Ali ste že poskusili kruh življenja?

TURISTI so postali lačni. Med ogledom starega zgodovinskega mesta Betlehem jih je začela črvičiti lakota. Želeli so poskusiti hrano, ki je značilna za to mesto. Eden od njih je zagledal restavracijo, ki je ponujala falafel – polpetke iz mlete čičerike – skupaj s paradižnikom, čebulo in drugo zelenjavo, zraven pa kruh, ki se imenuje pita. Okusen prigrizek jim je povrnil moči, tako da so lahko nadaljevali ogled mesta.

Ne da bi se ti obiskovalci sploh zavedali, jih je preprosti kruh pita z zgodovino mesta najbrž zbližal bolj, kot kar koli drugega, kar so tega dne doživeli. Ime Betlehem pomeni »hiša kruha« in v teh krajih pečejo kruh že tisočletja. (Ruta 1:22; 2:14) Kruh pita je danes eden od povsem vsakdanjih kruhov v Betlehemu.

Pred približno štiri tisoč leti je nedaleč od Betlehema, južno od njega, Abrahamova žena Sara spekla hlebce kruha, da bi lahko postregla trem nepričakovanim obiskovalcem. (1. Mojzesova 18:6) Sara je fino moko verjetno zmlela iz dvozrne pšenice ali ječmena. Kruh je morala hitro pripraviti in verjetno ga je spekla na vročih kamnih. (1. kraljev 19:6)

Iz tega poročila je razvidno, da je Abrahamova družina sama pekla kruh. Sara in njeni služabniki zaradi nomadskega življenja verjetno niso mogli peči kruha v pečeh, kakršne so uporabljali v Uru, Sarinem domačem mestu. Sara je fino moko zmlela iz žita, ki ji je bilo pač na voljo. Mletje je bilo vsekakor naporno opravilo, saj so žito mleli v prenosnem ročnem mlinu ali pa ga tolkli s tolkačem v možnarju.

Štiri stoletja kasneje je Mojzesova postava predpisovala, da ročnega mlina nihče ne sme jemati v jamstvo za posojilo, saj bi s tem vzel »v zastavo življenje«. (5. Mojzesova 24:6) Bog je na ročni mlin gledal kot na nekaj življenjsko pomembnega, saj družina brez njega ne bi mogla priti do vsakdanjega kruha. (Glej okvir »Kako so v biblijskih časih mleli žito in pekli kruh«.)

KRUH, KI KREPI ČLOVEKOVO SRCE

Kruh je v Svetem pismu omenjen okoli 350-krat in biblijski pisci so ga pogosto uporabili kot sinonim za hrano. Jezus je rekel, da lahko Božji služabniki z zaupanjem prosijo Boga: »Daj nam danes kruh za ta dan.« (Matej 6:11) Ta »kruh« predstavlja hrano na splošno in Jezus nam s temi besedami zagotavlja, da se lahko zanesemo na Boga, da bo poskrbel za naše vsakodnevne potrebe. (Psalm 37:25)

Vendar pa obstaja še nekaj pomembnejšega od kruha oziroma hrane. Jezus je to takole povedal: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust.« (Matej 4:4) V mislih je imel čas, ko so bili Izraelci popolnoma odvisni od tega, kar jim je priskrbel Bog. To je bilo kmalu po njihovem odhodu iz Egipta. Kakšen mesec po tem, ko so vstopili v sinajsko pustinjo, jim je začelo primanjkovati hrane. Prevzel jih je strah, da bodo umrli od lakote, zato so se začeli ogorčeno pritoževati, da so v Egiptu lahko »jedli kruh do sitega«. (2. Mojzesova 16:1–3)

V Egiptu je bil kruh nedvomno okusen. V Mojzesovem času so poklicni peki Egipčanom prodajali veliko vrst kruha in peciva. Vendar Jehova svojega ljudstva ni nameraval pustiti brez kruha. Obljubil jim je: »Glej, kakor dež vam bom z neba pošiljal kruh.« In res je vsako jutro z neba padlo »nekaj kosmičastega«, kar je bilo videti kakor slana oziroma rosa. Ko so Izraelci to prvič videli, so se spraševali: »Kaj je to?« Mojzes jim je pojasnil: »To je kruh, ki vam ga Jehova daje za jed.« Poimenovali so ga manaa in ta kruh jih je ohranjal pri življenju naslednjih 40 let. (2. Mojzesova 16:4, 13–15, 31)

Izraelci so bili nad čudežno mano najbrž sprva navdušeni. Okus je imela »po medenih kolačih« in vsak si jo je lahko nabral, kolikor je želel. (2. Mojzesova 16:18) Toda čez nekaj časa so začeli pogrešati raznoliko hrano, ki so jo jedli v Egiptu. Zato so se pritoževali: »Pred našimi očmi ni nič drugega kot mana.« (4. Mojzesova 11:6) Kasneje so se pričeli razburjati: »Naši duši se že gnusi tisti bedni kruh.« (4. Mojzesova 21:5) »Kruh z neba« jim je sčasoma postal odvraten. (Psalm 105:40)

KRUH ŽIVLJENJA

Očitno se nam lahko tudi kruh tako kot mnoge druge stvari zlahka začne zdeti kar sam po sebi umeven. Sveto pismo pa omenja tudi poseben kruh, ki ga ne bi smeli podcenjevati. Ta kruh je Jezus primerjal z mano, ki so jo Izraelci nehvaležno zavrnili, in od njega imamo lahko večne koristi.

»Jaz sem kruh življenja,« je rekel Jezus svojim poslušalcem. »Vaši praočetje so v pustinji jedli mano, a so vseeno umrli. To pa je kruh, ki prihaja iz nebes, da bi ga lahko vsakdo jedel in ne bi umrl. Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel večno. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.« (Janez 6:48–51)

Mnogi niso razumeli, da je Jezus besedi »kruh« in »meso« uporabil v simboličnem smislu. Toda ta ponazoritev je bila nadvse ustrezna. Dobesedni kruh je Jude dnevno ohranjal pri življenju, tako kot je mana Izraelce 40 let v pustinji. Vendar mana, čeprav je bila Božje darilo, ljudem ni omogočala večnega življenja. Jezusova žrtev pa tistim, ki verujejo vanj, omogoča ravno to. Jezus je prav zares »kruh življenja«.

Mogoče takrat, ko ste lačni, pojeste kos kruha. In verjetno se za ta »vsakdanji kruh« tudi zahvalite Bogu. (Matej 6:11, Slovenski standardni prevod) Čeprav cenimo to okusno živilo, pa nikoli ne pozabimo, kako zelo je dragocen »kruh življenja«, Jezus Kristus.

Kako lahko pokažemo, da tega neprecenljivega kruha v nasprotju z nehvaležnimi Izraelci Mojzesovih dni ne jemljemo za nekaj samoumevnega? Jezus je rekel: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« (Janez 14:15) Če bomo izpolnjevali njegove zapovedi, bomo lahko jedli kruh do sitega vso večnost. (5. Mojzesova 12:7)