Ali ste vedeli?
Kako so judovski verski voditelji Jezusovih dni gledali na preproste ljudi?
▪ V prvem stoletju n. št. so člani visoke družbe in verski voditelji v Izraelu prezirali tiste, ki so bili bolj slabo ali pa sploh nič izobraženi. V Svetem pismu za farizeje piše, da so govorili: »Ta množica, ki ne pozna Postave, je prekleta.« (Janez 7:49)
Iz nesvetopisemskih virov lahko izvemo, da so višji sloji neizobražene množice zaničljivo imenovali am haarec oziroma »ljudstvo dežele«. Prvotno je bil to spoštljiv izraz za vse ljudi, ki so živeli na nekem področju – tako za ugledne kot za revne in preproste. (1. Mojzesova 23:7; 2. kraljev 23:35; Ezekiel 22:29)
V Jezusovih dneh pa so s tem izrazom označevali tiste, za katere so menili, da ne poznajo Mojzesove postave, oziroma tiste, ki jim ni uspelo upoštevati vseh podrobnosti rabinske tradicije. Mišna (zbirka komentarjev, ki je postala temelj za Talmud) Jude svari pred tem, da bi prenočili v domu am haarca. Glede na The Encyclopedio of Talmudic Sages je učenjak rabi Meir, ki je živel v drugem stoletju, učil: »Kadar da človek svojo hčerko za ženo am haarcu, je to tako, kakor da bi jo zvezano postavil pred leva, ki najprej stopi na svojo žrtev, nato pa jo požre.« Talmud citira tudi nekega drugega rabija, ki je dejal, da »neizobraženi ljudje ne bodo imeli vstajenja«.
Od kod izvira naziv cesar, ki je omenjen tudi v Svetem pismu?
▪ Naziv cesar izvira iz imena Cezar, rimskega družinskega imena Gaja Julija Cezarja, ki je leta 46 pr. n. št. postal absolutni vladar Rima. Več njegovih naslednikov se je odločilo, da se bodo imenovali po tem imenu, med drugim tudi trije, ki so omenjeni v Svetem pismu – Avgust, Tiberij in Klavdij. (Luka 2:1; 3:1; Apostolska dela 11:28)
Leta 14 n. št. je cesar postal Tiberij in je vladal ves čas Jezusovega delovanja na zemlji. Torej je bil on na oblasti, ko je Jezus v odgovor na vprašanje glede plačevanja davkov rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Marko 12:17) Jezus očitno z izrazom »cesar« ni imel v mislih samo Tiberija. Ta izraz je ljudem v tistem času pomenil državno oblast oziroma državo.
Ko je apostolu Pavlu okoli leta 58 n. št. grozilo nepravično sojenje, se je sklical na cesarja, saj je kot rimski državljan imel to pravico. (Apostolska dela 25:8–11) Pavel s tem ni prosil, naj mu sodi ravno Neron, ki je bil takrat cesar, temveč najvišje sodišče v cesarstvu.
Družinsko ime Cezar je postalo tako tesno povezano s suvereno oblastjo, da se je celo po koncu vladanja rodbine Cezarjev obdržalo kot vladarski naziv.
[Slika na strani 29]
Srebrni denarij s podobo Tiberija