem delu izraelskega ozemlja, pričajo, da so se tam nekoč vile poti trgovcev z dišavami. Te naselbine tudi »kažejo na zelo donosno trgovanje [. . .] od južne Arabije do Sredozemlja«, poroča Unescov Center za svetovno dediščino.

Karavane, natovorjene s temi dišavami, so redno potovale kakih 1800 kilometrov skozi Arabijo. (Job 6:19) Sveto pismo omenja karavano izmaelskih trgovcev, ki so potovali iz Gileada v Egipt. Imeli so natovorjene dišave, kot so »dišeča smola, balzam in smolnato lubje«. (1. Mojzesova 37:25) Jakobovi sinovi so tem trgovcem prodali svojega brata Jožefa za sužnja.

»NAJBOLJ VAROVANA TRGOVSKA SKRIVNOST VSEH ČASOV«

Arabski trgovci so stoletja imeli nadzor nad večino trgovanja z dišavami in začimbami. Postali so edini, ki so iz Azije dobavljali dišave, kot sta kasijevec in cimet. Arabci so želeli odvrniti sredozemski svet od tega, da bi vzpostavil neposredne trgovske stike z viri na Vzhodu. Zato so širili namišljene zgodbe o nevarnostih, ki so povezane s pridobivanjem dišav in začimb. Pravi vir dišav in začimb je bil »verjetno najbolj varovana trgovska skrivnost vseh časov«, piše v knjigi The Book of Spices.

Kakšne zgodbe pa so širili Arabci? Herodot, grški zgodovinar iz petega stoletja pr. n. št., je pisal o pripovedih o strašnih pticah, ki naj bi na nedostopnih pečinah gradile gnezda iz cimetovega lubja. Napisal je, da so nabiralci do te dragocene začimbe prišli tako, da so ob vznožje pečin položili velike kose mesa. Ptice so meso pohlepno odnašale v gnezda, in ta so se na koncu zaradi teže zrušila na tla. Nabiralci so potem lahko hitro pobrali cimetovo lubje in ga prodali trgovcem. Takšne zgodbe so se zelo razširile. Zato so cimet zaradi »domnevnih nevarnosti pri pridobivanju prodajali po zelo visoki ceni«, kot piše v The Book of Spices.

Sčasoma so odkrili skrivnost Arabcev, in ti so izgubili monopol nad trgovanjem. Do prvega stoletja pr. n. št. je Aleksandrija v Egiptu že postala veliko pristanišče in trgovsko središče za dišave in začimbe. Ko so se mornarji naučili, kako izkoristiti monsunske vetrove Indijskega oceana, so rimske ladje odplule iz egiptovskih pristanišč v Indijo. Tako so bile na razpolago večje količine luksuznih dišav in začimb, zaradi česar je njihova cena padla.

Danes vrednosti dišav in začimb ne moremo primerjati z vrednostjo zlata. Poleg tega bi le stežka rekli, da so primerno darilo za kralja. Vendar jih milijoni še vedno uporabljajo za parfume, v zdravstvu in seveda, da obogatijo hrani okus in aromo. Prav zares, dišave in začimbe so zaradi svojih mamljivih arom še vedno priljubljene, tako kakor so bile pred tisočletji.