Pretorijanska garda sliši dobro novico

Piše se leto 59 n. št. Skupina jetnikov v spremstvu od poti utrujenih vojakov stopa v Rim skozi Kapenska vrata. Na griču Palatin stoji palača cesarja Nerona, ki jo stražijo pretorijanci, oblečeni v uradno togo, pod katero imajo skrit meč.a Stotnik Julij koraka z jetniki mimo rimskega foruma in čez grič Viminal. Prečkajo park s številnimi oltarji, posvečenimi rimskim bogovom, in paradno zemljišče, na katerem se običajno odvijajo vojaške vaje.

Med jetniki je tudi apostol Pavel. Pred nekaj meseci, ko je bil na ladji, ki jo je zajel vihar, mu je Bog po angelu rekel: »Pred cesarja moraš stopiti.« (Apd. 27:24) Ali bo Pavel to res doživel? Ob pogledu na prestolnico rimskega imperija se brez dvoma spomni, kaj mu je pri trdnjavi Antoniji v Jeruzalemu rekel Gospod Jezus: »Le pogumno! Kakor si namreč temeljito pričeval zame v Jeruzalemu, tako moraš pričevati tudi v Rimu.« (Apd. 23:10, 11)

Morda se Pavel za trenutek ustavi in ozre proti Castri Praetorii – velikanski utrdbi z visokim opečnatim obzidjem, ki ima nadzidke in stolpe. V utrdbi prebivajo člani pretorijanske garde, ki služijo kot cesarjevi telesni stražarji in mestni policisti. V njej je nameščenih dvanajst pretorijanskih in nekaj mestnih kohortb, tako da utrdba lahko sprejme več tisoč vojakov skupaj s konjenico. Castra Praetoria mimoidoče spominja na to, od kod rimskemu imperiju moč. Pretorijanska garda je odgovorna za jetnike iz provinc, zato jih vodi Julij, in sicer skozi ena od štirih glavnih vrat mesta. Po večmesečnem potovanju, polnem nevarnosti, jetnike sedaj končno privede na cilj. (Apd. 27:1–3, 43, 44)

APOSTOL OZNANJUJE »BREZ OVIR«

Pavel je med potjo od Boga prejel videnja, v katerih mu je bilo razodeto, da bo celotna posadka preživela brodolom. Ugriz strupene kače mu ni škodoval. Na Malti je ozdravil bolne, zato so domačini začeli govoriti, da je bog. Novice o teh dogodkih so morda krožile med praznovernimi pripadniki pretorijanske garde.

Pavel se je že srečal z brati iz Rima, ki so mu »prišli naproti vse do Apijevega trga in Treh krčem«. (Apd. 28:15) Toda kako neki bo kot jetnik uresničil svojo željo, da v Rimu oznani dobro novico? (Rim. 1:14, 15) Nekateri menijo, da so bili jetniki izročeni poveljniku garde. Če je tako, potem je Pavel najbrž odveden do pretorijanskega prefekta Afranija Bura, ki je po moči verjetno takoj za cesarjem.c Kakor koli, sedaj ga nič več ne straži stotnik, temveč pretorijanski vojak brez posebnega čina. Pavlu je dovoljeno, da si sam poišče stanovanje ter sprejema obiskovalce in jim »brez ovir« oznanjuje. (Apd. 28:16, 30, 31)

PAVEL PRIČUJE MALIM IN VELIKIM

Preden Bur izroči primer apostola Pavla Neronu, Pavla po službeni dolžnosti verjetno zasliši, bodisi v palači ali pa v pretorijanski utrdbi. Pavel ne izpusti iz rok edinstvene priložnosti, da pričuje »malim in velikim«. (Apd. 26:19–23) Ne glede na Burovo razsodbo Pavlu ni treba v zapor v pretorijansko utrdbo.d

Pavel najame hišo, ki je dovolj velika, da lahko v njej sprejema »judovske prvake« in jim pričuje, pričuje pa tudi vsem tistim, ki »v še večjem številu« prihajajo k njemu. Poleg tega ima občinstvo, ki ga je prisiljeno poslušati, namreč pretorijanske vojake, ki poslušajo, kako Judom »od jutra do večera« temeljito pričuje o Kraljestvu in Jezusu. (Apd. 28:17, 23)

Pretorijanska kohorta, ki straži palačo, se menja vsakih osem ur. Tudi Pavlovi stražarji se redno menjavajo. V dveh letih, kolikor je apostol priprt, vojaki slišijo Pavla, kako narekuje pisma za kristjane v Efezu, Filipih, Kolosah in Judeji, ter vidijo, kako z lastno roko piše pismo kristjanu Filemonu. Pavel se v tem času, ko je v »jetniških sponah«, osebno posveti tudi pobeglemu sužnju Onezimu, ki je Pavlu postal kakor sin, in ga pošlje nazaj k njegovemu gospodarju. (Filem. 10) Pavel nedvomno pokaže osebno zanimanje tudi za svoje stražarje. (1. Kor. 9:22) Kar predstavljamo si ga lahko, kako vojaka sprašuje po namembnosti različnih delov bojne opreme in nato te informacije uporabi v odlični ponazoritvi. (Efež. 6:13–17)

»BREZ STRAHU GOVORI BOŽJO BESEDO«

To, da je Pavel priprt, je »v napredek dobre novice«, saj jo tako ali drugače slišijo vsi v pretorijanski gardi in drugi. (Fil. 1:12, 13) Tisti, ki živijo v Castri Praetorii, poznajo ljudi po celotnem rimskem imperiju, pa tudi cesarja in njegovo hišo. Sem spadajo cesarjevi družinski člani, služabniki in sužnji. Nekateri od teh so postali kristjani. (Fil. 4:22) Zaradi Pavlovega neustrašnega pričevanja se bratje v Rimu opogumijo in »brez strahu« govorijo Božjo besedo. (Fil. 1:14)

Pavlovo pričevanje v Rimu je vir spodbude tudi za nas danes, ko oznanjujemo »besedo v ugodnem in neugodnem času«. (2. Tim. 4:2) Nekateri izmed nas ne morejo od doma, so v domu za ostarele, v bolnišnici ali celo v zaporu zaradi svoje vere. Ne glede na okoliščine lahko pričujemo tistim, ki pridejo k nam na obisk, ali tistim, ki pri nas opravijo kakšno storitev. Kadar ob vsaki priložnosti pogumno oznanjujemo, lahko na lastne oči vidimo, da »Božja beseda ni vklenjena«. (2. Tim. 2:8, 9)