Pomagajmo sovernikom, ki so razvezani – kako?

Verjetno poznaš koga, ki je razvezan – morda celo več takšnih posameznikov. Razveza je namreč precej pogost pojav. Raziskava na Poljskem je na primer odkrila, da za 30-letnike na Poljskem, ki so poročeni od tri do šest let, obstaja velika verjetnost, da se bodo razvezali. Toda razveza ni omejena le na to starostno skupino.

Španski inštitut za družino poroča, da »se bo, kot kaže statistika, [v Evropi] polovica tistih, ki se poročijo, razvezala«. Podobna slika je tudi v drugih razvitih državah.

NAVAL MOČNIH ČUSTEV

Kakšne zgodbe se pišejo za tem pogostim koncem? Izkušena zakonska terapevtka iz Vzhodne Evrope je opazila: »Razveza je uradna potrditev tistega, kar se je že zgodilo – razpad odnosa in posledično ločeno življenje, to vse pa je nekaj čustveno zelo bolečega.« Dodala je, da razvezi pogosto sledi »naval močnih, skrajnih čustev, kot so jeza, zamera, razočaranje, obup in sram«. Včasih se iz tega rodijo tudi samomorilske misli. »Ko sodišče razvezo potrdi, se začne naslednja faza. Razvezanca preplavijo občutki praznine in odtujenosti in morda začne razmišljati: Kdo sploh sem zdaj, ko sem razvezan? Kakšen je smisel mojega življenja?«

Ewa se takole spominja svojih občutkov izpred nekaj let: »Bilo me je zelo sram, ko so moji bližnji in kolegi, potem ko je bila razveza uradno potrjena, o meni govorili kot o ‚ločenki‘. Bila sem zelo jezna. Ostala sem sama z dvema majhnima otrokoma in morala sem jima biti mati in oče.«a Adam, ki je 12 let služil kot starešina in so ga vsi spoštovali, pravi: »Izgubil sem toliko samospoštovanja, da sem včasih prepoln jeze in bi se najraje povsem osamil.«

PRIBORITI SI RAVNOVESJE

Nekateri si zaradi pretirane zaskrbljenosti glede prihodnosti mukoma prizadevajo, da bi našli ravnovesje, in to še leta po razvezi. Morda sklenejo, da drugim sploh ni mar zanje. Poleg tega morajo, kot pravi neka kolumnistka s tega področja, sedaj »spremeniti svoje navade in se naučiti sami reševati probleme«.

Stanisław se spominja: »Po razvezi mi je nekdanja žena preprečila, da bi videval svoji hčerkici. Zaradi tega sem dobil občutek, da nikomur več ni mar zame in da me je celo Jehova zavrgel. Izgubil sem voljo do življenja. Čez čas pa sem spoznal, da sem razmišljal zelo narobe.« Tudi Wando, ki je bila razvezana, je grizel občutek negotovosti glede prihodnosti. Takole pove: »Bila sem prepričana, da drugim – tudi sovernikom – čez čas ne bo prav nič več mar zame in za moje otroke. Toda zdaj lahko vidim, koliko so se bratje in sestre vrteli okoli nas in mi pomagali vzgojiti otroke v Jehovove častilce.«

Iz takšnih izjav lahko vidiš, da nekatere po razvezi negativna čustva povsem preplavijo. O sebi morda razvijejo slabo mnenje, mislijo, da niso kaj dosti vredni in da si ne zaslužijo pozornosti. Obenem pa mogoče postanejo kritični do tistih okoli sebe. Morda začnejo razmišljati, da so bratje in sestre v občini hladni in nerazumevajoči. Toda izkušnje posameznikov, kot sta Stanisław in Wanda, kažejo, da razvezani sčasoma lahko uvidijo, da se bratje in sestre res zanimajo zanje. Pravzaprav si sokristjani izjemno prizadevajo pomagati, četudi se ta njihova skrb sprva ne opazi.

KO SE PRIKRADEJO OBČUTKI OSAMLJENOSTI IN ZAVRNITVE

Ne pozabi, da sovernike, ki so razvezani, kljub našemu najboljšemu trudu morda občasno razžira osamljenost. Še zlasti razvezane sestre morda dobijo vtis, da skoraj nikomur ni mar zanje. Alicja priznava: »Že osem let je, odkar sem se razvezala, pa se še vedno tu in tam počutim manjvredno. V takšnih trenutkih bi bila najraje nekje sama ter se prepustila joku in samopomilovanju.«

V tem članku opisana čustva so sicer nekaj povsem običajnega za nekoga, ki preboleva razvezo, toda Biblija osamitev odsvetuje. Če bi ravnali v nasprotju s tem, bi lahko nasprotovali »vsej modrosti«. (Preg. 18:1) Vseeno pa bi moral tisti, ki se počuti osamljenega, razumeti, da je modro, da ne išče stalno nasvetov in tolažbe pri nekom nasprotnega spola. Tako ne bo nobenega povoda za to, da bi se vzbudili neprimerni romantični občutki.

Naši razvezani soverniki so morda na prepihu bolečih čustev, kot so strah pred prihodnostjo in občutki osamljenosti ali celo zavrnitve. Če se zavedamo, da so ti občutki nekaj običajnega in da jih je težko premagati, bi morali posnemati Jehova ter takšne brate in sestre zvesto podpirati. (Ps. 55:22; 1. Pet. 5:6, 7) Lahko smo prepričani, da bodo zelo hvaležni za vsako pomoč, ki jim jo bomo ponudili. Tako bodo res občutili, da imajo znotraj občine prave prijatelje! (Preg. 17:17; 18:24)